Tretji teden v oktobru 2017 je bilo še vedno lepo vreme, tako jesen je treba izkoristit! In smo seveda jo, kako ne!
Ko je Leander iz avta pred Kranjsko goro videl Vitranc, mu je kar samo ušlo: "pa sej to je en tak Krtinski hrib!" No, vsekakor mu je bilo dokazano, da se je motil. Ampak ne takoj. Malce kasneje. A spet ne toliko kasneje.
Midva sva spet težila h krožni poti, le da še nisem vedel, kako nam bo to uspelo. Bomo šli pa iz Kranjske do Jasne pač peš. Kot da nisem šel že stokrat...
Da bi pa zjutraj hodili peš do Jasne pa seveda ni nikomur padlo na pamet. Zjutraj ni za po cesti. Je lepše direkt Razor videt.
Nekako lažje - bolj zaspano - se moraš pognat direkt gor.
Jep, s takimi strminami pravzaprav nismo računali. Čeprav jih je vmes prekinjalo polno nekih razglednih točk, da smo lahko počivali in se slikali.
Pišnica, a? Prav vleklo me je tja not, a takrat še nisem vedel, da mi bo želja kmalu uslišana. Neke vrste predpriprave so bile to, ne?
Vmes sem hotel še nekam gor v skale zavit po nekih malih, izginjajočih se potkah, k sreči smo - pametno - obrnili. Ker je potk zmanjkalo...
Nimam pojma, kaj sem hotel. Do tabel je treba počakat, potem jo pa mahneš gor. Potem!
Smo bili pa toliko našpičeni nad tem krtinskim hribom, da smo kar prehitevali povprek in počez, kogarkoli smo pač srečali! Uau, je šlo!
Dan nam je bil spet naklonjen in zelenila jeseni so se mešala v neverjetnih odtenkih. Včasih še fotoaparat kaj od tega ujame.
Dokler... opa.
Aha, Mojčin dom, tole bo bolj prav, ne?
O, ja, seveda. Na prekrasnem mestu.
Smo pozdravili še oskrbnika Primoža, zadnjič smo vandrali po Korziki po njegovih sledeh.
Je pa Hotel Vitranc ena sama žalost. Ostalina nekih pozabljenih časov, ostalina neke pozabljene mladosti. Kot osnovno-srednješolec sem tule notri še sedel, vse, česar se spominjam pa je bila mogočnost stavbe. Ali pa se jo tako spominjam ravno zaradi tega, ker je zdaj tako presneto osamljena, razpadajoča? Popolnoma enako kot naprimer Šimnovec na Veliki planini. Žalost.
Vse vpletene je lahko sram. Še mene je prekleto sram.
Nas je kar malo streslo, pa smo morali še malo naprej. Do Ciprnika bomo pa ja še šli!
Prav blizu ni, daleč pa tudi ne. Bolj blizu je sem in tja do doline!
A spet tako, kot vedno - razgledi vse poplačajo. Spet neko dvorišče, tokrat Ponc? Jalovca? No, najbrž bi tudi Slemenova špica kandidirala.
Sonce ni bilo ravno na pravi strani, a s tule se vidi presneto vse!
Zatrep Tamarja pa je seveda najbolj slikovit.
Mi nismo bili toliko slikoviti, slikal smo se pa vseeno.
Pa z veliko gledanja naokrog in v dolino. A kej skačejo?!
Na poti nazaj smo se še malo ustavili pri Primožu in Mojčini koči. Kam pa bi se nam mudilo ob tako lepem vremenu? Nikamor, ni-ka-mor.
Dol je nismo mahnili po isti poti, jasno, da ne. Šli smo pod ta zadnjo opuščeno sedežnico Vitranc, proti Kranjski. Mogoče bodo pa tole še kdaj zalaufali, obnovili? Mogoče bi celo Dom na Vitrancu lahko oživel, seveda v neki drugi verziji. Mogoče, te stvari so v tej deželi, kjer so vsi bolj papeški od papeža, a seveda le do drugih, tako presneto težke...
Strmine so res kar hude, ni čudno, da se tule že dolgo ne smuča več. Čeprav sem se enkrat davno, davno še jaz tule dol spuščal in trpel s svojim pomanjkanjem smučarskega znanja. A tule vsaj ni bilo gneče, zato je bilo trpljenje manjše.
Pot je sem in tja odneslo, erozija je močna, so pa napeljane vsaj špage. Kako Primož tule vse prinese gor na roke, mi ni najbolj jasno, a kondicija mu vsekakor ni problem.
Pri Vitrancu 1 oz. Bedančevi koči pa nismo več vedeli, kam bi. Da zavijemo dol v Kranjsko Goro? Hm, zakaj neki dol, če pa gremo lahko počez? Malo me je bilo strah kakih podrtih grap, a ni bilo prav nič hudega. Pot je bila povsem lepo vzdrževana.
In do Jasne smo potem kar hitro prišli. In si nismo dali reči ne. O, ne, noge pa je treba malo namočit! Saj voda ni prav nič bolj mrzla kot poleti...
Ampak dneva še ni bilo konec in nam se ni nič mudilo zavit proti domu. Zakaj pa bi? Pa smo se šli - kot vsake kvatre enkrat - vsaj delat turiste.
Helena si je zaželela še burger, enako pa njenega potem tudi vsi leteči domačini. Pivo po 2.5 €, sok pa 2.10 €.
Lepa pentlja. Skoraj sedem ur vsega skupaj. Ura tričetrt Jasna - Mojčin dom. Do Ciprnika ena ura in nazaj malo manj. Dol pa spet uro tričetrt. Ostalo pa - gledanje u luft.
In tisti začetni mali "krtinski hrib" nam je na koncu nanesel skoraj 1400 višincev. Še do Kamniškega sedla ni toliko...
Helenin 39. pohod od 50-ih.
Vpiši se