Bistvo tokratnega zapisa ni v Toyoti, čeprav bi se lahko spraševali, zakaj neki ravno njeni ključi sploh razpadejo? Ne, ni bistvo v starih, razpadlih in pokvarjenih ključih, ampak je bistvo v novih.
O novih ključih za avto bo tokrat govora. Do njih namreč ni tako enostavno, sploh pa ne poceni, priti!
Kot da ne bi bilo zoprno že takrat, ko ključ razpade! Plastika se zlomi, vse se natrga, postane ostro, nazobčano. Ti pa še kar vztrajaš, saj bo, saj bo... Pa ni. Jasno, da ni, vedno slabše je. Seveda razpadeta oba ključa istočasno. Vsaj dosledni so pri Toyoti, to jim je pa treba priznat.
Tako imaš po dolgem ritualu razpadanja in sprenevedanja, ključ končno v dveh delih. Eno dolgo palčko, pri kateri si polomiš nohte in prste, če ti slučajno že z njo rata vžgat avto in drug del, kjer je elektronika.
Seveda sta oba dela vedno v različnih žepih. Za vžgat avto pa rabiš oba. In ene tri, štiri roke, ampak to ni tako pomembno.
Rihtat take zadeve je precej zoprno, vsaj meni. Ker se pri teh avtih in serviserjih vedno kaj zakomplicira. Vedno moraš hoditi od enega do drugega in prositi, da ti kdo kaj pogleda, pove. Ker se ne spoznaš, si vedno v podrejenem položaju. Ali pa so po drugi strani vsi strašansko prijazni do neba in naprej, s ceno pa potem tudi prideš do neba in še naprej, nebes. Ne moreš dobro skoz prit, ni šans.
Ampak enkrat je bilo treba nehat odlašat in se začet zanimat, kako do novega ključa.
Začeli smo seveda pri uradnem zastopniku. 30-40€ so nam rekli. Za en ključ. Prosim? Ha? Tale bo težka, si pa raje prste lomim!
Pa poglejmo, če to kdo prodaja. Na bolhi naprimer. O, ja, seveda se najdejo! Pa koliko jih je! Približno 10€ in poštnina. Torej smo na nekih 30€ za dva ključa. Hm...
Tu takoj vskoči moja gorenjska narava: "če pa so na bolhi, so pa sigurno tut na ebayu?!"
Seveda so!
Nekaj raziskovanja in za skupno 11€ sem s poštnino vred naročil dva lepa kosa. Neobdelana, jasno.
Dokler nista prišla - kakšnih deset dni -, sem se res malo tresel, saj nisem imel pojma ali sem prav naročil ali ne. Šele po nakupu sem se spustil v dolžine in širine ključev, kar ni bilo najbolj pametno. A k sreči sem imel srečo. In ključa sta bila čisto prava!
Juhej!
Zdaj pa samo še k čisto navadnemu ključarju, da ureže ključ, sam bom zamenjal elektroniko in to bo to!
Pa sem šel res k čisto navadnemu ključarju, tukajle v Domžale. Dva ključa naredit, malo pobrusit, tri minute in pol dela, skupaj s plačilom.
Rad pozabljam, a ovire, težave in neumnosti te zadanejo največkrat takrat, ko jih ne pričakuješ. Ko si že na koncu, ko že misliš, da si vse spravil pod streho in da si kolikor toliko dobro skozi prišel. Da pa je bilo tokrat res vse ok.
Jok, brate. Japajade.
Dva ključa, rašpljanje in to, tri minute in pol dela, skupaj s plačilom: 16€. Šestnajst evrov.
Seveda sem plačal, takrat nisem niti trenil z očesom, zaverovan vase in v to, da je šlo vse ok, da imam ključe in da sem dobro skozi prišel. Na žalost se nikoli pri računih ne poglobim v njih in karkoli razmislim o njih - ali je zadeva upravičena ali ne.
Sem pa potem na poti domov - prepozno - precej razmišljal o tem računu. 16€? Šestnajst presnetih evrov za tri minute in pol dela, skupaj s plačilom? Saj še presneta naprava za rašpljanje teh ključev manj stane, zaboga!
Šestnajst evrov, jebemti.
Dobro plačilo na uro je tole, super dobro. Klinc pa računalništvo, kam sem jaz to šel, brez veze... se lahko matram s kakim PCjem cel dan pa mi nihče ne bo dal dvajset evrov. Ah.
En tak velik občutek krivice me še danes drži. In tista zoprnija pri "teh" zadevah bo še močnejša kot prej in naslednjič bo še težje kaj zrihtat. Bogve, kdaj bom dal popravit klimo na Juku? Najbrž nikoli, se bom raje skuhal poleti...
Še dobro, da sem ključe vsaj na ebayu našel. Če bi se šel ekonomijo te dežele, bi me že zdavnaj obrali do kosti. Že vidim, da bo treba naslednjič tudi ključe brusit kam drugam.
Neverjetni smo, neverjetni.
Vpiši se