Konec novembra smo se ponovno zbrali vremenarji. Po dolgeeeem času spet.

Branko nas je povabil na Srečanje, gremo malo pogledat kako vremensko postajo, Kostanjevico in kostanjeviško jamo.

Pa smo šli, na žalost le nas šest, a nekaj vseeno je. Mladina ima veliko za povedat, na srečanja jih pa več ali manj ni.

Vreme je bilo ravno vremenarjem primerno. Še dobro, da ni zlivalo.

Višino vode si je seveda treba ogledat!

Potem smo pa zavili še k kostanjeviški jami. Tam okrog smo enkrat že bili na trekingu, v sami jami pa še nisem bil.

Včasih zna voda iz jame tudi tole kočo odnest.

V jesensko zimskih mesecih je jama odprta le za skupine, pa še mi smo morali biti bolj previdni. Nekateri že spijo! 

Jama je pravzaprav enkratna, prekrasna! Majhna, a resnično nadvse lepa! Imeli smo tudi super vodenje, kar se potem pozna pri priljubljenosti.

Brez fotografskih tehnik seveda ni šlo. Enim uspejo bolj, meni malo manj. Kje pa imam potrebno potrpljenje...

Po ogledu smo se odpravili še nekam med vinograde, na pobočja nad Kostanjevico. Nekam tja, kjer sva se s Heleno poročila.

A tokrat smo iskali hiško, ki ima jamo kar v sebi. Takole, ob sodih dobrega cvička še mala vrata

in precejšnja luknja dol, dol, dol! Vse te jame so nekako povezane.

Z jamarji smo jih kar nekaj rekli, se čudili jami v zidanici in tudi preizkusili nekaj čisto novega cvička.

Super, kaj če človek še drugega, ne?

Tule, pri Žolnirjevi zidanici smo bili s PDD pred kratkim - po izletu v Krakovski gozd -, tokrat pa je bil zaprt. Smo si privoščili kosilo spodaj, v Kostanjevici.

Razgledi res niso bili prav posebni. Z veliko domišljije pa si vsaj kaj videl.

Po obilnem in dobrem kosilu smo šli pa še na en sprehod, da malo pridemo k sebi!

Malo nas je in premalokrat imamo ta srečanja. Škoda.

Časi niso ravno naklonjeni takim prostočasnim / prostovoljnim dejavnostim. 

Ampak najbrž bomo še šli kam. Če ne prav kmalu, pa malce kasneje! 

Toliko časa motovilim s temi objavami, da že davno vsi vse objavijo. 

A tokrat mi je za oprostit, saj smo šli takoj naslednji dan po Posvetu na morje.

Kako je to fino, ko si veliko pojedel in še več spil in moraš še vse pospravit in se spakirat, naj presodi vsak sam.

Se pa da! In to je bistvo.

Tokrat torej ni bilo nobenega Izziva. Nobene preizkušnje. Nobenega preverjanja, testa, teka, spusta, gonjenja v hrib, igranja nogometa, furanja s kolesom, nič! Ne, ne, športnih aktivnosti imamo dovolj, vrh glave.

Nekateri.

Drugi pa niti ne.

le

Nekateri namreč na tako žurko pritečejo. Iz Ljubljane. 

Iz Ljubljane, EJ!!!!!!

Edino, kar se je dogajalo - poleg hrane in pijače - je bila jama! Ja, šli smo si ogledat edini jamarski muzej ter Železno jamo. Kul.

Še dobro, da sem zvedel, da je po naših hribčkih, po katerih se tako brezskrbno podim, posejana kaka stotnija jam. Pa kar nekajkrat vidim v hosti kako betonsko zadevo in se čudim. Evo, zdaj pa vem, kaj je to! Vhodi v jame!

Železna jama ni prav velika, je pa čist luštkana in lepo opremljena. Za turiste.

Kar smo ta dan vsekakor bili.

Večino časa je bila banda namreč takole posejana:

Nisem in nisem jih mogel spravit s kavča, pa tudi, če sem igral na kitaro! Niso se dal spodit!

Neverjetno.

Že dolgo nismo bili take lenobe.

Posvet nam torej ne gre. Drugo leto gremo kam v hribe, lenuhi!