Na sestanke rad hodim. Sploh na take, ki so v hribih, ti so vedno dobrodošli.

Sam sem šel že dve leti zapored, tokrat pa se mi je pridružila še Helena. In vse skupaj sva še malo zabelila. Če sva že dva, potem ni hudir, da ne bi prišla še peš nazaj! Ha!

Sedmi april 2017 je bil določen za sestanek, začela sva pa nekaj pred enajsto. V prekrasnem, že vročem pomladnem dnevu! V kratkih rokavih! Vsa v napetem pričakovanju lepega, a dolgega pohoda.

Dan je bil dopoldan (še) lep, do tam zadaj nekam morava prit. Na začetku precej grozno zgleda, če vidiš cilj nekje tam v daljavi. Kdo pa bo prišel tja peš? Še z avtom se vleče ko čreva...

Pa so me tudi v naravi motili razni telefoni. Kot da sem najbolj popularen računalničar daleč naokoli.

Tokrat nisva šla čez cerkvico v Rovi, ampak sva po kolovških odkritjih šla kar lepo po poti R tja do Čeha, je lepše in najbrž tudi hitrejše. Čez podrtije, ki so še vedno nad Čehom sva se prebila brez težav, vedno po istem.

Oh, to bujno cvetenje! Kako sva uživala v prvih dneh pomladi, juhuhuuuuu!

Sva že čez prve hribčke, malce nad Vrhopljem. Vreme se počasi slabša, vroče je že, pa se oblaki popoldne že zbirajo.

Pri Vrhpolju sva malo motovilila, rdeča je tja grede, modra nazaj, vse je odvisno od tega ali so ljudje doma, težko jim je it čez dvorišče. Seveda pa je slika stara, tam okoli rdečega ovinka je namreč že par let nazaj zrasla nova hiša, zato smo navajeni it kar direktno v hrib. K sreči hišo še delajo, zato se še da mimo nje, nazaj grede pa že nisva mogla več, so imeli spodaj piknik, čisto mimo žara pa tudi nisva mogla it. Če bo v prihodnosti zraslo še par hiš, bo pa treba po cesti čisto okoli. Razvoj!

Ampak najina klopca je pa še vedno ista. Klopca! Je pa res, da bo brez razvoja tam le še kako leto ali dve, že zdaj je težko na njej sedet, razpada. Mislim, da jo midva obiskujeva že kakih 10+ let.

Na Gozdu in planoti že vse nekaj diši po dežju. K sreči je bil tokrat pes zaprt. Še vedno je lepo toplo. Sva že blizu Veliki planini!

Pri Jurčku sva seveda spila pivce, dva, da je potem lažje zagristi v tisti klanec!

Potem je pa na Podkrajniku že začelo rositi. Sem bil kar nekaj siten in sem mrmral precej grde besede.

Sčasoma pa... tale pomlad te res kar navduši. Mokro gor ali dol!

Vsekakor. In čez pol ure o sitnobi ni bilo več ne duha ne sluha. 

Pri Heleni pa sploh ne! Obema se je smejalo kot že dolgo ne in to kljub sitnemu rosenju. Elementi, elementi!

Kako pa boš siten ob takih cvetočih poljanah?!

Žafrani in teloh, vse naenkrat. K sreči nobenega snega kot je bil vsa druga leta.

Na sestanek sva prišla vsa navdušena, jasno. Smo se zaklepetali dolgo v noč, a ni šlo vse gladko. Tega sestanka se bomo na društvu še dolgo spominjali.

Ostali so potem odšli, midva pa sva lepo prespala in presneto zgodaj vstala!

Naslednji dan je bil še lepši kot prejšnji!

Ob sedmih zjutraj sva bila povsem sama na planini

slikat pa nisva in nisva mogla nehat.

Kako pa bi sploh lahko nehala? Ob takih pogledih...

Pa sva vseeno morala dol, je bilo treba nabrat še čemaža, ravno pravi je bil pod Podkrajnikom. Letos sva ga nabrala bolj malo, nima ga smsila vlagat in karkoli delat z njim. Nekje po maju tako ali tako želja po njem hitro ugasne, tale čemaž je res zelo sezonski. Ampak v marcu in aprilu bi ga pa kar naprej mulil...

Pa nazaj v hrib na Gozd. Počasi je postajalo spet vroče!

Pri podrtijah nad Čehom sva tokrat ubrala malce drugačno pot, v začetku prav lepo potko, shojeno seveda od živalskega sveta, a sva na koncu vseeno pristala v podrtijah. Sicer v drugih podrtijah, na drugi strani je bilo podrto še od žleda, tule pa vse od spopada z lubadarjem.

Sicer pa malce prebijanja ne škodi, bova za naslednjič že bolje vedela. Sva pa na koncu priletela direkt v takšno blato, da sva komaj prišla ven. Še od palice sva zgubila obroček v njem, a nobenemu ni bilo do tega, da bi obroček iskal po tisti svinjariji. Najbrž še bolje, ker bi ob obročku tam sigurno pustila še kak čevelj, je bilo treba presneto pazit...

Do Rove sva šla po istem, a v Rovi sva pa vseeno zavila na pivce v gostilno. Dan je bil vroč in pivce sva si že dobro zaslužila! V gostilni vse polno, vsi v pričakovanju pohanega piščanca, midva pa kot dva hribovca. No, brez "kot".

Ob Hoferju sva šla kar ob cesti in upala, da bo na koncu le kaj, da prideva čez potok.

In res je bil - mostiček, no, dva hloda, a prehod je bil. Je pa vprašanje, kako priti tam mimo v kasnejši pomladi ali v poletju, vse je namreč dodobra zaraščeno. V začetku aprila je še šlo.

Pod Krtinskim hribom sva tisto oddaljeno Veliko planino pustila že daleč, daleč zadaj, nama pa se je seveda na veliko smejalo.

Saj sva že takorekoč domaaaaaaaa!

O, v 2017 sva res veliko hodila, aprila sva tole pot - in to tja in nazaj - obdelala že povsem suvereno, brez kakršnihkoli težav. Lahko bi rekel celo mimogrede, vsaj, kar se hoje tiče. Se res dobro pozna, če imaš dovolj kilometrov v nogah!

Oba sva bila nadvse zadovoljna, to je bil res prekrasen izlet, vreme je sodelovalo, pomlad je res enkratna. Ker pa je svet izravnan, naju je skrbelo le stanje v društvu in čisto prav sva imela. 

V tabelo poti od doma na Veliko planino pa sva tako dodala kar dve novi koloni. Jupijajajaaaaa! 

Kdo ve ali bo naslednje leto tudi tako, malce dvomim... Škoda.

Tokrat smo za skok na Veliko planino uporabili dogodek, o katerem sprva nismo vedeli, kaj bi si mislili o njem.

Prežeti smo namreč z mislijo, da mora biti v naravi mir, sploh Velika planina se včasih zdi, da je kot nekak rezervat, park. 

Ampak, če pogledaš malo bolje, seveda ni noben park. Turizem, smučarija, pastirstvo, avtomobili, kolesarji, ljudje - kje pa bo tu mir? Morda le kdaj ob zelo slabem vremenu... 

O Veliki planini se že dolgo krešejo mnenja in zdi se, da je vedno v nekem krču, ne ve se ali bi se posvetila miru ali bi se predala turizmu, vedno ostaja nekje napol, vmes. Eni se zavzemajo za nekaj, drugi za nekaj povsem drugega. Že njena razdeljenost na različne planine, na različne pašne skupnosti, na različna naselja, kaže na njeno življenje v nasprotne smeri. In v takem loncu se težko kaj dobrega skuha, rado pa vre. Od nekdaj.

Kakorkoli, čez Rigelj že dolgo nismo šli! Okljukasta, a miru polna pot.

Še čez tiste strme trave mi je šlo čisto ok. Če sem enkrat tule že dol prišel, pa res ni na mestu, da me je še navzgor strah, ne? Morda pa se stanje mojega strahu izboljšuje, kaj?

Razgledi niso bili najboljši, konec avgusta pač.

Tudi tokrat smo dobro načrtovali, na dogodek bomo prišli ravno prav!

A vseeno ni bilo tako enostavno. Vmes so se namreč postavili Gradišekovi in nas malce premotili in čeprav ni bilo nobenega prostora, smo le dočakali naše žgance in kislo mleko. In encijan seveda.

Smo si bili enotni, da tole lepo pojemo, zraven pa poslušamo, kako planina doni in kako bodo rogisti zašpilali.

A ni bilo nič od tega. Planina je namreč velika in čeprav so se rogisti postavili na tri različne konce, se jih do pastirskega naselja sploh ni slišalo! Bi jih moralo biti kaj več, da bi planina donela. Ali pa bi morali imeti kake super hude instrumente.

Kar so jih sicer imeli - vse je bilo namreč lastne izdelave, eni so imeli le lesene, drugi le železne!

Mi trije pa smo se povsod tako obirali, da smo jih na koncu komaj ujeli!

Je pa bilo ljudi kar nekaj, cela planina jih je bila polna, pa ne samo zaradi dogodka, in tudi pri Domžalskem domu je bilo veselo!

Heleni se pa potem ni dalo prav več veliko hodit, se je raje odločila, da gre preizkusit gondolo. Midva z Lojzetom pa sva imela še nekaj resnega dela - pri smerni tablici sva namestila še tablico za kolesarje. Ki je - kakor sem opisal prejšnjič - nedolgo zatem itak izginila.

Prav tale smerna tablica je ena najbolj zanimivih, morda celo začaranih tablic, na Veliki planini. Velikokrat se namreč zgodi, da je ljudje ne vidijo in jo mahnejo kar naravnost naprej po cesti/kolovozu. Ta se potem res konča nad prepadi in že parkrat se je zgodilo, da je GRS reševala izgubljene pohodnike.

Kako se ljudje lahko tu izgubijo, mi ni povsem jasno, na drugi strani poti je še stara tablica in polno markacij, a smo namestili še drog z novo tablico, ko so se pred leti tule izgubili neki Nizozemci. Pa tudi to ni dovolj. Glavno vprašanje tu je: kaj pa bilo dovolj? Ok, saj razumem, se zaklepetaš in kar naenkrat ni več poti, se je že večkrat zgodilo, ohoho, tudi meni. A kako urediti odcep, ko pot zavije z neke druge dobro uhojene poti/ceste, da bi preprečili, da ljudje tega ne opazijo? Nisem povsem siguren, da se to sploh da.

Izobraževanje, seznanjanje, informiranje, priprava. Težko, v teh časih mobilnikov in navigacij najbrž še težje. Še dobre karte te včasih odpeljejo v povsem napačne smeri, kaj šele navigacija sredi planin. 

Ja, še dosti dela bo.

Pod Dolskim grabnom sva zavila direktno proti Kraljevem hribu, jaz sem šel prvič tule mimo, vedno jo pičim direktno dol do gondole.

Vmes si ogledava še jelko

mostičke, upava, da ne dobiva kake paintball zadeve v ta zadnjo

in sva že na Kraljevem hribu! 

Heleno morava kar iskat, jo na koncu najdeva spečo v senčki! Pa se je pritoževala, da sva bila prehitra, da ni mogla prav veliko dremat! Se je pa potem točeno tako lepo prileglo, da bi bilo dobro tale Kraljev hrib še večkrat obiskat.

Smo pa na planini srečali in slikali še Petra, tistega, ki nam je pred leti tako lepo naredil čisto ta prave trniče!

Na Veliki planini torej ni prav veliko donelo, bil je čisto lep in miren dogodek. A konec avgusta pač ni pričakovati, da bo mir, ljudje so radi gor, kjer je poleti vsaj malce bolj znosno! In tako je tudi prav, saj hočemo, da so ljudje bolj aktivni, kajne?

Kolikokrat smo že bili v Mokrici? V eni ali drugi postavi? Hja, kar velikokrat, ne gre mi šteti. Pa vendar je vedno nekaj drugega, nekaj drugačnega.

Velika planina v vsej svoji drugačnosti. Odvisna od letnega časa, vremena, razpoloženja. Še nikoli nisem pomislil: "uf, čist tko je k zadnč". Preprosto se ne da.

Zato sem in sva vedno vesela, ko spet pride čas za Mokrico! Juhuhuuuuu!

Tokrat je bila v začetku februarja pustna sobota, v ponedeljek pa še praznik! Podaljšana Mokrica torej! Še bolj juhuuuuu!

Kaj pa bomo počel tri dni gor, se bomo dolgočasili? O, ja, seveda, dolgočasili pa ja... Kot vedno je šlo vse skupaj mimo kot bi mignil. Je pa res, da je tokrat še vreme malce pripomoglo.

Tokrat celo nisva šla prva. Helena je imela obveznosti, zato sva krenila šele proti večeru. Vreme je bilo ok, a se je vedelo, da se bo čez vikend sfižilo in v ponedeljek zna snežit. Kaj če naju zasneži - moje večno zimsko vprašanje?! Pa tokrat nisem toliko vil rok, vzela sva Toyoto, vrgla v prtljažnik verige (za 17 palcev Juka jih namreč nimava) in se odpeljala do Konfina, kjer sva parkirala direktno v sneg! Sem bil kar malce presenečen nad seboj, običajno bi težil, da greva raje kar od čisto spodaj, tam naju ne bi zasnežilo... tu pa toliko snega, kaj bo, o, kaj bo?!

K sreči sem in tja prevaga pamet in ne strahovi in na pot sva se podala v pravem času, ravno toliko, da sva ujela natanko enak prizor kot zadnjič, ko smo šli iz Krtine na Veliko planino. Isti plac, isto sonce zadaj na Rogatcu in Lepenatki. Edino face so različne, nekaj pa je treba tudi spremenit, ne morejo bit vse slike enake.

Pa spet igre zahajajočega sonca in oblakov.

Na sliki seveda drugače kot v naravi. Tako pa kar stojim in stojim in občudujem. Kaj pa ti preostane drugega?

Spotoma pozdraviva še na Domžalcu, Miha Pavšek je imel ravno predavanje o plazovih v okviru zimskega izpopolnjevanja Kamniškega PD. Sploh ne dejavu temveč popolnoma enako kot lani! 

Tako se kar naenkrat poznaš z mnogimi in čas hitro mine. A morava še naprej, Mokrica čaka!

Ko pa končno le prideva do Mokrice, pa... O, ja, luštno je, če je že kdo prej gor. Vse pripravljeno, in predvsem: toplo! Ja, res, vedno bi bilo treba koga poslat naprej!

Petek hitro mine, dolg in naporen teden je za nami.

Ampak zjutraj, o, zjutraj pa je spet veselja! Lep dan se bo naredil, lep!

In spet iščem - s fotoaparatom seveda - bivake na sončni strani hribov. Enega, Kemperletovega, še najdem, tistega pod Skuto pa nikakor ne. Je pod snegom ali se ga s tule sploh ne vidi? Moram enkrat slikati v nasprotno smer.

Kam pa gremo tokrat? Že toliko smo prehodili tule naokrog, da je bolj malo še ostalo - vsaj tako mislimo. A vem, da temu ni tako, Planina je res Velika in vedno bo še kaj ostalo. Včasih greš par metrov mimo kake zanimive stvari, pa je ne vidiš... Zato smo se tokrat podali kar malce počez, na prvi kucelj, ki smo ga opazili: "lej, tam gor pa še nismo bli!"

Sem in tja počez je bilo prav luštno. Na vrhovih je presneto pihalo, v zavetrjih pa je bilo prav prijetno, sonce je že kar dobro prijemalo.

No, pa pejmo pogledat še k kolegom na Bukovec. Imajo kaj spravljenega? O, ja, za izčrpane pohodnike pa se bo kaj našlo!

A ker mi nismo bili ravno izčrpani, smo tokrat le preverili vsebino in omarico očistili snega (ne dihta najbolje!) pokušino pa si pridržali za naslednjič! 

Je bil Jarški precej blizu. In se je dalo celo zunaj sedet. Kljub temu, da z mrzlim pivom pa ni šlo ravno najbolje skupaj. Toliko toplo pa spet ni bilo...

Ponovno smo šli pozdravit v Domžalcu, potem pa smo ugotovili, da se je pustno rajanje po planini že dodobra razplamtelo! Nekaterim je že precej dogajalo!

Popoldan so se nam pridružili še ostali. Dva košarkarja sta se z najstniško lenobo in namazanim jezikom uspela potegnit še s sedežnico do vrha, čeprav je bilo dogovorjeno, da gresta vsaj od gondole peš. Nista niti hotela priznati, a ju je izdala smer v kateri sta prišla do Mokrice. Pa smo jima pogledali skozi prste, tekme U15 znajo biti naporne.

Tako smo vse otroke pustili v koči nabijat tablice, mi pa spet naokoli. V drugo smer. Gremo iskat izgubljene koče in posebne znake. Še vedno je pihalo, se vidi.

Pa smo najprej našli eni kočo, ki je res dobro skrita, nato pa še tisto drugo, ki sem jo že dolgo iskal, a nikoli nisem našel pravega časa. Tisti skrivnostni znak FS. Ampak nam tudi po ogledu koče ni bilo nič bolj jasno. FS. Ok, fs in kaj zdaj?

Pa sem potem čez par dni, doma, po spletu le našel - fakulteta za strojništvo, presneto! Ja, zdaj, po bitki je seveda lahko biti general. A nam tudi tisti zobnik pri koči takrat ni dal rešitve. Ejejej. No, koča pa ni ena izmed velikoplaninskih koč. Je zgrajena v drugem obdobju ali povsem posebej? Kaj več informacij na spletu nisem našel.

Prostor pa lep, enkraten!

Potem smo iskali še tisti skrivnosti znak s soljo in vodo, a ga tokrat ni bilo več. Sem pa našel še klamfe na drevesu, kar pomeni, da sem si super dobro zapomnil kje točno je bil! Oujea, še ne pešam dokončno!

Kamniško sedlo - Jermanova vrata, se takole skriva pred Mrzlo goro in če ne pogledaš dobro, ali pa je mrčasto, sedlo lahko popolnoma izgine. Koča na Sedlu pa tik za vogalom, desno.

Mi pa vsi veseli v zadnjih sončnih žarkih!

Načrtovanje in pol - ob sončnem zahodu moraš bit pred gostilno. 

In smo bili. Ha!

Soboto smo potem tudi preživeli dokaj v redu. No, v dobri družbi je vedno super! V Mokrici pa sploh!

V nedeljo zjutraj pa sva šla s Heleno naproti Jerneju, ki je prišel gor z gondolo - da se slućajno ne bi izgubil. No, bolj zato, da sva malo raztegnila noge.

A nedelja ni bila več lepa, se je že vlekla megla. Tako smo se v minuti z Jernejom zgrešili. Midva pogledat notri v postajni prostor, on pa ravno takrat po klančini ven. No, bolj zgrešit se pa res ne bi mogli!

K sreči sva hitro spoznala, da je gondola že prišla in da je Jernej že šel naprej, zato sva pohitela in se spotoma drla ko nora. A že tako se zvok hitro izgubi, v megli pa se zdi, da še mnogo hitreje... Pa naju je vseeno slišal in k sreči smo se le dobili že malce za Šimnovcem. Tako pa je, če pustiš telefon v koči - saj sva skupaj, kaj pa rabiva? Oja.

Seveda pa nam megla prav nič ne more. Gremo mi malo naokrog, do Kisovca pa že nekako pridemo, kajne?

Saj sva bila pripravljena, da obrneva, če bo prehudo, če se palice ali poti ne bodo več videlo. Po Planini se vseeno ni za šaliti. Po slikah sodeč je bilo precej hudo, a v resnici ni bilo tako. Je bila fajn megla, a tako huda spet ne.

Dol do Kisovca se nam je še drevo postavilo povprek, a je snega hitro zmanjkovalo. 

Nazaj grede je bilo bolj luštno, vsaj malce klanca.

Po fotki takole kar grozno strmo zgleda, ne? Vse je v perspektivi!

Smo pa imeli kar nekaj pavz, a otroci so jo dobro šibali in prav nihče se ni pritoževal. Ne za pot, ne za vreme.

No, v nedeljo potem nismo prav veliko več hodili naokrog. Le bolj malo, a se tudi slikat ni dalo. Megla, megla, megla.

V ponedeljek, na praznik, je bilo potem vreme še mnogo slabše. Celo deževalo je. Zmrznjen dež, led, sneg - vse skupaj ena sama žalost in brozga. Nam ni ostalo drugega, kot da počasi pospravimo, spokamo in odrinemo proti avtom.

Večina proti gondoli, mi trije pa proti Jelševem konfinu.

No, ampak zgodba je se tu šele dobro začela. Takih razmer pa nisva ne jaz ne Helena še nikoli doživela! Prvo je bil veter orkanski in tam v sedelcu pred Domžalcem nas je prav premetavalo. Jaz sem se moral kar dobro upirat in pri miru stat, da me ni pometlo, Tamaučka pa je kar metalo sem in tja! Tako smo za tisti klanček za tri minute hoda potrebovali vsaj petnajst minut! Neverjetno.

Pa to še ni vse! 

Poleg tega je dež pobral ves sneg, ostal pa je le še led. Led! Cela Planina se je spremenila v ledeno ploskev na kateri je bilo pet centimetrov vode in brozge. Oujejajaaaaa! Kakšni užitki!

In ko si ravno naštimal nogo, da ne boš stopil ravno direktno na led, te je pa veter premaknil in stopil si - jasno! - direktno na led. Vsi smo si dodobra naravnali hrbte.

Škoda le, da se ni dalo slikat, je vseeno dež preveč šel. Le z zaklona Domžalca smo lahko naredili eno fotko, da bo ostal lep spomin na ta prekrasen dan. Bljakiiiiiiii.

Itak smo bili povsem premočeni, smo prišli samo povedat, da smo živi in zdravi, se malo odcedit, potem pa smo morali naprej. Čeprav se nam v tole nazaj prav nič ni dalo!

K sreči je bilo tako "le" tja do Gojške, potem se je umiril veter in tudi led je izginil. Med potjo me je seveda še presneto skrbelo, kako bomo z avtom prišli še do Raka, kaj če bo sneg, led? No, vsaj verige so bile v avtu...

A glej, pri Konfinu o snegu, v katerega sva parkirala v petek, ni bilo več ne duha ne sluha. Poledenelo le vsakih par metrov kak kos, a do kamnoloma je bila cesta že ok. Huhhhhhh, se je slišal odpadli kamen.

Jep, pa je Planina pokazala še en njen obraz. Kakor ji v določenem trenutku pač paše. 

In ravno to je tudi en od razlogov, zakaj sem rad tam gor! O, ja še bomo šli, še!

Tudi letos ima Zlatorogova parada ponosa srečanje pri Domžalskem domu na Veliki planini. 

Je torej tudi letos treba urediti poti in ponovno namestiti tiste zelene table. Imamo namreč navado, da jih po končani prireditvi snamemo. Že tako je polno vseh tabel, naj bodo gor le takrat, ko jih potrebuješ.

Saj je samo postavljanje prav zanimiva zadeva. Sploh, če si v res dobri družbi!

 

Seveda smo se dober del peljali

a smo kljub temu dober del tudi prehodili! In si veliko stvari tudi ogledali

preverili, kako se drži pot čez Pasjo peč 

in kje bo vse potrebna popravila.

Ja, ne bo tako malo, tole pomeni kar nekaj dela!

Tudi do Doma smo prišli

malico je vseeno treba imet. Je pa čisto res, da hitreje jem, kot pa slikam!

Sredi gozda sem našel še eno nemarnost, ki jo bo treba popravit s pravim orodjem

na koncu pa smo se oglasili še pri kolegu s kamniškega konca. Sodelovanje med PD Kamnik in PD Domžale je vsaj v naših okvirih prav zgledno!

Takole pa se ti gode, če imaš markaciste za kolege!

Dan je bil presneto zanimiv, poln zanimivih stvari in pogovorov, debat in razmišljanj. Vedno mi je žal, da sem se tega lotil dosti prepozno, povsem drugače je poslušati ljudi, ki se že dolga leta ukvarjajo s hribi, živijo z njimi in za njih. Veliko moram nadoknaditi, najbrž celo preveč. A vseeno mi je v čast in veselje se družiti s takimi ljudmi. Še vedno me veseli, če se lahko česa novega naučim. In če imaš dobre učitelje... je vse lažje, kajne?!

Nekaj pa smo le prehodili, odkrili tudi nekaj zame povsem novih potk in stvari! Da slučajno ne bom kdaj mislil, da poznam Veliko planino, ha!