Bolj gre proti koncu leta, bolj me vleče na Kamniški vrh. Ne vem točno zakaj, mislim pa, da ima nekaj opraviti z njegovo lego, ki tako lepo nalega proti soncu ravno nekje ob zaključku leta.
Sicer sem bil tokrat malo prej, 3.12. pa tudi sonca prav veliko ni bilo, a vseeno. Če se ti kakšen hrib takole zalušta, ni hudir, da bi se ga branil!
Najbolj sem navdušen nad potjo iz Klemenčevega mimo Korošaških slapov, ki sicer ni označena, je pa vedno mirna, lepa in dovolj shojena. Pa še do Osredka sem že povsem moker, tako fino gre direkt v hrib.
Ker sem šel v tej sezoni prvič takole sam naokrog, sem si zbral malce manj naporno zadevo. Do grebena in potem po markirani poti počez
in po cesti, ki pelje z Ambroža do Osredka
direkt do Ambroža. Kjer sem bil popolnoma sam. Še domačine sem moral zbobnat skupaj iz neke štale.
Navzdol jo potem mahnem spet po markirani poti čez Vrata proti Klemenčevem. K sreči je bilo vse blato, ki ga je v teh časih vlačenja lesa iz gozdov na tone, fino pomrznjeno. Juhu!
Potki je včasih malo lažje, včasih pa tudi malo težje sledit. Vsekakor je bolje, da veš, kje se potikaš. Je pa vse več ali manj pospravljeno in se ti ni treba več plazit med podrtijami.
Takole spet na izhodišču, vremena še vedno ni bilo.
Me pa vedno kdo razveseli. Na ravnem, ej, na ravnem ima zataknjen kamen pod gumo! Če bi ga slučajno kdo porinil, al kako?
Čez en teden sem se ponovno odločil za enako turo! Mi je prirasla k srcu in zdelo se mi je, da sem morda pa naredil malce premalo. Bo treba povečat krog!
Tokrat je bilo vreme mnogo lepše!
Še Osredek s svojo udrto cesto je bil nekako bolj vesel.
Pa sem šel kar gor. Tista pot počez čez pobočja Kržišča je sicer malce zoprna, a hitro si na Kriški planini. Do tu sem srečal le enega pohodnika s psom. Ni prav veliko.
A če sem že tu, moram vsaj pogledat malce na drugo stran, pogledat, če je kaj snega.
In ja, hej, sneg JE bil! Kot, da bi stopil v nek drug svet! Ob smučarjih me je še zazeblo,
raje sem se urno obrnil v povsem drugo pesem:
Pr Florjan sem se okrepčal in jo nato tokrat mimo Ambroža ucvrl v dolino. S parimi flikami snega v kakšnem bolj zakotnem kraju.
Do Klemenčevega sem prišel ravno v senco, v tisti strmi dolini hitro zmanjka sonca. A ravno prav.
Tile krogi so mi nadvse blizu in najbrž bom še večkrat tule naokrog blodil. A ker je časa malo, hribov pa veliko, bo treba najbrž spet počakat nekje do konca leta.
Takrat je tisti čas, ko me spet vleče v te konce.
Vpiši se