Od Catanie letimo torej proti Sirakuzam, ko se končno zgodi to, kar sem pričakoval s težkim srcem. Tankat bo treba počasi... To bo en kup denarja v tej Italiji, to je ta smola, a kaj čmo.

Rentacar je sicer imel pravilo polnega tanka (dobiš polnega, vrneš polnega), kar je sicer ok, ko se odpelješ, ampak se mi zdi, da je bil kar daleč od čisto polnega. Jasno je, da tega ne preveriš, ko dobiš popolnoma nov avto. Saj takrat še vedel nisem, kje je števec goriva. Eh, Francesco, si šel kakšen krog, kaj?

A ni čudno, da sem imel nekam slab občutek. Zavili smo namreč na:

ja, najdražjo pumpo na tem svetu, jebela cesta. Še dobro, da se cel znesek ne vidi dobro, mi je bilo že kar slabo. Ampak so premeteni, jaz pa naiven, no, vsaj ta prvič. Črpalka je bila Agipova in oglaševane cene njihove, kar ok, na koncu pa je bil vsak avtomat na črpalki od ene druge firme, cene pa različne kot noč in dan. Eni s karticami, drugi brez, eni s postrežbo, drugi brez, tretji s sendvičem, četrti brez... ah, kdo bi se pa znašel!

Seveda, zavili smo k najdražji. No, naslednjič sem trikrat vprašal, koliko stane bencin.

Nato pa smo bili že kar kmalu v Sirakuzah, kjer je kar nekaj za videt. Ura je bila že pozna, turistov bolj malo, a kar nekaj naših, vsi pa smo bili precej zgubljeni kje kupit karte za vstop. Označeno je že tako, da narediš par kilometrov, preden sploh prideš do kart. Najbrž je to v turističnih mesecih povsem drugače, v teh, zimskih, pa spet nekaj drugega. Ko ne vidiš kam se steka reka ljudi, je težko vedet, katera hiša prodaja karte...

K sreči še nismo bili prepozni in smo imeli še kako urico za ogled.

Vse skupaj je namreč precej zanimivo in veliko, se moraš kar malo sprehodit. Kar nam seveda ni problem.

Rimski teater smo videli le skozi planke, so ga ravno obnavljali, na grškem pa smo pustili svojo - fotografsko - sled.

Ha, nekaj, kar je celo dobro označeno!

Nadzorniška hišica iz kakšnega tisočletja kasneje pa je najbrž večno hvaležen objekt za slikat.

Potepuhov, ki pregledujejo okolje seveda ne manjka. 

Mačk, ki pa nadzorujejo vsa druga okolja, pa tudi ne.

Povsod je polno vklesanih jam, pokopališč

ali pa še kake večje jame, ki so na žalost zaprte. To bi bilo raziskovanja!

Še Dionizovo uho gremo pogledat,

poslušat ali se res tako dobro sliši - in se!

in se še malo sprehodit po navdušujoči

 in lepo urejeni pokrajini.

Nekaj malega pa smo prehodili v tisti uri, ki smo jo imeli na voljo!

Potem pa je bila ura že pozna, mi pa že kar zmatrani. Skozi ostale Sirakuze smo naredili le en krog. Še na Ortigii se nam ni dalo ustavit. Lahko bi šli kam na kavico, a je spet začelo pihat, tema je bila blizu pa tudi k dežju se je spravljalo. Prav nič prijetno. Zato le en krog.

Sobo smo imeli tokrat v Avoli, nekaj kilometrov naprej. V Enni smo imeli dopoldan pač dovolj časa, da si zrihtamo nekaj primernega.

Ker pa je lilo kot iz škafa in je bila tema in ker je Tamauček ukradel dušo moji navigaciji (takoj, ko je prčkal po njej, je nehala delat - zanimivo, kaj?) smo bili malce nemirni glede mikrolokacije. Avolo bomo že našli, center tudi, ampak mikrolokacija pa ponavadi je hudir.

Smo pa končno le imeli srečo. Ko smo prišli v center, smo zavili z glavne ceste, naredili dva ovinka in se ustavili, da pogledamo, kje smo.

Evo, točno pred hotelom. Nona Nina. Uau!

Zelo ugodno, luštna sobica z zelo zanimivo kopalnico in nadvse prijaznim lastnikom! Le malce mrzlo je bilo, kot povsod... K sreči klime ne le hladijo, vsaj to. 

Smo jo pa - še predno se je kdo ulegel na posteljo, ker drugače ne bi več vstal - mahnili ven, gremo vsaj enkrat na pizzo. Na priporočilo lastnika sobe smo šli v Noto, bližnji kraj, ki smo si ga tako ali tako hoteli ogledat.

A od ogleda ni bilo kaj veliko. 

Najprej smo bili lačni, nato pa pre-siti. Jaz sem bil že presneto zmatran, kar naprej je deževalo, bolj ali manj, veter je pa itak bril norce okoli in iz nas.

Vsega skupaj smo naredili natančno toliko ogleda:

Je pa res, da je večina Notovih baročnih lepot ravno ob tej cesti.

Najedli smo se dobro, pizze so bile super, sicer italijanske, ne naše, ampak pistacija res dobro paše zraven! Kdor pa ni hotel pizze, je pa naletel na super dobre morske sadeže.

Notranjost je bila kot v kakih mafijskih filmih, pa tudi del družine - sami moški - je jedel par miz od nas. Smo bili malce zgodnji in so bili še domači za mizami. So pa jedli in jedli... in še malo jedli... uf, če takole jedo vsak večer! Jaz bi imel že 167kg.

Cene? Povsem primerljive.

Smo bili torej zelo zadovoljni. A zato prav super leni in smo jo zelo na hitro švignili nazaj v sobo. Spat, počivat.

Za ta dan več kot dovolj!

Gremo jutri gledat obalo, malo na morje? 

Po tisti cesti, ki seka Sicilijo nekako čez pol, gremo torej od obale proti Catanii.

Avtoceste so ok in kot se je izkazalo, zaenkrat še vse brezplačne. Je pa na teh, po katerih se peljemo, bore malo počivališč in nič bencinskih. Kjer pa se že "moraš" ustavit, ker drugače narediš lužico, pa je večinoma takšnole:

Peljemo se čez gričke in hribčke, sem in tja ugledamo kakšen višji vršac, ponekod je seveda še vedno sneg. Uf, sneg, a nismo v južnih krajih, a?

Gremo v bolj gorati predel, povsod so neki znaki za verige in zimsko opremo. Mi smo pa vzeli naš rentacar na obali, kakšna zimska oprema neki! Zimske gume? Dajte no, ne bit hecni!  Ja, snežne verige so res ponujali, a je bil najem na dan skoraj dražji kot pa sam avto. So že vedeli zakaj...

A ker je vreme še vedno enako, torej precej ubogo, se ne da niti iz avta slikat.

Potem pa že v trdni temi kar naenkrat nekje v višavah, na robu oblaka, zagledamo polno lučk. Nekaj se bohoti na vrhu hriba! Nekaj velikega je točno na robu, okrog pa polno in polno lučk. Oblak lučke malo skrije, malo odkrije, prav fantastično in skrivnostno se vse skupaj zdi. 

Nato smo kakor vešče, ki nas privleče svetloba. Pojma nimamo kje smo, kateri kraj je, nič. Kot da smo padli na finto svetlobe, na vrhu pa nas bo pogoltnila tema in zlobni čarovnik se bo spet smejal...

Oznaćbe so seveda v super siciljanskem stilu. Ni jih, dokler le nekje v nekem grmovju ne uzremo občinske table Enna.

Enna? Tole? Že?

Jah, seveda gremo gor pogledat! Kar pa ni tako enostavno, presneto strm hrib, neka cesta je zaprta, na hribu pa spet nerazumen-ljen splet enosmernih. Potem neko enosmerno še prenavljajo in te spravijo na obvoz, kjer je seveda le prva tabla obvoz, naslednjih se pa nikomur ni dalo postavljat, čemu le? Saj februarja ni turistov...

Pride pa potem lepa, vijavaja GPS sled, to pa res! 

In uspe nam najti tudi isto glavno cesto, čeprav je že kazalo, da smo zašli že v povsem druge kraje. Par klancev za splezat (hvala avtomatiku), par presneto ozkih ulic in par obračanj, ki mi niso v čast, pa smo bili pri tisti veliki stavbi, ki nas je med oblaki gledala s hriba.

Upravna enota, bi lahko nekako rekli, ne? Kar velika, direkt na robu hriba. Super, ampak lučke so bile od spodaj lepše.

Nam pa je ta hrib, ki je celo na 931m višine, postal kar všeč. Imajo celo hotel Sicilija, pejmo malo pogledat!

A bo? Tole je ena soba.

Ok, seveda bo! Sicer je malo dražji, a še vedno kar 50% ceneje, kot če bi ga rezervirali prek booking-a. Zanimivo, torej smo v tem pustem mesecu, že v trdi temi, konec februarja, prišli kar dobro skozi.

Ker prejšnji dan nismo imeli interneta, seveda tudi sobe ni bilo rezervirane. Kar se je - spet! - izkazalo za dobro. To je voda na moj mlin, ki nočem biti vpet v neke spone do kam prit, ampak vedno sproti iskati bivališče. 

Zunaj piha in je mraz. Helena jo popiha kar v sobo, mi pa se še malce sprehajamo, se igramo:

Od gradu pa tudi nam zaradi mrzlega vetra in slabega vremena ostane le ta fantastična fotografija:

Še mimo katdrale jo pičimo

za kaj več pa nimamo ne volje ne potrpljenja. Brrrr, kje si soba?!

Za danes je bilo kar nekaj, zdaj pa končno na internet! Poiskat, kje bomo spali naslednji dan in kam sploh gremo! Pogledat malo novice. Kjer izvemo same grozote, ki se dogajajo na Siciliji zaradi vremena. Poplave, plazovi, podrta drevesa, drevo je ubilo voznika prav na avtocesti, po kateri smo se mi peljali... brrrr. Celega vraga imajo na Siciliji, ciklon prihaja. 

Pa tudi za naprej ni nič bolje. Eh, ujeti v to slabo vreme. Škoda. Bo treba bit previden.

Za danes smo kar naredili nekaj kilometrov, sam padem hitro spat.

Jutri je nov dan, juhej!

Ampak kakšen!

Takšen, je*emti!

Sneeeeeeeg, aaaaaargh! A ga mormo res vsakič met v teh južnih krajih, porkaš?! Pa nas ne more na mir pustit?

Najbolje, da gremo naslednje leto nekam v centralno Afriko. Bodo vsaj ljudje veseli, ko bodo prvič videli sneg...

Pa dej no... In kaj čmo zdaj s tem snegom? Kako hudiča prit dol s tega visokega in strmega hriba, a? Nekaj časa avti še vozijo, cvilijo in drsijo, potem je pa več ali manj tišina, le poštar si je na svoj mali dostavni avtomobilček nataknil ketne, drugo pa vse stoji. Zimska oprema, a? Ja, seveda. Z letnimi gumami ne vem ali bi prišel do izvoza parkirišča, po strmem hribu pa bi bili morda res precej hitro v dolini. Z novim avtom. Aaaaaa!

In takole nas tale snega ima. Nikamor ne moremo, hotelir nam celo ponudi superspešel preco za naslednji dan, ampak... mi kar upamo. Mogoče pa neha? Prosim?

Potem zapravimo ure na zajtrku, ure v kopalnici, ki je sicer super, a nam gre počasi že na živce, 

slikamo, kar se pač da slikat

na koncu pa nam ne ostane drugega, kot da se gremo sončit. Morda pa sončni žarki odženejo ta presneti sneg!

In glej ga, zlomka! Res pomaga! Malce čez dvanajsto oblak malce izgine, snežit preneha, južni sneg pa vidno pobira.

"Zdaj ali nikoli!", zatulimo, se spokamo v avto in...

se oddričamo kakih 62 metrov nižje, kjer seveda ni več niti najmanjšega sledu o kakem snegu. Ajejejej, od vsega na tem svetu, smo mi morali včeraj rinit prav na sam vrh hriba! Če bi ostali kje spodaj, se nam o snegu ne bi niti sanjalo, tako pa...

No, zgodbe pa potem seveda ostanejo. Za dolge poletne večere.

Do Catanie je potem še vedno lepa avtocesta, šibamo in se nič ne ustavljamo, pol dneva smo itak v zamudi, vse kaže, da bo Taormina šla po gobe. Sicer mi  zanjo ni preveč žal, večinoma turizem, ki zdaj februarja najbrž zgleda povsem drugače.

Skozi Catanio naredim potem sam napako in zgrešim odcep za Etno, da se zabubimo direktno v mesto. Oh, jes! Pa gresta spet ura, dve. Zdi se nam, da se vozimo šest ur po eni te isti ulici. Nekje v daljavi se nakazuje Etna, mi pa proti njej. A mesta kar ne zmanjka in ne zmanjka. Kot nekakšna nočna mora, ko že misliš, da si prišel ven, pa se spet začne. Nikol konca, res.

Helena že nori, da ne gre na to presneto Etno in da naj obrnem, ko jo šljivi. Tako ali tako je gor oblak, gor je sneg, saj je niti ne vidimo, le nakazuje se nekje tam v daljavi. Vsekakor pa vsi upamo, da je ne bi slišali. Ne, to pa ne bi bilo dobro!

Potem pa se le začne počasi redčit. Malce se že vidi hriba, malce.

Pa smo še kar žilavi. Če smo že tu, pa pojdimo še naprej!

Vsaj do tokov lave smo prišli, se nam vsaj približno zdi, da smo nekje okoli Etne. A je vse zapustelo, nikjer nikogar, sem in tja kak avto, ki nas čudno gleda, kaj neki počnemo tukaj sredi divjine. Hm, res se počutimo ko na Marsu.

Najbrž sredi poletja ni tako, a ne?

Snega pa vedno več. Sem in tja začne tudi snežiti, mene že kar dobro straši. Do kam iti?

Do koliko snega zdržati, kje obrniti? Z letnimi gumami in dolgo potjo do dol. Ko lahko v par minutah naloži kar nekaj cm snega?

Tole je potem to. Na izboljšanje nič ne kaže, cesta je sicer zaenkrat še ok, a najbrž ne bo več dolgo. Sredi polj lave v snegu. Hm, kar nekako ne paše skupaj. Zmrzujemo.

Na avionu za nazaj se je potem izkazalo, da je res bil sneg in da so tisti, ki so si upali še naprej, prišli le malce višje od nas in so morali obrniti.

Nekaj lave pa vseeno spravimo za s seboj.

Takole smo se previdno borili mi. Zgleda kot kakšna gorska cesta, a je proti našim prava avtocesta, položna, široka, lepo nova. Pravzaprav boljše ceste nismo videli na celi Siciliji. Hm.

Vreme nam torej še vedno nagaja, tu se ne da nič naredit. Malo pa si ponagajamo tudi sami. Z napačnimi izvozi in preveč napakami. Za tole pentljo je spet šlo preveč časa.

A nič obupat, za ta dan imamo v načrtu še par stvari! Bo treba kar pohitet in napast še Sirakuze.

Pejmo, letimo!