Res je, Helena je že vse spisala, celo leto bom capljal zadaj, ampak se ne sekiram. Zgodbe se lahko pišejo za naprej, za levo, desno ali pa tudi za nazaj, to pa res ni problem. Ha!
Sredi maja 2017 smo šli planinci PD Domžale na Kamenjak.
Midva sva bila že večkrat tam, a - kot se je izkazalo - ne povsod. Kako pa kaj Gornji Kamenjak?
Pri organizaciji so nam pomagali stari prijatelji iz PD Glas Istre, med njimi Ingrid in Marjan. Pripeljali so še par svojih pohodnikov in nam razkazali kar nekaj nam še nepoznanih kotičkov.
Že avtobus smo pustili kdo ve kje.
In Gornji Kamenjak se je res pokazal v svoji lepoti. Sredi maja pa sploh, kaj vse ni cvetelo!
Kar nekaj se nas je nabralo, ne? O, ja, za v Istro je vedno gneča!
Rudniški rovi,
zaščite pred vročino,
in nekaj besed o dinozavrih je bilo tudi treba rečt!
Sicer rabiš nekaj domišljije, pa vendar.
Noge smo le namočili, kaj več pa ne bi. Sredi maja...
Čisto na koncu sveta. No, nekega dela sveta.
Seveda smo se ustavili še v Safari baru, edini je, ki je odprt že maja. Dobro jim gre, presneto dobro. Šli so nam še tako na roko, da so nam dva starejša pohodnika odpeljali do avtobusa, ostali pa ajde peš! Po cesti sicer ni bilo kako veselje, a se je vseeno našlo še polno dehtečih rožic v okolici!
Na koncu sploh ni bilo malo, dvajset km za več kot 50 pohodnikov! Sploh ni malo!
Na poti domov je bila zaradi nesreče ena velika gneča na avtocesti. Ni bilo druge, kot da gremo še kaj spit in pojest - k Viki burgerju. Tam smo počasi jedli in gledali na črnokalski veliki viadukt povsem zabit z avti. In ker po kar nekaj čakanja še vedno ni bilo nič bolje, je avtobusar po lokalnih cesticah le našel pot do Kozine. Ah, kje so tisti časi, ko smo se približno tako prebijali čez Črni kal in iskali vse možne poti, da smo se izognili gneči - ali pa padli v še večjo.
Nam je tokrat dobro uspelo, smo pa morali imet zaradi tega še par postankov - stranišče je pač hudir.
Maja, ja, maja je treba it na Kamenjak - same rožice!
Vpiši se