Poti putike in protina so hudo čudne.
Seveda sem mislil, da mi bo novoletni pohod še bolj razbolel, če ne koleno, pa vsaj peto, a se je zgodilo ravno obratno. Naslednji dan po pohodu je še nekaj špikalo, v sredo sem šel pa že na nogomet! Juhej! In je izzvenelo točno tako, kot je prišlo. Naenkrat.
Jebela cesta.
Sva morala takoj naslednji vikend nekam. Nekam probat ali je to res, ali koleno res drži? Naj ne bo preveč, naj bo kratko in luštno, da ne bo kaj narobe.
Vse kaže, da je bil Tolsti vrh najbolj primeren za tisti čas. Do Gozda sva se pripeljala, lenobi putikantski.
Je pa vseeno nato strmina kar fina. K sreči ni bilo snega in mi ni bilo treba delat kake panike. Čeprav so tudi strme trave pri meni ravno tam nekje...
A se tokrat nisem dal. Se nisem dal prestrašit, kljub žalostnemu spomeniku ravno pri teh skalah in Saškini klopci. Se še spomnim, kako je bilo še kar nekaj let po tej nesreči mojo mamo strah, ko sem z njima pohajkoval naokrog. Eh, življenje.
Razgled na Storžič je bil enkraten! Tale greben Psice naju še enkrat čaka, ne smeva ga pozabit, spustit!
Na drugi strani pa se je ravno lepo videlo, kako odnaša slabo vreme in za njim prihaja sonce, toplota! A za naju vseeno mogoče malo prepočasi. Se bo še vleklo tole.
K sreči ni bilo prav mraz, lahko sva celo malo posedela, pojedla, si privoščila čaj.
Jaz pa sem seveda občudoval Julijsko verigo, ki je v takih razmerah prav enkratna. Edino takole, v takih sneženih, jasnih dneh lahko vidiš katere gore se skrivajo v tej liniji. Poleti je vse veliko bolj mrčasto in pojma nimaš kaj je spredaj, kaj zadaj in kaj vmes. Rjavina, Vrbanove, Cmir, Stenar, Razor vse je na kupu, vse zgleda ena linija pa je vmes kar nekaj dolin.
Takole pa se kar naenkrat prikažejo nekatere gore, za katere ti mojstri na veliko zatrjujejo, da se jih sploh ne more videti. No, evo, ko bomo naslednjič na Kokrškem sedlu razpravljali, samo tole pokažem. Razorja, da ni? Prisanka? Ja, sevede.
Strme trave Kriške gore na južni strani se prevesijo v še strmejše grame severne strani. Niso prav hude, je pa greben enkraten in hudo razgleden!
Na Kriški planini si pa itak potem en, dva, tri. V kočo greva seveda še na čaj in jasno, srečava Marjana. Če maš takle hrib za hišo, je v nedeljo skoraj nemogoče dol ostat, kajne?
No, tista jasnina se je presneto počasi valila proti nam. Ko pride fronta, gre to mnogo hitreje... Le zakaj?!
Se pa pozna južna stran, nikjer nič snega, le na Gozdu, čim je malce ravnine, še vztraja.
Pravzaprav se mi je zdelo kar premalo. Lep dan je bil, noga je zdržala brez problemov, midva pa sva bila naokrog kar prehitro. Bi se dalo dan še bolj (dlje) užit.
Vpiši se