Januarja 2017 je bilo težko začet, kot pač vedno vsakega januarja.

Smo pa vsaj s PDD novoletnim pohodom začeli kolikor toliko ok. Od Trojice do Janč in nazaj smo se namenili, računala sva, da bomo hodili nekih 9 - 10 ur in da je to ravno prav.

Na žalost ni več idej do kam priti v enem dnevu - kakor smo to delali do sedaj. Tokrat smo se morali zadovoljiti z eno dnevnim izletom, v vse smeri smo že šli, s temi pohodi bo treba malo prenehati, narediti par let lufta, potem pa lahko spet začnemo...

Problem je bil, ker je ponoči na 14. januarja kar dobro snežilo in zjutraj nisva imela pojma ali bomo sploh prišli na Trojico do Natalije ali ne. Bi sploh odpovedala, kdo pa bo sploh prišel?

Pa se celo še jaz nisem prav veliko sekiral, napokala sva se v avto in hej, do Trojice je šlo. Malce sem in tja, malce naprej, nazaj, a je šlo! Juhuuuu!

No, ni se nas nabrala cela stotnija, vremenu in dolžini pohoda primerno! Če hočeš na sliki zgledat kot res velik fant, se postavi na rob. Širši sem, kot vsi ostali skupaj. Ha!

Ob sončnem vzhodu smo ravno dobro začeli.

V začetku nas je bilo malce strah - novozapadli sneg, pa to. Kdo bo gazil, kako bomo hodili in to... a na koncu se je izkazalo, da je v novozasneženi pokrajini prav presneto lepo!

Na Murovici nam je bilo že vroče.

Do Ciclja je pa itak en, dva, tri.

Razgledov na žalost ne prav veliko, so se le nakazovali - da smo lahko vzdihovali in upali, da bo na drugi strani Save tudi tako!

Pot od Sv. Miklavža do doline je bila shojena od stotnije pohodnikov. Baje so imeli nekaj na Katariji, nismo pa srečali nikogar, da bi nam to potrdil, skrivnost je tako ostala nerazrešena.

V Veliki vasi je bila prava pravljica, nas pa je čakal spust do megle in k Savi.

K sreči še stoji, se pa moraš borit za prehod, avti kar naprej.

V Jevnici smo imeli prvi večji postanek, pobrali smo še Dragota, ki se je s svojimi koleni odločil za polovičko.

Dolgo je slabo kazalo, se je megla zgostila, se dvignila?

Pa je k sreči končno le odšla in spet smo lahko zadihali. 

Povsem nekaj drugega je sonček, novo zapadli sneg in razigrani pohodniki...

V dobri družbi vsaka hoja hitro mine.

Razgledi pa na vse strani, le da nam na jug niso prav znani.

Še ena skupinska in to je to. Je treba spet čez hribe in doline nazaj.

Nekaj časa je šlo, tule na drseči cesti pa smo le obupali in nataknili dereze, pa še to šele po tem, ko je vsak vsaj trikrat zgrmel.

Tole je bil najbrž zadnji sonček v tem dnevu. Sicer gremo še gor in nad meglo, a takrat bo že pozna ura, najbrž bo že tema.

V Lazah pri Dolskem cerkvica vedno preseneti!

Potem pa najbolj dolgočasen del poti - je pač treba po asfaltu prit čez Dolsko do Kamnice. Ni druge poti.

Od Napadov na Dolenjsko poznam lepo bližnjico direktno do Konfina. Malce ceste, malo poti, malo kolovoza, vsakega po malem.

In, evo, na koncu smo tam, kjer smo bili na začetku - spet sonček, le da gre tokrat navzdol. Enkratnih deset ur poti!

Dobro hrano pri Nataliji na Zavrhu smo si pa tudi prav lepo zaslužili! O, ja!

10h, 28km. Sploh ne tako malo. Smo imeli pa res srečo z vremenom, kakor je kazalo na začetku, se je vse preobrnilo in izlet je bil ena prava zimska pravljica!

Za naju bi pa tole kadarkoli lahko bil prav dober trening - krog, ki ima vse, od prekrasnih poti, grebenov, kolovozov, cest in celo malce brezpotij. Pa še kar nekaj bifejev, gostiln vmes, za počit, za kaj spit, za k sebi prit.

Iz naših krajev se prav lepo vidi na sever, na Kamniške. Tem pravimo tudi kar "naši" hribi, čeprav nismo ravno najbližje in si tega najbrž ne moremo lastiti. Pa si. Vseeno.

Potem na zahod, Triglav, Julijci, prav enkratno se jih vidi.

Pa na vzhod, Limbarska, Špilk, Slivna, Menina, če greš malo višje pa še Čemšeniška, Kum itn.

Ampak na jugu nam pa obzorje prekrivata Murovica in Cicelj. Na drugo stran se prav nič ne vidi.

Sem in tja sva že malce šla, bolj plašno in zelo previdno, kaj pa veš, kaj te tam čaka!

Mene je pa že dolgo matralo, prečit Savo, se zapodit v nasprotni breg, "tam mora bit tudi lepo!". Včasih čakaš malo, včasih dlje, ampak ponavadi se prej ali slej le spokavat. Tako, kot sva se tokrat!

"Na Janče greva!", sva si zjutraj rekla. In sva potem tudi šla. Jasno.

Čisto od doma nisva hotela, vseeno je to ura, dve več in to ravnine. Eh, brezveze. Sva se zapeljala do izhodišča za Murovico, čez naš greben pa bo le treba it.

In sva se zapodila v tisto prvo strmino, tistih -7 stopinj se je hitro razkadilo in že na Murovici sem sopel kot lokomotiva. Še sreča, da Helena že nekaj časa ni hodila, če ne bi sopel še mnogo bolj. V hrib me dobro nese...

Murovica, Cicelj, Miklavž, tisti prelepi del E6 do Velike vasi, potem pa hitro po cesti v dolino. Občudujeva naš greben s povsem druge strani, kar nekako čuden se zdi, tisti Miklavž pa stoji tam daleč, visoko, visoko! In Cicelj ima kar neke stene, huh, s te strani vse drugače zgleda!

Seveda s sabo nisva vzela karte, kaj nama pa bo! Sem se doma fino naučil poti, s sabo vzel karto na telefonu in to je to. Ampak telefona se nobenemu ne da gledat, kje pa imava čas, pa še fino v roke zebe...

Tako na hitro faliva, se vmes zaveva in sekava vsaj en ovinek, bova zdaj po cesti cel čas hodila ali kaj?!

Potem sva pa že v Senožetih

in v Jevnici, do koder se je pešcu težko prebit. Sva kar dobro prašila pred avtomobili, prav veliko prostora namreč nimaš...

Kažipot mi je všeč, čeprav bi ga na veliko zgrešil, kdo pa gleda avtomobilske markacije za pešpot?

Na Janče je potem speljana prav lepa pot, tja do dveh tretjin. Potem se pa malo vleče po cesti. In ti je malo dolgčas in izrabiš vsako priliko, da se zabavaš.

In slikaš vse in vsakogar.

In potem te majo že dost. In da boš porabil vso baterijo in ... in... in... ja, ja, ja, seveda.

Ampak nahuje je to, da v naslednjem trenutku fotoaparat res crkne. Pa sem spet brihta...

Sva pa vsaj na Jančah.

Čajček, rumček, nikamor se nama ne mudi, pravzaprav je tam notri prav luštno toplo, kaj bi še kam hodila! E, pa je treba dvignit ritko in jo mahnit dol. 

Dol nama gre bolj počasi, Heleno začne takoj bolet koleno in tako se teku hitro odpoveva in upava, da vsaj normalno pride v dolino. Ta pa le ni prav blizu.

Tu spet nastopijo naše preljube karte, doma sem se namreč naučil take karte:

V resnici pa je nekako bolj takole:

Če seveda kdo vidi razliko. 

Saj jo tudi midva nisva. Odšla sva kljub "naučenosti" presneto daleč naprej in šele malce naprej od Jernača je postalo čudno zakaj se cesta spušča v povsem drugo stran. Pa sva jo potem mahnila malce povprek in hitro prišla na markirano pot, ki je tam sploh ne bi smelo bit.

No, tako, da sva zgrešila in niti nisva zgrešila. Hm. Ja. No, kaj pa vem. 

Spust je bil strm in ravno pravšenj za koleno. A počasi je že šlo.

Dol v Lazah pa naju je čakalo tole:

Neverjetno. Bo treba it še enkrat pogledat, ko bo dokončno zgrajena! Enkratno, luštno, lepo!

Spet skok čez Savo v Dolsko in nazaj gor po kolovozih in malo povprek do izhodišča. 

Karte so seveda stare. Tam, kjer so vrisani kolovozi je asfalt, tam, kjer je cesta, ni več ničesar. Ali pa je kaj. Mogoče pa tudi ne. Še farma so same razvaline. Dobro imajo to uštimano, prav lepo jim paše v okolico... Neki stari časi, kajne?

Pa se znajdi.

Seveda pa sva na koncu več kot zadovoljna. In se slikava. Ker pa jaz ravno mižim, se slikava še enkrat. Pa Helena čudno gleda. Pa se slikava še enkrat. Pa spet jaz nos not vlečem. Pa se slikava še enkrat. Pa se Helena ravno obrne stran. Pa... ne, ni še konec! Slikava se vsaj še sedemkrat.

In imava potem vsega dost in izbereva tole kot najboljšo. Jaojjjjj!

Včasih je dobro imet telefon, na katerega se nič ne vidi. Nimaš pojma kaj je gor. Slikaš in pošlješ. Briga te.

Po drugi strani pa lahko takole uloviš še traktor. Opa!

Na koncu torej zaključiva 25km pentljo s 1300 višinci v 5:40h.

Meni spodnje gate ožulijo stegna do konca in še malo naprej. Cel teden nosim že gaze in mažem in .... grrrrrrrr. Kako - hudirja - se je to zgodilo? Pri isti obleki kot na Knapovski? Kaj je bilo tokrat drugače in predvsem - kar je nahuje - bo tako tudi naslednjič, na Šentiljski?!

Upam, da ne.

Skok čez Savo v povsem druge in tuje kraje je bil torej uspešen!