Itak sva z Lojzetom hotela le na Kokrško sedlo. Rajcu nest steklenico šnopsa.

No, saj sva bila tudi na Kokrškem, flašo sva odnesla, a ker Rajca ni bilo, da bi nama dal kaj delat, sva šla še malo naokrog.

Šnopsa nisva probala.

Vreme je bilo tisti dan, 28.9.2016 prav lepo, nekaj so se zgoraj meglice vlekle, a tako je v začetku jeseni večkrat. Zapeljeva pa se raje gor V Konec, kdo ve, kako se še dan obrne!

Kolikokrat sem šel že na Kokrško? Kar nekajkrat, ampak še vedno kako stvar prvič opazim. Ta staro zajlo naprimer. Ali pa sem jo že kdaj videl, pa si nisem zapomnil. Tudi to bi se znalo zgodit.

Konec septembra ni bilo prav nič hladno. Vroče nama je bilo, presneto vroče!

Na Kokrškem sva pustila flašo, nekaj spila, a ker sva imela še kar nekaj časa na razpolago, se nisva obrnila nazaj, ampak sva šla malo preverit še pot do Kalške gore.

Tja gor v meglice čez tale za nadelavo siten skok.

Za vogalom se rado sreča domačine, sploh v poznem poletju, ko je naokrog že manj ljudi. Če ne bi imel še palic, ki zvenijo že na daleč, bi bilo pa še bolje.

In se nama še vedno ni šlo dol, pa sva si rekla - ja, pa pejva gor. Pa bova šla čez Kalce dol. Zmenjeno!

Na grebenu se nama do Kalške gore potem ni dalo, greva kar dol na Kalce! Pregledat tisto staro zajlo tule spodaj. Pa kako je kaj označeno in ali je neoznačena pot mimo lovske koče do Žagane peči zdaj spet kaj označena ali ne.

Pot ni več popackana, se pa da lepo sledit možicem, v kotanji pa pot tako ali tako postane prav lepa, široka in sledljiva. Pa tudi, če ne bi bilo nič, bi se dalo lepo liniji sledit. No, če pa bi bila megla... ejej, potem pa ni več enostavno.

Kmalu sva v gozdu, pri lovski koči pa še hitreje.

Malo me je hotelo bit strah, a se nisem dal. Lojze je itak šibal naprej in nisem imel kaj razmišljat, če sem ga hotel ujet. Strmine so kar fejst, a so lovske poti vedno tako lepo speljane, da se ni za bat!

Nisva bila najhitrejša, kako pa bi bila, ko je treba kar naprej klepetat, ne? 1:45 do Cojzove, 0:40 do grebena, 1:25 s pavzo do Lovske koče, 0:40 do Žagane peči, pa še petnajst minut nazaj gor do avta. 

Lep jesenski krog, ne tako dolg kot predlani, 2015, a vseeno v tem času presneto lep, miren in tih.

Povsem na začetku smo bili štirje, šli bi gor čez Gamsov skret, dol pa čez Žmavčarje.

Vmes je bilo še polno drugih idej, izhodišč in ciljev, dokler na koncu nisva ostala dva, ki bi šla gor in dol čez Žmavčarje. Ampak tudi to se ni obdržalo kakor bo videti iz nadaljevanja.

V tako lepi jeseni pač ne sprašuješ, koliko, kje, kdaj in kako. Vesel si, da boš imel družbo, lahko bi šel pa tudi brez. Vesel si, da greš po kakšnih poteh, lahko bi šel pa tudi po drugih. Ta jesen ne dela razlik in če je dan tako lep, ne sprašuješ prav veliko, ampak kar greš. Saj ne gre drugače, že tako si prepričan, da nikoli ne greš nikamor in da kar naprej tičiš le doma.

Ja, na zadnji dan sva ostala sama z Lojzetom in se odločila, da greva malo pogledat ta nov Bivak po Skuto. Oba ga še nisva videla in res bi bil že skrajni čas, da si tole tudi sam ogledam!

Do Konca sva lepo prilezla z avtom, v četrtek 12.11. ni bilo prav nobene gneče, no povsem sama pa tudi nisva bila. Je kazalo, da je prekrasen dan zvabil še par pohodnikov na plan! 

Že prec takoj, na prvem ovinku, nas čaka svinjarija. Dolgo let je že tole tukaj, se res ne da pospravit? Zdaj, ko drv ni spodaj, bo tole salonitko še težje spravit stran, kajne? Koga pa briga tamle neki zatrep neke doline...

Kot vemo, je pot čez Žmavčarje kar naprej lepo napeta, strmina nič ne popušča, le sem in tja ti da da malo predahneš, a le za kratek čas. Od začetka zato bolj malo slikaš, se moraš ukvarjat z dihanjem, sva kar pridno marširala navzgor, dokler se le nisva dodobra ogrela in je bilo treba tudi sem in tja malce počivat. Takrat pride prav fotoaparat, si lahko vsaj malo oddahneš. In vsaj narediš kako sliko. Že (šele) nad prvim skokom.

Potem pa dan postane tako lep, sončen in topel, da se ti kar naenkrat povsem neha mudit. To se je v letu 2015 dogajalo kar velikokrat. Se je čas kar malo raztegnil, podaljšal in vsem ljudem, ne samo tebi, se je kar čudežno nehalo mudit.

Zakaj pa se - hudirja - res ne bi? V takem lepem dnevu, brez možnosti neviht, brez hladu in vetra? Se lahko vsaj slikaš malo več.

Poslikal ni naraje vse. Od kje si prišel, kje trenutno si in seveda tudi kam greš.

Pa sva potem tule kar malca! naredila. Niti sapice, pravzaprav prav vroče, kaj se ne bi malo ustavila, kaj pojedla?

Do bivaka sva bila potem kar naenkrat, tam pa se je kar naenkrat povečalo tudi število obiskovalcev. Kar precej se nas je nabralo, ki smo prišli na "inšpekcijski nadzor in pregled" novega bivaka! Vsaj deset se nas je nahajalo v bližnji okolici.

Bivak je super, kot so meni pač vedno vsi bivaki. Tisti mali prostori imajo vedno nekaj skrivnostnega v sebi, s čimer sem vedno zadovoljen.

Sploh pa pozicija - še Google je naredil panoramo za prste obliznit! Res je pravi Bivak pod Skuto!

Še najbolj pa so mi bili všeč - in to kljub temu, da so to prepovedi - vtisnjeni piktogrami na vratih. Super ideja in povsem naravno. Upam le, da bodo obstali skozi čas.

Še pogled navzdol, v dolino Kamniške Bistrice in odkoder sva prišla!

Vrisana pot čez Žmavčarje (spodaj sem spet prepozno začel meriti, eh!). Prav hitra nisva bila, skupaj z 20 minutno pavzo sva do bivaka potrebovala kar slabe tri ure. Tekla ravno nisva, ne?

Kakor so mi bivaki znotraj všeč, pa mi na zunaj niso. No, na njihovo arhitekturno zadevo se ne spoznam, več dam na funkcionalnost, v njihovi obliki ne vidim vsega tistega, kar vidijo temu poklicani ljudje, me pa strašansko moti njihova barva.

Par sto metrov dlje, v lepem, sončnem vremenu, pa ga že ne vidiš več. A ni ena od nalog bivaka tudi ta, da rešuje življenja, da vodi omaglega ali izgubljenega popotnika do sebe? No, s skrivanjem sive med sivimi skalami tega sigurno ne bomo dosegli.

Kako pa bi se, naprimer kričeče rdeč bivak, vklopil v okolje? Bi gamsi bruhali, kozorogi se metali v globino in ljudje sploh ne hodili več v gore, ker bi jih rdeč bivak tako presneto motil? Lepote gora in okolja na noben način ne more pokvarit ne drekasto siv in ne kričeče rdeč bivak, ne se bat. Lepote gora in okolje zna pokvarit človek, bitje, ne pa stvar, ne pa kričeče rdeči bivak. 

Bivak je konec koncev tam. Zakaj ga moramo skrit? Pred kom? Naravo? Nezadovoljnimi gamsi? Pred samim sabo?

Kakorkoli že, pustimo zdaj bivake in filozofijo, Lojze je že prej vedel, kam bi šel rad, le da tega ni čisto izrekel, me je pa postavil pred dejstvo tule nekje pri bivaku. Da bi šla čez Sleme do Kokrškega in potem dol. Seveda, zakaj pa ne, sem bil takoj za. Zakaj pa tudi ne bi bil? 

Lojze je poznal tudi prehod čez pode, da nama ni bilo treba preveč iskati markirane poti in jo je našel direktno v smeri Slemena. 

Takole nekako sva se prebila po brezpotju razmetanega skalovja do markirane poti mimo vseh kont in lukenj. Brez problema!

Že od našega davnega prečenja Kamniških v letu 2008 (!), me je bilo tega umika Slemena pravzaprav strah. Ne vem povsem natančno zakaj, ampak tista luknja direktno pod steno, kjer moraš malo poplezat, se mi je v mislih zdela ogromna, nadvse zahtevna in kot neko utelešenje zla. Saj sem vedel, da mi spomin dela krivico in da je najbrž takrat name vplivala poškodba, megla in temačnost tistega dneva, ko nas je ujela tudi nevihta. Vse tisto je najbrž doprineslo k popačenju celotnega plezalnega dela, ki je vmes med Malimi in Velikimi Podi.

Zato mi je korak kar malce zastal, že vnaprej sem zlagal palice in začel počasi in globoko dihati. Lojze me pa sploh ni razumel: "kje da je kaj hudega, kje?"

Eh, takole se poigrajo spomini s človekom. Pa malo seveda vreme. Takrat je bilo megleno, ravno v oblak smo prišli, vse je bilo temno, črno in tista luknja, v kateri je bil še sneg, je zevala kot nekakšna odprtina brez konca, ki nas bo ravnokar pojedla.

Tokrat je bil sonček in skala je bila povsem prijazna. Še ostri kontrast temne luknje ni mogel zakrit, da vse skupaj sploh nič ni. In sem le zbral toliko poguma, da sem se ustavil, se razgledal, poslikal in pregnal tisto votlost strahu, ki jo vsi poznamo. Pa se je vse razpršilo v nič...

Gor, čisto na vrhu poti, pod steno, sva imela spet pavzo, kotiček je enkraten, tule so markacisti imeli bazni tabor, ko so obnavljali to pot. Sva našla še celo en njihov pozabljeni klin, ki v samoti čaka na prihodnjo uporabo!

Se nama nič ni mudilo nikamor. Tam pod steno sva sedela, se pogovarjala in strmela v daljave. V takem lepem dnevu se to rado dogaja - da čas postane malo bolj razvlečen, čisto tako kot Dolge stene Grintovca...

Ko sva se končno le dvignila, naju je čakal še del plezalne poti, ki pa ni prav nič hud. Malo greš dol, potem spet malo gor in nato dol na melišče. Vse je lepo in super zavarovano, letos tudi nič poškodovano.

Platke so pa platke in kakor je eno odneslo pred leti, ko je bilo treba prestaviti pot višje, ni hudir, da ne bo prej ali slej odneslo še kakšne.

Veliki podi so potem malo dolgočasni, po njih tudi ni prav enostavno hodit, a do Bivaka P. Kemperleta sva vseeno kar hitro prišla. Čudno, da tudi ta ni siv, da ga gamsi sploh ne bi opazili in ne bi kazil okolja... Eh.

Mi je pa všeč, notri seveda.

Tam nekje pod Dolgimi stenami sva potem končno opazila domače prebivalce, v celem dnevu jih ni in ni bilo. Vse kaže, da nas je bilo ljudi v tem lepem dnevu vseeno preveč naokoli. 

Še zadnji pogledi, preden se zavihtiva čez Vratca na drugo stran - sva se kar dol usedla.

V Vratcih je v tem delu dneva presneto težko slikat - sonce ti direkt v glavo tolče. Slikaš se že lahko, ampak potem nekako takole zgleda...

Je naprimer bolje nekako takole, čeprav so kontrasti spet preveliki. Vsi smo le sence!

Pri koči sva spet razpletala, kaj vse se vidi na obzorju proti Triglavu, doma sem slike povečeval, a popoldanski pogled ni najboljši. Mnogo boljši je zimsko dopoldanski. Takrat se linije, kaj je spredaj in kaj zadaj, precej bolje ločijo. V poznojesenskem popoldanskem soncu pa tega ni najlažje razločiti. Ampak Razor je pa vseeno Razor!

Pot nazaj do avta je bila samo še formalnost in kot taka se je seveda spet precej vlekla, čeprav sva jo kar hitro mahala. Vseeno pa je bil cel dan lepot za nama in sva morala biti dovolj previdna.

Povsem na koncu pa sva lahko še poročala Zdravkotu o stanju bivaka in stanju poti, jaz pa sem celo dobil ta dan res zasluženega Kozla!

Takih dni se torej ni branit. Bi jih lahko bilo več? Seveda, a sam sem nadvse vesel, da sem in tja kakšnega takole lepo izkoristim.

Pa še drugič!

P.S.

Takole pa sva se vlekla:

7:55 start V koncu
10:00 - 10:20 pavza
10:50 - 11:00 Bivak pod Skuto
11:45 - 12:05 Bazni tabor pod steno
13:10 Kemperle
14:00 - 14:25 Kokrško sedlo 
15:35 konec V koncu 

 

 

Malo preveč sem že pisal o morju, je treba hitro spet nazaj med hribe.

Tokrat sva šla 20.7. na Kalški greben. Edini napovedani sončni dan daleč naokrog. Pa še nedelja povrhu!

Seveda sem pričakoval, da bo po hribih približno en milijon obiskovalcev, zato je bilo presneto težko najti zadovoljivo turo. Med (preveč) ljudi se nama nikoli ne hodi. Kam torej? Kam, kjer ne bo skoraj nikogar, kjer bova sama? Kaj težkega, kaj zoprnega, kaj dooolgega?

Mogoče pa kaj neoznačenega, to zmanjša obiskovalce vsaj za 60%!

Kalška gora od Žagane peči, torej! To si že dolgo želim odkrit in jo prehodit. Upajva, da ne bo preveč ljudi, bova šla še zgodaj, zaradi ljudi in zaradi vročine. To bo to!

Torej čimprej, še v temi! No, skoraj temi, nekaj čez peto je že kar svetlo, le za fotoaparat je še čista tema, je moral uporabljati flash.

Pot do lovske koče se izkaže za krasno speljano, lepo, mehko, strmo, a pri tem poznavalsko umirjeno, ki z veseljem odkriva in izkorišča vse gradnike pokrajine. 

Pri lovski koči se ravno pokaže sončni vzhod.

Barve bronastega gozda rjovijo na podlagi svežega modrega neba, vse je noro in kot vedno se česa takega ne da spravit v tuzemsko slikovno škatlo. Le oči si barvajo svoje barve in zavračajo približke.

Res, čista poezija ob šesti uri zjutraj.

Na drugi strani pa banalna stvarnost - vroče je kot v loncu. Ob šestih sva že čisto premočena, a to opaziva šele, ko pot mimo naju pripelje še enega obiskovalca samotnih poti. Kar teče od njega, kot da bi se ravnokar kopal v bazenu. Se mu čudiva, ne opaziva pa, da sva sama v popolnoma enakem položaju, premočena do kože, polna kapljic! Več kot vroče, kaj bo šele, ko bo sonce?!

Še malo in že smo iz gozda, pred nama pa se že riše greben med Kalško goro in Kalškim grebenom - tamle nekje bova čez kako uro, dve! Ravno tamle na sredini bi morala biti nekje strah vzbujajoča Škrbina! 

Opazujem malo za starimi potmi - kje neki se je šlo včasih na Kalški greben in ali lahko še kje drugje prideš gor na greben, ne samo po markirani poti, ki gre precej v desno, naokrog.

Se pa tu prepleta kar nekaj poti. Lovske, markirane, neoznačene, stečine, pa potem še vse tiste, ki so bile nekomu všeč. In je vzel v roke čopič in jih nekaj označil, jih hotel še kdaj najti ali pa jih pokazat drugim. Ko pa so potem prišli ti drugi, jim to ni bilo všeč in so tiste poteze s čopičem nato brisali z drugimi potezami čopičev... In sredi prekrasnih podov, Kalc, divjine, ki ni ne moja, ne tvoja, in v nobenem primeru ne naša, je človek ponovno pustil sledi bojev, sledi različnih razmišljanj, ki jih nosi še visoko gor v predele, kjer bi morala veljati povsem druga razmišljanja. 

Meni prav vsakič, ko vidim kaj takega, obraz spreleti nasmeh. Najbrž bo večno tako, sami si ne moremo pomagati. Eni so za, drugi proti, z vsem srcem in strastjo, ki jo premorejo. Kdo ima prav in kdo ne? 

Kot da bi bila resnica ena sama.

A treba je kvišku, samotna, ozka markirana pot, ne prav veliko uporabljana, zarjavela varovala, še v dobrem stanju

a niti ne prav potrebna, morda le pozimi, spomladi, ko je na poti še sneg?

In že sva na grebenu, na stičišču poti, na stičišču omamnih razgledov izjemno redkega sončnega dneva tega poletja!

Vse ima svojo ceno, v naju butne tudi civilizacija, svet, ljudje. Kar dvanajst jih naštejeva v parih minutah! Za razliko tistega enega, ki sva ga srečala na dosedaj prehojeni poti... K sreči jih vse odnese na Kalško goro, midva pa direktno v nasprotno smer, Kalška gora bo počakala na neke druge čase, Kalški greben, prihajava!

Škrbina nama da precej vetra, strahu in bolečih rok predvsem v naslednjem dnevu. Morda je nasmeh res prisoten, a tu nimaš več kaj, je treba priti dol v Škrbino, strahove stran in gremo!

Ja... tole res ni prav lahko. K sreči je skala super dobro razčlenjena in je ogromno stopov. A kaj, ko jih ne upoštevaš in tiščiš kolena nekam v brado in skušaš prelisičiti zakone fizike in zakone tvojega telesa. Počasi. Ko si enkrat v steni, ni več težko, osredotočen si, nikamor se ne mudi. Počasi.

Do vrha vodi še nekaj poti in nekaj višincev. Vročina pritiska, preko grebena pa iz doline Kokre prav lepo piha in naju ohlaja in suši. Dehidracija v polnem teku, dehidracija, ki se je seveda niti ne zavedaš, a počasi prihaja za teboj.

Midva pa počasi. Uživava, (spet) nikjer nikogar, gledava tisočera rojstva meglic in ponovno sva spojena nekje med Nebom in Zemljo.

Malico imava malo pod vrhom, na samem, na grebenu s prekrasnimi razgledi. Na vrh sicer zakoračiva, ena od idej je celo, da prečiva do Krvavca in skozi doline Korošice v dolino Kamniške Bistrice. Ah!

V nasprotnem primeru morava prek Škrbine še nazaj, spomin je še močno živ in strah vpliva na odločitve.

Dokler se mu ne postaviš po robu. No, kaj pa počnem? Čemu se prepuščam? Bova že zmogla še enkrat to Škrbino, navzgor mora biti lažje!

Zato Škrbino pogumno preplezava nazaj gor. Res je lažje, le roke bolj bolijo. Skušam biti pameten in preveč svetovati Heleni, plezam gor in dol, čeprav sam ne vem zakaj, ko zbegana kura sem, a me na koncu dobro odmerjen: "dej bod že tih!" spravi spet na pravo pot. Ne enkrat, dvakrat sva šla čez tole Škrbino, kar ponosna sva!

Za nama se počasi megli, oblači, a danes se ne zdi, da bi naju preganjalo.

Končno naju vsaj malce hladi in tudi stena proti Cojzovi koči je zaradi tega malce manj sitna kljub vsej svoji razbitosti

in zato so spet jeklenice tam, kjer jih popolnoma nič ne potrebuješ, klini pa tam, kjer bi nujno potreboval jeklenice. Razlike v dojemanju nevarnosti so spet nadvse velike, a s pesmijo odženem vse strahove stran. V mislih pridejo spet na pomoč Poljaki v šlapicah. To vedno pomaga!

Ko pa se pred nama že kaže Cojzova koča

in napetost popušča, pa je že čas za veselja, smeh in norčije!

Škoda, da ne zavijeva še do izvira, ki mi ga je zadnjič po gamsjih stečinah in strmih travah in krušljivih grapah odkril Rajko - Bibita, voda bi nama bila nadvse potrebna.

Postanku v koči z ostalimi 327 ljudmi sledi počasen, zelo počasen, spust nazaj do izhodišča. Več kot dve uri potrebujeva, dehidracija je že očitna, vode sicer še imava, a je zdaj ne moreš tako hitro nadoknadit. Sama vročina že od jutra, višinsko sonce in hladen veter, ki naju je še dodatno sušil in nama dajal lažen občutek, vse to je terjalo davek.

In vse te horde ljudi! Na vsej poti dol ni bilo miru pet minut. Eni gor, drugi dol, eni sem, drugi tja, povsod, v vse smeri. In še ko se ustaviš, stopiš par metrov s poti, da bi imel malce miru

 

se takoj najdejo fotografi, navdušenci nad snegom in vseh vrst firbci - kaj pa tadva počneta tukaj, zakaj sedita, je kaj? Ne, miru tu več ne bova našla. Sva lahko vesela, da sva jo tako dobro odnesla, več kot zadovoljna sva lahko!

Še so skrite poti, še so neobljudene poti, še so nezanimive poti.

In najbrž vedno bodo. Mi, ljudje, pa najbrž povsod. Na enih nas več, na drugih nas manj. A vse to ni moje, tvoje, naše, vaše. Vse to samo je in upam, resnično upam, da mu je povsem vseeno za vse nas, ljudi.