December 2016 je bil poln inverzije in seveda nas je zaradi tega še bolj vleklo nekam gor.

Kot, da nas že tako ne vleče dovolj, še ta presneta inverzija.

V dolini megla, mraz, a vsaj snega ni bilo. V hribih tudi nobenega snega, zaradi inverzije je bilo tudi dosti bolj toplo. 

Pa smo se odločili za našo poznojesensko turo - na dvorišče Grintovcev, na Kompotelo pojdimo! Razgledi visoko nad dolino so vedno fantastični, hoje pa tudi ni prav veliko.

Takrat seveda nihče še ni vedel, da nas čaka prav zoprno presenečenje. Planina Jezerca, do koder smo se hoteli zapeljat, je namreč na nekih 1400 metrih višine, kar visoko. A snega že dolgo ni bilo, gor je itak topleje, tako, da sem se tudi jaz mimogrede strinjal: no, pa pejmo!

V snegu me že ne bi spravili z avtom gor, ni šans.

Potem pa se odpravimo, z našega konca je kar nekaj vožnje do Cerkelj in naprej proti Ambrožu. Iz doline se tudi ni veliko videlo, megla je bila kar gosta. Ko pa smo prišli malce višje... je vse okoli nas vedno bolj postajalo belo. Prosim? Kaj? Kako? Krvavec ves zelen, okoli nas pa vedno bolj belo. A to je tako hudo ivje al kaj?

Kako, hudiča?

K sreči se niti še nisem dobro zavedel, ko sem že peljal po kar konkretnem, seveda nespluženem, snegu. Na Ambrožu sem že ves nesrečen kar s ceste na parkirišče zavil. Kakšna cesta pa je zdaj to? In od kje ta sneg, ko pa je povsod naokrog vse zeleno?! Tole pa že ni ivje, tole je povsem konkreten sneg! Še na vrhu Grintovca je kazalo na manj snega, kot ga je bilo tukajle naokrog! So imeli ponoči snežno nevihto? Samo za pobočje Krvavca, posebej za nas, zame? Da bo vožnja prijetnejša?

Včasih se ti res zazdi, da je cel svet naperjen proti tebi. Kako tudi ne bi?!

Ampak bilo je pa res lepo.

In smo tam kar stali in slikali, sam pa se nisem mogel odločiti. Še vedno sem globoko dihal in kar nisem mogel verjet, da se ta sneg in snežena cesta dogajata meni. Pa ravno meni! Ki nikakor nočem vozit po takem, sploh v hribih ne... ko se spomnim skoraj vseh nesreč, ko je kdo zapeljal s te ceste... 

Lepo pa je res bilo. Eh, sranje.

Tako človeka kaj piči in sam niti ne ve, kako in zakaj. Tokrat me je pičila trma in ne bo mene tale sneg! Ne pa ne! In sem obrnil in zapeljal kar naprej, proti vrhu! Ni bilo najlažje, od začetka je vse vrtelo, spodrsavalo, dokler nismo dobili začetne hitrosti, je šlo po celi cesti sem in tja. Pa se nisem dal, mali francoski japonec pa tudi ne. K sreči so bile vsaj gume zimske, z letnimi bi najbrž pod breg zapeljal že kak kilometer nižje.

In sem tiščal gas povsem enakomerno in samo upal, da me kdo ne ustavi ali upočasni. Kdo ve ali bi spet lahko speljal...

Pa smo prišli, k sreči brez večjih težav. Oziroma vsaj zdaj tako mislim, takrat pa sem najbrž sproduciral kak liter adrenalina in pustil odtise na volanu.

Čista zima. Če pa si pogled uprl malce višje - kako je zdaj pomlad gor, zima pa dol?!

In ravno tu, na Jezercih je bilo še najhuje. Spodaj je bilo malo bolje, zgoraj pa veliko bolje. Sneg, presneto...

Na Planini Koren smo preizkusili bife - bil je založen in seveda odprt. Lepo tole deluje, upam, da tudi kaj prinese, ne samo stroškov!

Malo smo morali še poplezati

in smo že bili na balkonu - Planina Košutna.

Smo kar sedeli in sedeli. Prekrasno!

Kakšne velike vročine seveda ni bilo, a vseeno bolje, kot v dolini. Brez tiste vlažne meglene zdrizavosti.  Mraz nas je vseeno pregnal naprej. Do Kompotele in razgledov!

Najbrž je to povsem običajno za človeško naravo, a bolj kot si navdušen, več slikaš. In tokrat se res nismo držali nazaj. Pa midva, pa vidva, pa onadva. Vsak z vsakim, vsi z vsemi.

Skoraj, da smo pozabili na hribe. Zaradi tegale razgleda sem tule večkrat, najraje pozno jeseni. Ali pa zgodaj jeseni. Ali pa poleti. Pa tudi spomladi ni slabo. No, razen pozimi, takrat je cesta snežena... Ja, presneto!

Ja, mraz je že kar bil. Za razbijat led ravno prav!

Medtem, ko sem se sam sekiral, kako bomo prišli po tisti presneti zasneženi cesti dol, so imeli drugi povsem druge skrbi. Naprimer kako okrasiti dom, prazniki se bližajo!

In ne, nič nismo sami porezali, le pobrali smo že odrezano vejevje - markacisti so morali prav pred kratkim malo obnavljati pot! Ravno prav torej.

Dol je šlo z avtom malo lažje, otoplilo se je in snega je že veliko pobralo. Uffff, k sreči.

V dolini, kjer pa je bil spet mraz, pa snega seveda ni bilo več. 

No, kaj takega pa mislim, da se nam še ni primerilo. Ko ima vmesni pas povsem svoje vreme, svojo snežno nevihto. Ko moraš skozi sneg do sonca in toplote!

Bolj gre proti koncu leta, bolj me vleče na Kamniški vrh. Ne vem točno zakaj, mislim pa, da ima nekaj opraviti z njegovo lego, ki tako lepo nalega proti soncu ravno nekje ob zaključku leta.

Sicer sem bil tokrat malo prej, 3.12. pa tudi sonca prav veliko ni bilo, a vseeno. Če se ti kakšen hrib takole zalušta, ni hudir, da bi se ga branil!

Najbolj sem navdušen nad potjo iz Klemenčevega mimo Korošaških slapov, ki sicer ni označena, je pa vedno mirna, lepa in dovolj shojena. Pa še do Osredka sem že povsem moker, tako fino gre direkt v hrib.

Ker sem šel v tej sezoni prvič takole sam naokrog, sem si zbral malce manj naporno zadevo. Do grebena in potem po markirani poti počez

in po cesti, ki pelje z Ambroža do Osredka

direkt do Ambroža. Kjer sem bil popolnoma sam. Še domačine sem moral zbobnat skupaj iz neke štale.

Navzdol jo potem mahnem spet po markirani poti čez Vrata proti Klemenčevem. K sreči je bilo vse blato, ki ga je v teh časih vlačenja lesa iz gozdov na tone, fino pomrznjeno. Juhu!

Potki je včasih malo lažje, včasih pa tudi malo težje sledit. Vsekakor je bolje, da veš, kje se potikaš. Je pa vse več ali manj pospravljeno in se ti ni treba več plazit med podrtijami.

Takole spet na izhodišču, vremena še vedno ni bilo. 

Me pa vedno kdo razveseli. Na ravnem, ej, na ravnem ima zataknjen kamen pod gumo! Če bi ga slučajno kdo porinil, al kako?

Čez en teden sem se ponovno odločil za enako turo! Mi je prirasla k srcu in zdelo se mi je, da sem morda pa naredil malce premalo. Bo treba povečat krog!

Tokrat je bilo vreme mnogo lepše!

Še Osredek s svojo udrto cesto je bil nekako bolj vesel.

Pa sem šel kar gor. Tista pot počez čez pobočja Kržišča je sicer malce zoprna, a hitro si na Kriški planini. Do tu sem srečal le enega pohodnika s psom. Ni prav veliko.

A če sem že tu, moram vsaj pogledat malce na drugo stran, pogledat, če je kaj snega.

In ja, hej, sneg JE bil! Kot, da bi stopil v nek drug svet! Ob smučarjih me je še zazeblo,

raje sem se urno obrnil v povsem drugo pesem:

Pr Florjan sem se okrepčal in jo nato tokrat mimo Ambroža ucvrl v dolino. S parimi flikami snega v kakšnem bolj zakotnem kraju.

Do Klemenčevega sem prišel ravno v senco, v tisti strmi dolini hitro zmanjka sonca. A ravno prav.

Tile krogi so mi nadvse blizu in najbrž bom še večkrat tule naokrog blodil. A ker je časa malo, hribov pa veliko, bo treba najbrž spet počakat nekje do konca leta.

Takrat je tisti čas, ko me spet vleče v te konce.

Te konce sva že dostikrat dala skozi, pa vendar se tja še vedno rada vračava. Jesen je tu naokrog lahko presneto lepa. 

Enkrat sem pisal o mehkobah dneva in mogoče je ravno to to. V teh jesenskih dneh (24.10.) so barve drugačne, sence daljše, obrisi bolj vidni, a mehkejši.

V dolini je megla in mraz, zgoraj sonce in toplo, prava jesenska inverzija. V 2015 se je to jeseni kar dostikrat primerilo, zato je bila jesen enkratna za v hribe.

In ker se nama ni dalo špancirat po mrazu, sva jo morala mahnit kam višje. Najbolje, da kar z avtom visoko, pa gremo potem malo naokrog. Naprimer planina Jezerca pod Krvavcem bo prav primerna tokrat!

Da ti srce zaigra že takoj, ko stopiš iz avta! 

Tudi, če bi po pol ure že obrnil, bi bile baterije napolnjene za cel naslednji teden ali pa še več! Tole je vsekakor vredno tiste dolge vožnje mimo Cerkelj in Ambroža...

So pa v začetku strmine, od Kriške planine naprej se svet postavi navpično in nič kaj dosti ne popušča. Ampak midva kar dobro rineva in rineva naprej!

Za vogalom vse skupaj postane še mnogo lepše, pobeljene gore predstavljajo enkratno kuliso.

Topovi so že pripravljeni, le kakšnega mraza ni. No, ne da ni mraza, prav toplo je, tukajle gori najbrž celo veliko več stopinj kot spodaj v dolini! Mašine pa so tole!

Enkrat v oktobru je sneg res malo poprhal naokrog, pa vendar se je obdržal le v dolinah in zelo prisojnih legah.

Do vrha Zvoha pa naju čaka še kar lep in strm vzpon. Nič ne popušča, midva pa tudi ne, ha!

Jezerce, kjer se vedno spomnim, kako smo srečali plavalca in kar nekaj nagcev - kot nekje sredi Istre. Huh.

Potem pa na vrhu Zvoha le stopiva v preddverje dvorišča Grintovcev

in čez obraz se nama nariše precej velik nasmeh. Kot je pač navada v teh krajih.

Tista mala poprhanost s snegom pomeni kar nekaj težav, čeprav se snega sploh nikjer ne vidi. A tam, kjer je prejšnji dan kdo stopil, se je sneg stopil in ponoči zmrznil, tako da so vse stopinje na tanko zmrznjene. Nič hudega ni, a vseeno je potrebno nekaj previdnosti.

Mene je seveda strah Škrbine, ker ne vem ali bo v njej tudi kaj snega, ledu. Še tule se sprašujem - le kaj bo za vogalom? Bova pa obrnila, ne? Ali pa se kaj drugega spomnila, danes, v takem dnevu pa si s tem res ne bom delal težav!

Pa je potem seveda vse ok. Niti sledu o snegu, kaj šele ledu. Še postavljal sem se lahko! 

Ta prav plezalc, a?

Na Vrhu Korena pa... človek se ne more dovolj razdat temule naokrog, ne more!

Na vrhu potem obtičiva precej dolgo časa. Par obiskovalcev se kar najde, a midva ždiva tam gor, gledava naokrog in nič ne kaže, da se bova kdaj spokala z vrha dol. Kako pa bi se sploh lahko, ob takem razgledu, a?!

Je treba pogledat na Srebrno sedlo, ki nas čaka že kar par let, pa nikakor ne najdeva časa zanj. Slikam, da bom lahko potem doma preučeval pot, na fotoaparatu itak nič ne vidim.

Pa na Grintovcu, je na Grintovcu kaj ljudi? O, ja, jasno, da jih je! Pri takem lepem dnevu, pa da ne bi bili!

Še Julijce obredem s fotoaparatom, tale pogled je že večkrat zanetil burne razprave kaj se vse vidi in kaj ne. V dolini se megla počasi redči, tudi spodaj že sije sonce.

Smerokazi v kontah pod Kompotelo so sicer različni, kot so bili zadnjič, ko sva se razburjala, da narobe kažejo, a še vedno so postavljeni nepravilno. Od čisto zadnjič, ko sem tule hodil pa zdaj ena table celo manjka... Tele table tule pa res ne grejo in ne grejo.

Tokrat jo mahneva čez Košutno, ne gre se nama še dol v dolino. Dajva še malce počakat, še malce bit na sončku!

Pri planini Košutna se spet počiva dol in se ne premakneva vsaj pol ure. Razgled nad dolino je tule skorajda najlepši. Direktno nad njo, 1500 metrov višje. In ko iz doline kdaj pa kdaj poiščeš tole zaplato trave pod vrhom Košutne, vedno veš, kakšen je razgled od zgoraj in mimogrede te ponese gor.

Dol ni povsem enostavno prit, malce je treba le poplezat, morava enkrat najti  tudi tisti prehod, ki ga uporablja živina. Pa ne zato, ker bi bilo tole preveč hudo, temveč zato, ker sva firbčna. Ker bi rada poznala tam naokrog čim več.

Najdeva pa tam v steni - in končno tudi slikava - ogromen odtis prazgodovinskega polža. Take sva dosedaj videla le na Stenarju. Si je kar težko predstavljati, da je vse tole zraslo iz morja... huh. A še težje si je predstavljat polža, da je splezal do semle, kajne? Tale je res ogromen, škoda, da nisva nič priložila za primerjavo.  

Planina Koren, povsod se najde koga, ki uživa in se ne premakne. Ni čudno, ob takem dnevu!

Malce nižje in za vogalom je pa že tako vroče, da je prav za kratke rokave. In to konec oktobra! 

Do avta se potem odvlečeva res počasi, saj se nama res ne gre v dolino. A prej ali slej je treba rečt adijo. Pa saj nič hudega, saj prideva spet! Morda spet z avtom, morda čez Kalce ali pa po dolini Korošice. Povsod bo super.

Tale krožna pot je skoraj enaka tisti, ki smo jo naredili z otroci pred par leti, le da sva tokrat šla v drugi smeri. V katero smer je bolje? Kaj pa vem... enkrat v eno, drugič v drugo, tako nekako. 

Ja, jeseni je tule res super. Poleti je vse preveč vroče in razgledi so vedno skurjeni. Takole oprano nebo pa je povsem nekaj drugega. 

Dvorišče Grintovcev, prav res.