Napoved vremena nama je za praznike prvega maja odnesla Istrski PP, čeprav se je potem vreme pokesalo in iz tiste deževne napovedi na koncu sploh ni bilo nič.
Vreme sicer ni bilo bogve kaj, ni bilo pa slabo, ni deževalo. Midva pa ostala doma, kjer so naju kmalu začele srbeti pete. A ko si enkrat doma, prazniki začnejo letet mimo tebe z neverjetno hitrostjo in tako sva skoraj z zadnjimi močmi enkrat vmes skočila s tega podivjanega vlaka hitrobežečih praznikov.
Ravno na prvi maj. Kot naročeno.
Na hitro sva se odločila, da greva tokrat malo v celjske konce, s čimer sem bil seveda nadvse zadovoljen - samo, da so Trojane in kremšnite vmes! No, pa tudi kaj drugega me je vleklo, naprimer to, da tam naokrog sploh nikoli še nisem bil. To pa že ni več zdravo in je treba popravit, pozdravit.
Tako sva že prej vse načrtala, ko pa sva se peljala proti izhodišču, Celju, pa po radiu slišiva, da bo danes prvomajski golaž ravno pri Celjski koči. Ojej! Gneča! Kupi ljudi, v jatah po sto?!
Skoraj sva že obrnila, a k sreči le nisva. Najbrž zato, ker nisva imela plana B in nama ni drugega preostalo.
A so se vremena gneče hitro zjasnila, parkirišče spodaj pri Savinji je bilo še skoraj povsem prazno, vse kaže, da je bila ura za prvomajske praznovalce vseeno še zgodnja.
Takoj nato naju je pa še "ne bit taka murka" spravila v dobro voljo.
Druga točka, po kateri sva le še z zadovoljstvom zrla v nadaljevanje pohoda, pa je bila tale slika:
To pa je točno to, kar je hotela videt Helena, točno tisto, kamor je hotela prit. V neki reviji je namreč videla takšnole sliko in evo... sva jo slikala še midva. Mimogrede sva našla pozicijo in hop, klik, prava mojstra!
Potem je bilo vse le še eno veliko zadovoljstvo. Pa prvomajski golaž in gneča gor ali dol.
Prvi klanec ravno za malo ogrevanja
dolge stopnice, ravno za preskok noge.
Nato pa že prve zanimivosti, o katerih se nama ni niti sanjalo. Hiša Alme M. Karlin.
Kmalu pa končno le malo strmine celjske Grmade.
Vsega skupaj ni veliko, hitro si na vrhu, naprej pa seže le še križ!
Še pozvoniš lahko, če le želiš.
Se malo razgledaš na stran s Celjsko kočo in smučiščem
ali proti Kopitniku, Mrzlici, Čemšeniški v daljavah
ali pa proti celjski kotlini. Na žalost veme ni najboljše za razglede.
Sledi malo spusta in že sva pri planinski koči na Grmadi. Midva pa vedno mislila, da je planinski dom = Celjska koča. Ojej, ignoranta! Še dobro, da sva šla končno tudi v te konce pogledat, kajne?
No, od tu naprej pa kar naprej nekaj. Najprej cel kup kažipotov
plezalna stena na toplarju iz 1855
malce višje pa bivak z nujno potrebnimi rožcami in arcnijami vseh barv! Zakaj ga nisva slikala, mi še danes ni jasno. Najbrž zato, ker sva pozabila fotoaparat, kar naprej telefone ven vlečt pa je zoprno. Sploh v teh koncih, ko je kar naprej nekaj za slikat!
Malce naprej taborni prostor Vipota. Kopalnica.
Potem pa sva že pri Celjski koči.
Nekaj greva spit, ljudi je pravzaprav malo, golaž se deli precej sramežljivo, ravno prihaja godba. Se čudijo, kje so ljudje?!
Še preden godba začne z igranjem, se zapodiva mimo adrenalinskega parka,
počakava na sankače, da se nama nastavijo v leče,
nato pa jo ob godbi mahneva proti Tovstemu vrhu. Hitro nama gre, povsem v taktu prvomajskih koračnic!
Helena se potem pod vrhom zlekne in noče čisto na vrh, tako, da jo naprej mahnem sam. Na vrhu pa - opa!
Cela jama čisto na vrhu!
In taka lepa potka, da noge kar same stečejo!
Ko sem prišel nazaj dol do Helene, sem bil seveda tako navdušen, da je morala še sama it gor pogledat. Toliko o ležanju torej.
Proti dolini sva se namenila po grebenu. Malo preko smučišča, mimo horoskopa, podobnega tistemu v alpskem vrtu na Golteh,
mimo par učnih poti,
in novih mtb markacij, ki sem jih dosedaj videl le tu. Zanimiva zadeva, vsaj z mojega amaterskega osebnega stališča, priznam.
Pred Vipoto se nama malo zatakne. Karta na telefonu je no... kako bi rekel... kot pač vse karte v tej deželi - slaba. Pot je narisana na Vipoto, dol pa ne. Hm, hm, hm, greva lahko torej čez ali bova morala it nazaj?
Eh. In sva šla mimo, pod Vipoto dol. Karta doma je imela lepo narisano pot čez Vipoto, sicer narobe, a vseeno narisano čez. Ampak ta karta je bila doma. Beda.
Sva pa našla še Duglazijo (kakšno ime?!), ki je res kar ogromna!
Manjkalo ni niti par metrov novega asfalta,
ozek podvoz pod železnico in preceeeeeej bolj polno parkirišče! Zgleda, da se je vseeno nabrala kar dobra skupina ljudi in godbeniki niso igrali zaman. K sreči!
Za naju pa še dobro, da sva bila zgodnja, vsaj za ves prvomajski živelj.
Celoten krog je bil torej tak:
Za drugič nama ostane še Hudičev graben - tu morava vzet otroke s sabo - in Vipota, pa bo zadeva sklenjena!
Sva bila kar malce presenečena nad vsem, kar ponuja okolica Celjske koče, meni je veselje videt, da se nekdo trudi in da je urejeno in za vsakogar nekaj, ne pa da vse skupaj sameva. Večja mesta vsekakor morajo imet nekaj takega, naj jim torej dobro služi!
Vpiši se