Prvič sva obdelala le približek. Nato smo šli Srčni.
Zdaj pa končno še midva, celo Moravško planinsko pot! Kar eno pozno zimsko soboto, ko bi moralo biti sonce, pa je na koncu le malo manjkalo, da ni deževalo. Za potep je bilo sicer kar ok, vendar pa sem se premalo oblekel, ker sem pričakoval sonce. No, pomrznil pa vseeno nisem. A le za las!
Eni smo bili premalo oblečeni, drugi pa so z velikim veseljem kazali nove superge!
Od začetka sem se malo norca delal, ampak vedno manj. Vmes sem ji celo hotel podtakniti druge čevlje, pa ni hotela niti slišat...
Pridno sva jo šibala čez naše kuclje in se še bolj pridno štempljala. Tokrat gre namreč zares!
Povsod greva, tudi tja, kamor marsikdo ne zavije!
Ker zadeva je ponavadi takšna - ko prideš gor do Sv. Miklavža:
"kje pa je štampiljka?".
"Eee, dol pri hiši...".
"Zakaj sva pa šla potem gor?".
No, zato. Čeprav resnici na ljubo, kraki, kjer moraš po isti poti gor in dol, so tudi meni strašansko zoprni. Brezvezni. Ampak tako pač je, saj včasih se da kaj naredit, ne da bi kaj dosti spreminjal, krajšal ali daljšal.
Kakorkoli že, na Štancah Lazah lahko končno vidiš pravo karto. In koliko še imaš pred sabo. Motivacijsko super...
Pivkelj je pač pivkelj, Jezus je še vedno zaprt v stekleni posodi.
Ena je pa še vedno super navdušena, "same grejo!", pravi!
Najdeva celo nekaj snega, gazit pa le ni treba.
GEOSS je takoj za vogalom, le majčkeno spusta naju čaka.
Malo se mi že toži po Kandršah in toplem čaju, ampak čaka naju še Sv. Florjan, moraš narest fajn zavoj nazaj... Tukajle malce improvizirava čez drn in strn. Saj so da tudi kako drugače, kot po cestah. Pa kdo bo hodil po istem...
Helena je tule prvič, ji je kar všeč!
Še ves asfalt, ki je na tej poti, daš tukajle skozi, in si na Kandršah, bifeeeeee!
Priznam, da me kar malo zebe in mi čaj pride še več kot prav. Pa še en radler. Pa še kaj bi, a se že zaradi tega zamudiva kar za pol ure...
Do sem slabih pet ur. Kar ok, glede na to, da jih planiram deset, kar ok.
Od Vrha nad Mlinšami pa tja do Limbarske se spet vleče - kot vedno - ampak vsaj resje je spet takih lepih barv. Kako bi šele bilo ob sončku!
Vmes še malo popravljava stvari v novih kapelicah, ne more biti ravno vse razmetano...
In sva že na Limbarski.
Jaz navijam za postanek, Helena ga niti ne bi imela. Jaz pa sem kar nekaj zmatran in bi počival. Seveda se na koncu izkaže, da sva stran vrgla 20 minut. Pojedel bi vmes tisto svojo ploščico, pa bi bilo. Saj sva počivala komaj pred dvema urama...
Od Limbarske se potem zmotno zdi, da je konec blizu. Ja, ja, še dve urici bo tole! Najprej na povsem obnovljenega Mohorja, kjer je treba po stopnicah seveda tečt!
Tukaj se umaknem čisto zadaj, se skrijem, moram si dat dol spodnje hlače, ki so mi spet ožulile stegna do živega, ampak ti paparazzi, prav povsod so, povsod! Človek nima nikjer miru!
Zadnja KT v Imenju
in še mimo Sv. Andreja, kjer se ravno začne delati tista lepa večerna svetloba. Sonce se je prikazalo kako uro prej, po celem dnevu pritiska oblakov imava vsaj na koncu malo lepše vreme.
Ne moreš verjet, nad supergami je še vedno navdušena!
Ji dam kar prav, mene pa moje superge počasi ubijajo, hudič jih že jemlje, preveč so že zlizane, tamle je pa itak že luknja...
Tukajle naju pa potem začne čas malce priganjat. Nekako se zdi, da bi lahko prišla skozi pod desetimi urami, a kdo bi vedel, koliko natančno je še do Tuštanja... In potem malo hitiva in se nato malo vlečeva - "saj čas ni važen, pet minut prej ali kasnej, koga briga!".
Naju potem res ne briga, ker ura se ustavi direktno na 10:04h.
Kar je, kakorkoli obrneš, super, super in še bolj super!
Vesela in ponosna sva! In sploh ne uničena!
46,2km, 10:04h, 2100 višincev.
Se pa od prejšnjič nisem nič naučil, zato upam, da naslednjič res parkiram pod gradom!
Vpiši se