Prejšnji zapis - Triglav do Vrha!

Torej smo le prišli na vrh Triglava!

Ni bilo ravno neke gneče, smo se lahko celo slikali brez ostalih ljudi. Prav neverjetno!

Aljažev stolp - ne razumem povsem ljudi, ki morajo povsod pustit svoje neumnosti. Razumem, da človek piše po wcjih, ampak tukajle? Ne, ne razumem. V letu 2018 so potem stolp odnesli v dolino in ga povsem prenovili. Pa tudi prav, v vseh teh letih je doživel že marsikaj, bolj ko bi ga ljudje pustili na miru, bolje bi bilo. Ampak ne, nismo mi taki.

Flori ni in ni hotela dol. "Razglede čakam!", je govorila. Ampak na žalost... nekaj je bilo, pa to bolj borno. Ja, bo treba večkrat prit!

Se je pa dobro videlo Planiko

Kredarico pa seveda tudi. Rjavina je tudi s tu precej mogočna, Vrbanove špice, Cmir in Begunjski vrh so pravi palčki.

Nekaj časa sem zdržal, si grizel nohte in preveč skrbel, kako pridemo dol, potem sem jih imel pa dovolj, klinc pa razgledi, in je bilo treba it proti dolini. Po grebenu nazaj do Malega Triglava, nato pa na Planiko. Baje je ta pot najenostavnejša, a ker po njej še nikoli nisem šel, me je seveda skrbelo. Saj, če bi kdaj po njej šel, bi me pa skrbelo kaj drugega. Tu ne morem zmagat.

Začetek je kar ok, v nadaljevanju pa ima par zoprnih mest, kjer sem spet govoril grde besede. Najbrž bi bilo veliko lažje it gor.

Dol pa nikjer po takem ni najbolj prijetno, ko ti vse visi v brezno. K sreči smo srečali le nekaj takih, ki so hodili navzgor, pa še ti niso bili preveč hitri in nasilni in s(m)o se lahko počakali.

Takole gre pot slikana od Planike. Saj na koncu ni nič hujšega, le tista prečka v zgornjem delu poti je bila zoprna.

Potem pa smo le prišli do Planike, meni pa je večino zaskrbljenosti lahen vetrič počasi odpihnil, sploh ob 4€ za pivo.

Opremo smo pospravili in se odpravili dol, v lažji svet, tja nekam pod Tosc.

In če je gor pihalo in bilo kar za obleč, je malo nižje v brezvetrju sonce že presneto pripekalo!

Še nekaj zajl in klinov pod pobočji Tosca do Vodnikove koče, a vse nadelano, da je kar joj!

Potem smo pa že pri Vodnikovi koči. Tule sem bil celo prvič, ha! Kdo ve, kako to, ampak tudi take stvari se zgodijo. Pravzaprav smo prav zaradi te koče (in piva v njej!) naredili mali ovinek, si je bilo treba pot malo zabelit. Nekako nisem hotel po normalni magistrali od Konjskega prevala v Krmo, je bilo treba videt še kaj. Dan je dolg, kaj bomo pa počel?! Pa še gneči se bomo kar dobro izognili!

Hm, načrtovanje ni bilo ravno najbolje, kaj? Saj razumem, da se je nekdo potrudil, ampak tole?! Še malo pa bi bila v vsaki besedi napaka... Po mojem bi lahko ta napis čisto lepo definiral besedo "skropucalo". Vseeno pa kaže, da je nekomu napis, najbrž prav zaradi teh njegovih v nebo vpijočih napak, všeč. Morda v opomin ali v spomin?

Pivo se je prileglo - čeprav še vedno po 4€ -, ker je bilo res vroče, ampak potem nismo šli dol, ampak - gor!

To so bili vsi veseli! Mislim, da so pihali in stokali in nasploh se pritoževali. A do Bohinjskih vratc med Toscem in Vernarjem je pač treba gor.

Je pa teren prav prikladen za kako razglednico z Mišelj vrhom v glavni vlogi.

Spust na drugo stran je zoprn in šodrast. Flori, ki se je preobula v lažje čevlje na Planiki, se je tu morala še enkrat, toliko je drselo. Pa še strmina je kar ok in pot ne preveč uhojena - kdo pa gre tule gor/dol?!

Še kaka ura vedno večje vročine in smo že v Krmi. Od Vodnikove koče nismo srečali nikogar, medtem, ko so se gor in dol po Krmi valile gruče.

Na koncu smo pa Krmo skupno proglasili za najdaljšo slovensko dolino. Najdaljšo črevasto dolino, ki je edina dolina brez konca. Ah, kako se presneto vleče!!!

Nikoli konca, ure in ure (no, skoraj) do zasluženega piva pri Kovinarski koči! In par zavitkov. Pivo že občutno ceneje, kot 900 m višje - le "še" po 2,90€.

A to še ni vse! Avto je bil namreč v Kotu, mi pa v Krmi. Kaj zdaj? Jah, kaj? Isto, kot zadnjič. Spil sem pivo in se urno podvizal proti Kotu. Ker pa s(m)o planinci dobri ljudje, mi je čez tri minute že takoj en ustavil - ki je sicer zgledal, kot da najraje ne bi ustavil, a mu srce ni dalo, da me ne bi pobral, pa je potem celo pot govoril, kako on ne ustavlja - in me odložil pri vhodu v dolino Kot. Sicer sem moral še čez celo dolino, a, če se prej nekako pripraviš, da to ni prav nič hudega, to tudi res ni. Dobre pol ali tričetrt ure, pa si že pri avtu!

Itak pa so naši, ki so lepo počivali pri Kovinarski koči, mislili, da me ni bilo petnajst minut. Tako sem hitro dobil dokaz o relativnosti časa, čeprav se noge s takšno razlago ne bi povsem strinjale.

Ni nam torej preostalo drugega, kot da Krmi pomahamo v pozdrav in se odpeljemo proti domu.

Prehodili smo kar nekaj, bilo je luštno in zanimivo, spoznali pa smo kar nekaj vrhov, koč in dolin.

Ja, pa še na Triglavu smo bili!

Priznam, da se na Triglav ne trudim hodit, pravim si, da čimmanj tembolje, pa vseeno se v letih teh triglavov kar nabere. Niso to neke velike številke, a vseeno - pa greš s tem pa z onim pa s tretjim pa otroke pelješ in tako naprej... se nabere teh vzponov. Tudi ne moreš reč, da Triglav ni lepa gora in da vzpon nanj ni super, seveda je, vse prvine gorolazništva ima, vse prvine, ki jih človek od gore tako rad pridobi. 

A ta njegova simbolnost in posledično obleganost, včasih tudi potem obsedenost nekaterih z njim, ga - vsaj meni - delata za nekaj drugega, kot je. Za precej neprivlačen in nepriljubljen cilj. Veliko rajši ga - skupaj z vsemi njegovimi dodatki - gledam z distance. Tako ali drugače, kot goro in kot simbol.

K sreči hribov ne zmanjka tako hitro, poti še manj. Kot je ta naša dežela mala, se ga pa tudi vidi skoraj s povsod. Če si veliko v gorah, je tudi Triglav kar naprej s teboj. Še bolj pa je s teboj, če imaš od doma tudi razgled nanj.

Impresivna gora, torej. Zato je tudi fino sem in tja na njej stat, da vidiš, kako si majhen in da vidiš, da je gori zate prav vseeno. Vse ostalo je v naših glavah, zato malce skromnosti nikoli ne škodi.

Takole, veliko sem zapisal, a vse bi lahko strnil v tisto, kar sem napisal kot komentar k Heleninem 35-em izletu v njeni seriji 50 za 50:

"Timing je bil pa res presneto dober! Da smo bili v vsej tisti gneči več ali manj sami... Prav hecno.  Sem si pa res precej oddahnil, ko smo dali tole čez. Morda sem z idejo o skupni plezariji in pripravah takrat, pred letom, dvema, res malce pretiraval... A k sreči se je vse skupaj precej dobro izšlo!

Juhej!"

In res je tako! Juhej!

V prejšnjem zapisu nisem priznal, da sva se že na začetku poti, še pri avtu, s Heleno malce prepirala. Šlo je za to, ali vzameva samovarovalne komplete ali ne.

Jasno je, da sem našel petsto izgovorov, zakaj jih sploh ne potrebujeva. Ko pogledam zdaj nazaj, seveda vem, da sem kakršnokoli "plezanje" že v naprej miniral. 

Helena pa se seveda ni hotela z mano prepirat, pa sva vzela samo čeladi. 

A da ne bo kdo pomislil, da je pri naju vedno tako. O, ne, večinoma jaz popustim! (Hej, tole je moj blog, lahko rečem kar čem!)

Ta mali jutranji prepirček, oziroma bolj izmenjava mnenj, je pomembna za nadaljevanje zgodbe. Od prejšnjič smo namreč ostali pri poti na Cmir.

Ali it do Cmira, ali ne? Hm, hm, hm. Bomo probal? Pa dajmo!

Človek mora dobro pogledat, da vidi tamle našpikano steno in zajlo nad klini. Spodaj je pa kar precej lufta, ni prav nedolžno, ni pa tudi nič hujšega (trdim zdaj, v varnem zavetju pisarne).

Kakorkoli že, probal sem. Prišel sem do tretjega klina, kjer mi je rit že fino opletala nad prepadom, potem pa... jah, ni šlo naprej. Noga je stopila kar lepo nazaj - madonca, ko bi le imela samovarovalni komplet! 

Malce ironije, kajne?

Kdor zna minirat stvari, pač zna. To delaš že dolgo vnaprej, včasih tudi ne da bi se zavedal. Jej, jej, jej. No, ja.

Zato sva zavila nazaj in šla lepo na Visoko Vrbanovo špico. Se mi je pa tukaj čisto lepo risal nasmešek. Ja, takele hribčke imam rad! Juhu! Še vedno je bilo namreč prekrasno, da ne bo pomote!

Na Spodnjo Vrbanovo špico seveda niti ne smem pomislit, tam so same skobe in več lufta kot v vseh KSA skupaj... zato sva jo le od daleč gledala. Mogoče enkrat... ko bom velik, naprimer.

Še daleč dol v dolino se je videlo, direkt k Gogalovim, kraju, kjer sem preživljal večino poletij moje mladosti! Lipa se prav lepo vidi!

Spoznala sva še Teo, s katero smo se že večkrat videli na Veliki planini, a šele zdaj spoznali. Celo začeli smo skupaj dol v Kotu, a je ona zavila čez Vrbanove špice. Mora včasih človek v druge kraje, da spozna ljudi iz lastnega okoliša? 

Sicer pa imam z bivanji v kočah vedno dobre izkušnje. Vsaj nekaj podobnih reči veže vse, ki tam prespijo, zato je večinoma vse zelo domače. Spim pa itak dobro, tako da...

Ja, naslednji dan spet nisva bila prezgodnja. Sonček je že bil naokrog! Ravno prav za kakšno lepo fotko!

Potem pa sva pomahala Staničevi koči, Visoki Vrbanovi špici in se zapodila proti Rjavini!

Kar po grebenski poti, še za to nisem dobro verjel, ali bom sploh prišel gor. Po plezalni ni bilo za mislit, še tukajle ne vem prav dobro, kaj mi je bilo, da sem se strinjal s tole strmino...

Malo me je zamotila družina kozorogov, ki je spet lepo ležerno postopala naokrog

potem sem pa kar šel. Sem pa kmalu začel klet in se spraševat, če je tole res samo "zahtevna zavarovana pot"? Tale označevanja so včasih res...

Res pa je, da prav hudo ni bilo, saj pravzaprav čisto uživam in mi je strašansko lepo. A vseeno sva prišla le do predvrha.

tu je še bil prisoten nasmešek, sam ga nisem hotel brisat, torej tistega kamina naprej nisem šel niti pogledat.

Seveda mi je zdaj kar malo žal, čisto lahko bi malo stisnil zobe in bi splezal še tja gor... Morda pa je tako tudi prav, kdo bi vedel? Sicer pa nisva osvajalca, morda je čisto super, da imava še za naslednjič nekaj!

Pozdrav Triglavu in vsem Julijcem, ki so ta dan tako lepo kazali svoje bolj ali manj kipeče špičaste podobe! Vse se je videlo, vse!

Pa lepo počasi nazaj. Skozi nek kaminček, kjer se zdi, da bi bila pot okrog povsem enostavna, a je nekdo prav užival v nadelavanju...

in spet tisti spust po strmem, ki mi je dal vetra, a mi je bil vseeno kar všeč! Zajle me ne motijo, pri globini pa ne ostanem ravnodušen. A dokler je za prijet, je kar super. Rit nazaj pa gremo!

Potem pa sva z Dovških vratc pičila kar počez dol na pot v Krmo. Konec strmin in plezarije pa je narisal še večji nasmešek! Kaj bi šele bilo, če bi bila čisto na vrhu, ej!

Sledilo je počasno sprehajanje, malice, razgledovanja in uživancija dneva.

Vedela sva, da se približujeva magistrali in da bo kmalu konec najine samote. Do sedaj sva namreč na poteh srečala <10 ljudi, neverjetno. Ob Staničevi koči so se seveda kar naprej menjavali, a v Kotu, proti Cmiru, na Vrbanovi špici, Rjavini, podih Zg. Krme - pod deset! Tako blizu, a pravzaprav tako daleč, samota v samem osrčju, kdo je rekel, da se ne da, a?

Realno življenje je nato pri koči v Zg. Krmi planilo nad naju v polnem sijaju - akcija družine na Triglav. Na polno, torej, več kot 60 njih. Uffa.

Spust v Krmo je eden najbolj dolgočasnih. Res ne vem, kako se ljudje odločijo, da gredo tule gor. Po mojem se vleče še trikrat bolj. Ah, enkrat moram prav probat, za trenirat psiho.  

Ampak prišla sva v Krmo, avto pa je ostal v Kotu. Ha! Ha?

Enkrat dolgo nazaj sem sklenil, da se zaradi tega ne bom prav nič sekiral. Bom pač malo več kilometrov naredil, to pa res ne bi smel bit problem. Veliko lepše je, da se ti ni treba vračati po isti poti, veliko lepše! 

Spil sem en cuker (kokakolo), pustil Heleno na klopci dremuckat, sam pa jo v gojzarjih mahnil tečt proti Radovni in Kotu. Vsega skupaj sem potem tekel kakih pet kilometrov, ostalo pa me je zategnil prijazni planinec s Kredarice, ki sem ga poštopal. V tisti klanec na koncu Radovne mi torej ni bilo treba lest, juhuhu! In tudi Pr Psnak mi niso dišali pod nos...

Navzgor v Kot seveda nisem tekel, gre malce navzgor, moja pljuča pa hitro začno protestirat. Sem pa pač hitro hodil. Kakšne velike zmatranosti pa ni bilo videti, za kar sem bil kar vesel. Kot da ne bi bil v hribih!

Še sliko, kje sva prejšnji dan hodila navzgor sem naredil - danes se je vsaj kaj videlo (celo Ladja štrli ven!) 

in se odpeljal v Krmo po Heleno, ki se še pošteno ni mogla naspat.

Teo, ki je šla dol čez Rjavino v Kot in šla nato v Krmo z avtom, sva zgrešila za slabe tri minute. Hecno, pri vsem tem dogajanju čez dan...

Na poti proti domu sem potem dolgo razmišljal, kako ti lahko le par dni, neobvezno potepanje, prgrišče pogledov in kipečih vrhov vriva - za letos skrajno bogokletno - misel: "ja, saj tole letošnje poletje je pa super!"

Za en sam pogled v višinah, v gorah... bi človek naredil - kaj vse? Kaj pa za cel "vikend" takih pogledov?!

Kje je tisto pravo osrčje Julijcev, je najbrž težje določiti, vsak bi imel kakšne svoje ideje, a naj bo za tokratne potrebe dovolj, če je to nekje v okolici Triglava.

Ker tja nekam sva šla midva konec avgusta. Četrtek, petek pred zadnjim vikendom. Ko so vremenoslovci napovedovali lepo vreme, horde ljudi pa so samo čakale na vikend, da se zapodijo v koče in poti v okolico Triglava.

Nama pa seveda nikakor ni hoditi tam, kjer v istem času hodi še stotnija, zato sva jo mahnila kar sredi tedna in to po poteh, ki večinoma ne privlačijo trum. 

O, ja, uspelo nama je. In to super uspelo!

A pojdimo po vrsti.

V četrtek zjutraj je vse skupaj zgledalo precej bogo. Že v Krtini je bilo vse oblačno, zato se nisva prav veliko trudila z zgodnjim odhodom. Prav počasi sva jo odpeljala do izhodišča pri Lengarjevem rovtu v dolini Kot. Kot je najmanj obiskana dolina od vseh Triglavskih dolin, a meni še vedno najlepša. Morda pa ima prav odsotnost ljudi kaj opraviti s tem, kaj?

No, v Kotu ne, da je bilo slabo vreme, celo deževalo je!

Nekaj časa sva čakala in nato obupala. Bova pač - spet! - morala verjeti vremenarjem, sva si rekla in jo mahnila direktno v mokro sivino dneva.

Pravzaprav je bilo vse slabše, ni se videlo gor, ni se videlo dol. Curilo je sem in curilo je tja, z vsake travce se je usul liter vode.

"Kam, hudiča, pa rineva?" sva se pridušala.

Nečemu pa le nisem mogel ubežat - po dolgih letih (25+) sem se spet znašel na kraju zločina, na kraju, kjer sem najbrž preživljal največjo bedarijo mojega življenja, ki sem jo skuhal v hribih. Naj samo pokažem, ker sem se še spomnil, so pa drevesa kar malce večja:

Kaj več o tem pa ne bom povedal, bedarija je bila res velika. Le upam lahko, da sem v vseh teh letih kaj napredoval in se mi kaj takega ne more več zgodit, ponovit.

Skratka, vode je bilo na litre, hektolitre. Še macesni so jo zadrževali, kot da je ni že tako ali tako preveč! Je pa to dalo nekatere prav lepe prizore, to pa je res!

In kakorkoli nekateri pravijo, da se Debeli kameni vidi že od spodaj... ja, seveda, od spodaj, ja... skoraj se moraš zaletet vanj!

Še dobro, da ima moj nahrbtnik kanarčka, da mi Helena lahko sledi!

Hodila sva lepo po poti, nič se ni videlo, pojma nisva imela kje sva, kam greva, kako visoko sva, koliko je še... kar hodila sva, se sem in tja ustavila, kaj popila, pojedla, a kakšnega navdušenja ni bilo.

Potem pa tam nekje vmes... kar naenkrat... je to mogoče? Je to res? Kaj?! Je to sploh mogoče!

So to hribi? Je to sonce? Je to jasno nebo?

O, ja, je! Juhuuuuuuuuuhuhu! Seveda sva takoj naredila malco in občudovala vse okoli sebe!

Ko se počasi začnejo luščit vrhovi iz megle, meni kar glavo med ramena tišči, se mi zdi, da se bo ravnokar vse zrušilo name. Z desne se nadte nagibajo Vrbanove špice, z leve k višku kipi Rjavina, ti pa v tistem ozkem Kotu, ves stisnjen... in samo slutiš, kaj bo. A ko se meglice razkadijo... o, to pa ni lepšega! 

Sva kar nekaj časa sedela.

In tudi Peklu je v takem lepem vremenu nekdo z imenom naredil prav veliko krivico!

Mimo odcepa za Vrbanove špice, mimo odcepa za Rjavino

gledava dol v dolino in se nama kar na široko smeje

in naju počasi nese proti Staničevi koči.

Spet sva v načinu počasnega uživanja, odklopljanja od dolinskega načina življenja, zato se začne vse bolj počasi odvijati. Nikamor se ne mudi, nič ni za osvojit, nič ni za naredit, nič ni za skrbet, nič za uredit. Kamor prideva, prideva. Če nama gre, greva. Če nama ne gre, ne greva. Čisto tako, enostavno.

Pred kočo le par ljudi, vse je še frej. A ne več v petek, takrat pa je že vse rezervirano. Huh, kako pametna odločitev, torej!

Sediva, gledava, uživava, a se čudiva. Čemu?

Le kaj smo naredili iz tega ubogega Triglava? Sicer pa sva nekoč tudi sama prispevala k tej norostim, ko sva peljala ŠD Krte gor, zato se zdaj nimava kaj pritoževat... Tako pač je že dolgo časa in najbrž kmalu ne bo sprememb.

Še k sreči, da tako blizu magistral obstaja tudi popolna samota. 

V drugo smer naprimer. Proti Cmiru.

Tam lahko za snežiščem celo kaj vidiš in misliš, hej, saj bo takoj zginil, hitro slikaj!

Pa se Zlatorog ne pusti motit in cel čas, ko si midva dajeva z nadplezavanjem malega snežišča, naju sploh ne pogleda, celo čisto blizu pride.

Šele potem, ko mu skoraj skočim na roge in mu moram prav reči: "šu, šu", se le umakne tistih deset metrov gor v skale, da greva lahko mimo. In naju pri tem prav čukasto gleda, da kar malo pospešiva korak mimo njega.

Madonca, tile Zlatorogi!

Za Begunjskim vrhom se usedeva in spet uživava. Načrtujeva naslednji korak. Greva do Cmira?

Pa naju najprej zmotijo ljudje, ki iščejo in tudi najdejo neoznačeno pot v dolino Za Cmirom in naprej dol v Vrata - tole bo treba enkrat probat! -, potka je čisto dobro shojena in vidna.

Potem pa še mene malce zmotijo prepadi in prepadi in prepadi in še enkrat prepadi. Vrata so kar prec takoj tukajle spodaj, hej!

In tista presneta Škrlatica direkt iz njih kipi gor v nebo! Kako si upa? Kako si sploh kdo upa tja gor? Saj je vse kar naravnost pokonc!? Prelepo, prekrasno, a tako... tako... grozno! Kako neki sem sploh kdaj prišel do Bivaka IV?

Skratka... pravijo, da moraš gledat dol v globino, da te je manj strah. No, to sem počel že velikokrat in to še vedno počnem. In tudi zdaj sem, direkt dol v Vrata, precej daleč, nekih 1300 višinskih metrov, pljuval bi lahko na Tominškovo pot. Ampak po pravici povedano - prav nič bolje mi ni pri srcu. Prav nič. 

Ugotavljam, da mi samo zato, ker smo v Julijcih, ki jih nisem prav dobro navajen, strah poskoči približno še za enkrat. In če je že v KSA težko, je tukajle... huh, še mnogo težje? 

A zgodba se seveda razplete, kot se pač vedno vsaka zgodba. Probat bom pa le šel, kajne? A o tem, kako je šlo končat, pa naslednjič...