December 2016 je bil poln inverzije in seveda nas je zaradi tega še bolj vleklo nekam gor.
Kot, da nas že tako ne vleče dovolj, še ta presneta inverzija.
V dolini megla, mraz, a vsaj snega ni bilo. V hribih tudi nobenega snega, zaradi inverzije je bilo tudi dosti bolj toplo.
Pa smo se odločili za našo poznojesensko turo - na dvorišče Grintovcev, na Kompotelo pojdimo! Razgledi visoko nad dolino so vedno fantastični, hoje pa tudi ni prav veliko.
Takrat seveda nihče še ni vedel, da nas čaka prav zoprno presenečenje. Planina Jezerca, do koder smo se hoteli zapeljat, je namreč na nekih 1400 metrih višine, kar visoko. A snega že dolgo ni bilo, gor je itak topleje, tako, da sem se tudi jaz mimogrede strinjal: no, pa pejmo!
V snegu me že ne bi spravili z avtom gor, ni šans.
Potem pa se odpravimo, z našega konca je kar nekaj vožnje do Cerkelj in naprej proti Ambrožu. Iz doline se tudi ni veliko videlo, megla je bila kar gosta. Ko pa smo prišli malce višje... je vse okoli nas vedno bolj postajalo belo. Prosim? Kaj? Kako? Krvavec ves zelen, okoli nas pa vedno bolj belo. A to je tako hudo ivje al kaj?
Kako, hudiča?
K sreči se niti še nisem dobro zavedel, ko sem že peljal po kar konkretnem, seveda nespluženem, snegu. Na Ambrožu sem že ves nesrečen kar s ceste na parkirišče zavil. Kakšna cesta pa je zdaj to? In od kje ta sneg, ko pa je povsod naokrog vse zeleno?! Tole pa že ni ivje, tole je povsem konkreten sneg! Še na vrhu Grintovca je kazalo na manj snega, kot ga je bilo tukajle naokrog! So imeli ponoči snežno nevihto? Samo za pobočje Krvavca, posebej za nas, zame? Da bo vožnja prijetnejša?
Včasih se ti res zazdi, da je cel svet naperjen proti tebi. Kako tudi ne bi?!
Ampak bilo je pa res lepo.
In smo tam kar stali in slikali, sam pa se nisem mogel odločiti. Še vedno sem globoko dihal in kar nisem mogel verjet, da se ta sneg in snežena cesta dogajata meni. Pa ravno meni! Ki nikakor nočem vozit po takem, sploh v hribih ne... ko se spomnim skoraj vseh nesreč, ko je kdo zapeljal s te ceste...
Lepo pa je res bilo. Eh, sranje.
Tako človeka kaj piči in sam niti ne ve, kako in zakaj. Tokrat me je pičila trma in ne bo mene tale sneg! Ne pa ne! In sem obrnil in zapeljal kar naprej, proti vrhu! Ni bilo najlažje, od začetka je vse vrtelo, spodrsavalo, dokler nismo dobili začetne hitrosti, je šlo po celi cesti sem in tja. Pa se nisem dal, mali francoski japonec pa tudi ne. K sreči so bile vsaj gume zimske, z letnimi bi najbrž pod breg zapeljal že kak kilometer nižje.
In sem tiščal gas povsem enakomerno in samo upal, da me kdo ne ustavi ali upočasni. Kdo ve ali bi spet lahko speljal...
Pa smo prišli, k sreči brez večjih težav. Oziroma vsaj zdaj tako mislim, takrat pa sem najbrž sproduciral kak liter adrenalina in pustil odtise na volanu.
Čista zima. Če pa si pogled uprl malce višje - kako je zdaj pomlad gor, zima pa dol?!
In ravno tu, na Jezercih je bilo še najhuje. Spodaj je bilo malo bolje, zgoraj pa veliko bolje. Sneg, presneto...
Na Planini Koren smo preizkusili bife - bil je založen in seveda odprt. Lepo tole deluje, upam, da tudi kaj prinese, ne samo stroškov!
Malo smo morali še poplezati
in smo že bili na balkonu - Planina Košutna.
Smo kar sedeli in sedeli. Prekrasno!
Kakšne velike vročine seveda ni bilo, a vseeno bolje, kot v dolini. Brez tiste vlažne meglene zdrizavosti. Mraz nas je vseeno pregnal naprej. Do Kompotele in razgledov!
Najbrž je to povsem običajno za človeško naravo, a bolj kot si navdušen, več slikaš. In tokrat se res nismo držali nazaj. Pa midva, pa vidva, pa onadva. Vsak z vsakim, vsi z vsemi.
Skoraj, da smo pozabili na hribe. Zaradi tegale razgleda sem tule večkrat, najraje pozno jeseni. Ali pa zgodaj jeseni. Ali pa poleti. Pa tudi spomladi ni slabo. No, razen pozimi, takrat je cesta snežena... Ja, presneto!
Ja, mraz je že kar bil. Za razbijat led ravno prav!
Medtem, ko sem se sam sekiral, kako bomo prišli po tisti presneti zasneženi cesti dol, so imeli drugi povsem druge skrbi. Naprimer kako okrasiti dom, prazniki se bližajo!
In ne, nič nismo sami porezali, le pobrali smo že odrezano vejevje - markacisti so morali prav pred kratkim malo obnavljati pot! Ravno prav torej.
Dol je šlo z avtom malo lažje, otoplilo se je in snega je že veliko pobralo. Uffff, k sreči.
V dolini, kjer pa je bil spet mraz, pa snega seveda ni bilo več.
No, kaj takega pa mislim, da se nam še ni primerilo. Ko ima vmesni pas povsem svoje vreme, svojo snežno nevihto. Ko moraš skozi sneg do sonca in toplote!
Vpiši se