Lanska, v letu 2016, jesen je bila presneto lepa. Kar nekaj izletov smo naredili in k sreči smo imeli lepo vreme tudi takrat, ko sva načrtovala pohod po Lošinju.

Držalo naju je že od prejšnjega poletja, ko smo bili v Osorju in seveda pretaknili kar nekaj tam naokrog.

Zakaj torej ne bi tja peljala tudi Planinskega društva Domžale? Septembra ne bo več tako vroče, pa morda še kak dan zapoznelega morja ujamemo. Taki vikendi so potem najbolj luštni.

In res. Pa je Helena organizirala, jaz pa pomagal, Tamauček pa še dodatno pomagal. Je tudi njega tisti greben prevzel in ga je hotel še malo bolj od blizu spoznat.

Pa smo šli. V petek 23.9. takoj po službi, nekje ob 14h. Samo šest nas je bilo, a za tak izlet je to kar ok.

Tokrat kakšne velike gneče ni bilo, na trajekt smo prišli skoraj točno ob 17h, nobenega čakanja! Brestova - Porozina 169 kun za nas tri.

In dopust - no, morski vikend - se je lahko začel! Juhu!

Tokrat nismo bili prvi, pa tudi če bi bili... tako malo avtov, da še izpod strehe niso prišli. Sploh ne tako, kot mesec prej na Pašmanu, ko smo kar naprej čakali in se gužvali na te trajekte...

Dva avta je bilo treba še razporedit, enega spravit do konca predvidene poti v Ćunskem, drugega pa spet nazaj v Osor. Zato smo začeli že v mraku.

Do planinskega doma seveda ni prav daleč, a tema se konec septembra naredi presneto kmalu. Človek ni navajen, da na morju ni svetlo dolgo v noč...  sploh mi ne, ko smo na morju večinoma konec junija, začetek julija, ko je dan najdaljši. 

Ampak vseeno, lučke pridejo prav in jaz z mojim reflektorjem sem bil skoraj povsem dovolj za vse.

Do planinskega doma Sv. Gaudent smo potrebovali slabi dve uri. Hitro nam je šlo. V temi zvečer ni bilo nobenih pajčevin.

Nam je bil pa oskrbnik planinskega doma največja atrakcija. Klicala sva ga seveda že velikokrat prej, saj sva hotela, da nas pričakuje. O, ja, nas je pričakoval, to vsekakor! Skuhal pa je pasulj, ki je bil... no, milo rečeno, neužiten. Pravzaprav sem ga jedel samo jaz, najbrž malo zato, ker mi je vseeno, malo pa zato, ker sem požrešen. Dolgo smo razpravljali, kaj hudiča je narobe s tem pasuljem, dokler le nismo zbrali poguma in vprašali.

Po nekaj cincanja in motoviljenja, se je le izkazalo, da je človek namesto soli dal v pasulj sladkor. In potem hotel zakriti okus, kar pa je samo še poslabšalo zadevo. Oujea.

Skratka, popoln kulinaričen večer!

Je pa imel vsaj Žujo in to je bilo meni povsem dovolj. No, seveda, ko pa sem tisti hecen pasulj jedel...

Dom je drugače lušten, notri veliko v lesu in spat je bilo prav super. Nekih 7 € po osebi.

Sončni vzhod pa je bil še boljši!

Oskrbnik je bil tudi pokonci, čeprav ne vem kako, zvečer je bil precej bogi... In nam je naredil za zajtrk jajčka.

Oujea ponovno!

Zdaj pa je v jajca dal še vso tisto pozabljeno sol od včeraj! O, pa smo imeli spet kulinarično presenečenje. K sreči nam vsaj pasulja ni računal, res ni bil za jest, čeprav so bila tudi jajca tam nekje na meji. No, na romantično večerjo tja ne greš... Baje je bila tam nekje tudi njegova žena, a mi je nismo videli, dobro se je morala skrivat.

Kar malce bizarno.

A nas ni nič motilo, kaj pa bi nas? Vreme je bilo prekrasno, jutro čudovito! Gremo mi naprej!

Mimo težko prehodne Slovenčice

direktno na vrh Televrine.

Tam pri oddajniku smo imeli manjši postanek, midva s Tamaučkom pa sva morala sprobat še zajle, ki gredo nekam navzdol, najbrž potem po spodnji poti, mimo jame.

Sv. Mikul, neke dve uri in pol do sem. 

Potem je pa nekdo kar naenkrat zakuril gor na nebu. Prej je bilo še ok, nekaj je pihalo, a potem se je vse umirilo, postajalo pa je hudičevo vroče. Pred nami pa še ves lep in dolg greben!

In škraplje. In škraplje.

In še malo škrapelj. Pravzaprav škrapelj kolikor češ.

Takole v senci ni bilo prav nič bolje, je vseeno puhtelo ko pri norcih. Se hitro zaveš, zakaj tule čez ne hodiš v poletni vročini. Nam se je še konec septembra tožilo po hladni vodi, mrzlem pivu.

Pa voda bi še bila... v umetnih jezerčkih.

Mrzlo pivo pa je v takem bolj težko dobit.

In greben se nam je začel počasi vlečt.

Pot gre sem in tja, vijuga kot bi bila pijana, nikakor ne moreš it naravnost, zato oddaljeni hribčki kar naprej ostajajo oddaljeni, mi pa nikamor ne pridemo.

Takole nekako to na karti izgleda.

Potem nas je čakal še spust, ki je bil po tistih škrapljah presneto nevaren. Naše utrujene noge pa so že malo trpele in sem in tja je koga že nevarno zaneslo.

Zato sva s Heleno ob smerokazu postala in dobro premislila. Za nami je bilo šest ur hoje, do konca je pisalo še dve in pol, mi pa že kar dobro zmatrani, vroče pa kot sredi poletja. Kaj torej naredit?

Gremo mi na pivo? Odločitev je bila soglasno enoglasna! Škraplje bodo počakale, se ni za bat, da nam kam pobegnejo! In smo zavili nazaj dol v Sv. Jakov, pol ure nam bo pa že šlo.

Malo smo postali na cesti, dvignili palec in še preden sem dobro zadihal, sem že dobil prevoz do Ćunskega, dva mlada slovenca sta me potem prijazno pripeljala direktno do avta. Pohodniki, te ti vedno ustavijo! Hvala!

Takole je bil po karti rdeč prvi dan in moder naslednji dan.

Tako smo se raje še na hitro vrgli v morje, ki je bilo še prav lepo toplo,

nato pa zavili še na pivo. O, kako je pasalo!

A kljub žeji jih več nismo smeli spit, trije smo se poslovili od ostalih treh in se zapeljali v kamp Čikat. V kamp, kamor me sredi sezone ne spraviš, konec septembra pa je bil prava milina. Sploh potem, ko smo zavili še v trgovino, kjer imajo tudi lepo hladnega. Žuja je res zakon, sploh, ko si žejen od škrapelj Osorščice. Liter za 16 kun.

Potem pa le še uživancija.

Naslednje jutro nismo bili tako zgodnji, a vseeno sta Helena in Tamauček pogumno oddelala kitico v morju. Meni se je bolj prilegla kava, jutro je bilo kar hladno.

Sva pa midva s Tamaučkom potem zavila v bazen, ki je bil k sreči še odprt, Helena pa malo na sprehod naokoli po obali.

Res je, ona je videla mnogo več.

Sva pa midva bolje ležala in se kopala v skoraj povsem praznem bazenu. 

Ni pa bilo kake vročine dopoldan, zato sem sam začel dobro smrkati, kar potem ni ponehalo cel presneti mesec! Cel mesec, jebela cesta!

Vmes je bilo še malo panike, saj je dal Tamauček polnit telefon na stranišče, odkoder pa je v pol ure izginil. Smo ga že objokovali, ko je Helena le šla vprašat na recepcijo. Smo imeli nekaj sreče, ga je snažilka odnesla, imajo taka pravila, vse kar takega vidijo, hop na recepcijo.

Iz kampa se nam ni nič mudilo. Še nekaj kopanja, pospravljanje, predvsem pa vse zelo počasi, zelo, zelo počasi.

Kamp je bil še na koncu sezone za nas tri za eno noč 34€, si sploh ne znam predstavljat, koliko je sredi sezone. Ah. No, ja, počasi postajajo kampi dražji od apartmajev. Za dober plac pri morju bi itak nekateri dali mnogo več.

Za pot nazaj smo hoteli izbrati ta bolj šparovno, most na Krk se namreč plačuje samo v eno smer - na Krk. Torej trajekt Merag - Valbiska, ob 17h, kjer pa je bila cena povsem enaka kot Brestova-Porozina - 169 kun.

Krčki most je že oblivala svetloba zahajajočega sonca

ampak avtocesta je blizu in do doma ni bilo prav daleč.

Takile vikendi so lahko preprosto čudoviti in še vedno nisva povsem prepričana in še vedno se sprašujeva eno te isto - je bolje enkrat dlje ali večkrat po malo? 

Najbrž je odgovor nekje vmes, kot vedno - najbolje bi torej bilo velikokrat in dlje. Ha!

Osorščica pa še kdaj pride na vrsto, enkrat mogoče tudi greben v celoti, zakaj pa ne?

 

Mi pa smo nadaljevali naš dopust.

Tako počasi smo se premikali in delovali, da smo našli celo tistega, ki se ga skoraj ne da najti.

Je bilo treba pogledat kar večkrat in ob različnih časih dneva, da smo ga pogruntali!

Je že šlo kako morje mimo, ne da bi se vsi skupaj silili narediti najlepše slike sončnega zahoda? Na plaži nas je bilo vsaj sto, vsi s fotiči, poslikali pa smo najbrž za par deset SD kartic slik morja, ki se zliva na eno ali drugo stran.

A tudi sonček je včasih malce zloben. Najprej se je izkazalo, da sploh ne bo padel v vodo, ker je tam itak Istra in tega sploh ne more naredit. Potem se je pa še oblak vzel od kdo ve kje in sončni zahod je postal natanko tak:

Je bila pa svetloba vseeno super, fotoaparat pa je vse tako lepo oranžno naredil. 

Seveda pa smo selfija naredil v napačno smer in prepozno. Predvidljivo. Na koncu smo tako še bolj fejst. 

Naslednji dan pa je Flori morala it, smo jo kar na avtobus spremili. Do Rijeke in nato prestopat na avtobus za Lj. Sama, punca je ta prav popotnik, se je morala malo pripravit, ne more te prestrašit ena Hrvaška, če greš na Japonsko!

Ostali trije smo potem še malo potovali po Cresu, a nam ni bilo nič kaj pri srcu. Preveč vroče.

Zato smo eno jutro sklenili, da gremo spet gor. Na hrib. Tokrat iz Nerezin, malce kasneje kot prejšnjič, bomo naprej zajca ali dva spustil.

Izkazalo se je, da smo jih spustil naprej kar več deset. Je bila že skoraj gneča...

Koze se pa ne pustijo motit, najvišje so listki najbolj slastni!

Pot je zanimiva, saj dela take grozno dolge serpentine. Tako, da greš večkrat kar malo dol, toliko so dolge. Pravzaprav nisem uspel razumet načina, kako je nadelana pot. Mnogo lažje bi bilo, če bi šla kar naravnost gor. Čeprav bi najbrž potem mnogi mnogo bolj sopihali, kot so že. No, pa ne mi, mi smo imel kondicijo.

Sicer si pa kmalu gor, mimogrede.

Sva imela zadnjič prav - "do naslednjič!". Sv. Mikul je počakal, čeprav že malo nagnjen.

Ker dol ne moreš it po isti poti, smo šli dol po grebenu, kar je bila super dobra ideja.

Še Leander se je navlekel do konca in še danes rad vpraša, kdaj bomo šli že ta greben prehodit?! Tjale dol, do konca!

Do sedla Počivalice, nato pa zaviješ ostro levo in dol spet do Nerezin. Smo bili kar malce žalostni, da se je za nas greben (pre)kmalu zaključil.

Da ne bo pomote: čeprav na slikah ni videt, z nami je bilo je (n+7)*3 ljudi, vendar smo mojstri slikanja. 

Na koncu je bilo treba še konček po cesti, po avto sem pa v tisti vročini kar lepo odtekel. Včasih presenetim še sebe, najprej se mi nič ne da, na koncu bi pa skakal, tekel in kdo ve, kaj še.

Ne, letos me vročina nič kaj dosti ni motila. Vročinski vali gor ali dol.

Po ohladitvi z avtoklimo smo šli pa še preganjat preteklost v Bučanje. Tja, kjer je v mladih letih stregla Helena, uf, še vedno je fina senca borovcev in še vedno je dobro pivo. Še posebej, če prideš dol s hriba.

A smo zavili še v bolj daljno preteklost, v čas šolskih letovanj, kolonij. O, daleč je to, daleč! A še vedno vse živo, tradicija se nadaljuje. Vsaj s prti, ki so še isti od takrat. 

Nato smo ponovno zdržali kak dan ali pa dva, se kopali, se hladili, se igrali z rakovicami.

Na koncu pa pod izgovorom, da gremo slikat sončni zahod malo višje, spet lezli na hrib. Tokrat zvečer in to le do planinskega doma. 

Tam smo lahko ponudili večerjo domačim ovcam

na koncu pa zahoda sploh nismo slikali. Smo si bili enotni, da imamo slik sončnih zahodov za to leto dovolj. 

Do teme nismo zdržali, dan je v začetku julija še dolg kot ponedeljek. 

A z Osorščico smo bili nadvse zadovoljni. Lep greben je in ima prekrasne razglede. Bo res treba enkrat še prečit cel greben. Pa še take fajne markacije majo!

Naslednji dan smo imeli vročine in enega in istega mesta dovolj. Ne vem, če smo sploh že kdaj zdržali toliko časa na enem mestu. No, poskusili smo in bilo je fino, ampak naj bo tega dovolj. Drugo leto bo treba uvest kaj drugega.

Jaz tako ali tako v vseh teh dneh - kljub temu, da nisem imel nobenega izgovora - nisem prebral niti ene knjige, pravzaprav knjige nisem niti odprl. Pa ne bi vedel, zakaj, kar nekako ni šlo... Mogoče potem drugo leto, ko se bomo spet selili?

Ustavili smo se še v mestu Cres - končno enkrat - se malo sprehodili, šli na kavo, neuspešno iskali pekarno 

in se odpeljali domov.

S trajektom smo imeli srečo, čakali smo vsega skupaj deset minut. Je pa hecno plul, saj je naciljal Opatijo in smo se vsi spraševali, kam neki nas bo sploh odpeljal. Smo zgrešili ta pravi trajekt? Je bila kaka sprememba? Pa se je izkazalo, da je bila tista mala pika v daljavi ena ogromna kontejnerska ladja, ki nam je ravno sekala pot. A ko smo začeli pot, je bila le pikica na obzorju, kdo bi si mislil, da bi lahko sploh prišli skupaj! 

Pa smo jo obšli le par sto metrov za njo in odvili nato v čisto nasprotno smer, tako da se je vse poravnalo.

Še iskanje pekarne po Opatiji potem pa pot domov. Ki je pač pot domov, malce vesela in malce žalostna. Si vesel, da si doma in si žalosten, ker nisi več na dopustu.

Ampak saj nismo še čisto končali, bo pa ja še kaj dopusta, ne?

In tako se nam je končno uspelo prebit do morja!

Po šolskih obveznostih, urejanju in barvanju Tamaučkove sobe (malce pred dvanajstico je dobil svojo sobo!) in vodenju na Veliko planino, smo 28.6. končno odrinili od doma.

Počasi, tako, kot gremo v hribe. Ne prezgodaj, brez nepotrebnih sekirancij. Zvečer je spakirano, zjutraj naloženo, nedeljska kava, pa gremo.

V nedeljo seveda ni gneče, daleč so časi, ko nismo hoteli izgubit niti ure, pa smo potem čepeli v kakšni gužvi ure in ure. Klinc, v tednu je mnogo več tistih dni, ko tudi poleti ni gneče. Mirni živci pa so v najinih letih vsekakor mnogo bolj cenjeni.

Zato smo kar naenkrat že na trajektu, še obrnili se nismo dobro, čistilcem oken smo le pomahali, niti niso težili preveč, le kakšen medklic iz sence se je slišal. Dlje jim ni uspelo prit.

Letos smo celo točno vedeli, kam čmo prit. Kamp Preko mosta smo si že doma zacahnali, najbrž ravno zaradi njegove skromnosti. In če se ne moreš odločit ali bi bil na Cresu ali na Lošinju, je tole čisto prava izbira, ne?

Se mi pa zdi, da smo bili edini prebivalci naše dežele, ki s seboj nismo imeli koles. Niso pa vsi opazili tega, da smo direkt pod hribom. In to je bilo zelo pomembno, saj je prav ta hrib več ali manj krojil naš dopust.

Ob petih popoldan smo že veselo gledali ročno premikanje mosta

in plutje vsega bolj ali manj plovnega preko kanala.

Most se odpira ob 9h in 17h in prav vsakič je turistična atrakcija. Pa ne samo turistična, tudi domačini se velikokrat najdejo tam, opazujejo, kramljajo in pregledujejo stanje sezone, ki se najbrž pozna po številu ladjic, ki pluje skozi kanal.

Skratka, že v osnovi ima Osor dva dogodka na dan. In tudi, če si že stokrat videl premikanje mosta, si vseeno še vedno stegnil glavo, da si videl, kaj bo šlo tokrat skozi, kakšna gužva je kaj in kakšno je stanje duha nasploh.

Plaže niso bile nič posebnega, parkrat smo hodili bolj stran, a po kozjih stezah, kačah in milijonih pajkov smo se potem raje držali domačega mesteca.

Bolj kot je bilo vroče, bližje smo ostajali. Prve dni smo se namreč zvečer še nekaj oblačili, potem pa se kmalu tudi ponoči nismo mogli več bolj slečti, kot smo se že. Vročinski val je prihajal.

Nas pa je zajel čisto pravi dopust,

kjer smo v prvih dneh pač delali tisto, kar se dela na dopustu: voziš se naokoli po manjših in večjih krajih in špilaš turista.

Slikaš. Vse.

Za hrib smo se najprej dogovarjali kar dolgo časa. Cele štiri dni. Al gremo zjutraj, čez dan al zvečer? Kdaj bo dovolj hladno, da sploh lahko gremo? Kdo bi sploh šel? Komu se sploh da?!

Ampak samo z dogovarjanjem nihče še ni prav daleč prišel.

Tako da sta ta stara dva prvi dan julija vstala še v temi in ob prvi svetlobi odšla iz kampa. Dost mava!

Prjatla sva srečala kmalu. K sreči je bil s poti, ker smo bili vsi kar malce presenečeni. Ker pa je zgleda kar dober primerek, sem bil vesel, da ni bil preveč presenečen.

Fanta sva srečala v naslednjih dneh še enkrat, takrat pa sredi poti, izza ovinka. Seveda smo vsi obstali kot vkopani, se malo gledali, opazili, da se poznamo in šli vsak svojo pot.

Jep, kar dober primerek. Je lepo počakal, da ga slikava in naju budno motril, ko sva šla mimo.

Sva pa v parih minutah hoje spoznala, da preveč zgodaj sploh ni dobro začenjati! Človek mora vedno spustit kakšnega zajca naprej, ki vodi, enega, ki pobira vse te pajčevine!

Aaaa, koliko pajčevin!? Celo pot do gor, slabi dve uri, sem v rokah držal palico in mahal gor in dol, da sem pobiral vse pajčevine. Tako sem imel največji muskelfiber prav v roki. Hm.

Saj pri nas so včasih tudi pajčevine, ampak tule je bilo to povsem nekaj drugega... Velikosti, predvsem pa količina, oh, količina! Najprej tisti spodnji, ob gležnjih, potem tisti pri kolenih, nato nekje na prsih in nato tisti direkt čez oči. K sreči so tisti, ta največji pajki, malce višje, nad mojo glavo. Sem pa vseeno moral kar naprej pazit, takega pa res ne bi hotel dobit na faco...

Če je imel pajek pod par centimetrov, sploh ni bil več zanimiv, ga sploh nisva več obravnavala kot pajka...

Kmalu sva bila potem že na grebenu, postajalo je že vroče. Čeprav od daleč zgleda, da bo vse golo, pa se izkaže da ni. Vse je tak nizek gozd. Ravno prav za pajčevine...

K sreči sta potem dva - naše dežele lista, kaj pa drugega! - prišla iz druge smeri in vsi smo si v en glas oddahnili - konec pajčevin, juhuhuu!

Ni pa ta pot po grebenu za vsakogar, vmes je celo zavarovana! In le kakšno ime so ji dali?

Še dolgo sem se smejal na ta račun...

Greben je bil potem kar dolg, do Televrina, najvišjega vrha Osorščice, sva vsega skupaj rabila približno uro in tričetrt. 

Ker vpisnih knjig ni, ljudje v škatle mečejo listke s svojimi imeni. Zanimivo, ampak midva svojega papirja nisva pustila tam.

Potem se greben nadaljuje, najprej greš mimo tv stolpa, odkoder na drugo stran pelje spet neka zavarovana pot. - zajle. Tole južno stran, tam okrog Vele jame, bo treva enkrat probat, še veliko je za prehodit!

Ne da se nama niti do jame na drugi strani, ker pač - spet - ne piše, koliko je do nje, na koncu se nama ne da niti do Sv. Mikule, malce naprej po grebenu.

"Za drugič", si rečeva, kot tolikokrat doslej.

Pa greva nazaj, pomahava avtohtonim kozorogom teh hribov

in se vrneva po dolgočasni cesti. Da ja ne bi hodila po isti poti.

A tam, kjer sva prej prišla od spodaj na greben, jo zdaj mahneva naprej po grebenu.

Zadaj pa se že vidi planinski dom Sv. Gaudent.

O, presenečenja! Malce sicer v delu, a presneto prijeten kraj! 

Seveda sva takoj navezala stike in ni hudir, da ne bomo enkrat jeseni/spomladi dali skoz cel ta greben Osorščice. Prekrasno, prekrasno!

Nama pa je v tisti že dobro začenjajoči se vročini najbolj pasalo... no, kaj?

Tole bi morale bit obvezne tablice na vseh poteh! Ja!

Prvo pivo je padlo v naju, kot da ga ne bi bilo. No, drugo se je pa naselilo direkt v noge in sva jo morala popihat, še preden bi si zaželela tretje. Ura je bila šele devet, zunaj pa že taka vročina, da sva več ali manj mežikala.

Ob desetih sva bila že kot dva popotnika v Sahari, ko sva se končno prebila nazaj do kampa. Kljub temu, da sva bila pripravljena z dovolj tekočine, kondicije in podobno.

Ker smo imeli šotora točno ob poti na Osorščico, smo lahko vsak dan opazovali pohodnike, malo manj pohodnike in enormne količine kolesarjev, kako so se spopadali s hribom. No, bolj zanimivo jih je bilo opazovat, ko so prihajali dol... Prvi vročinski val je dal nekaterim kar vetra!

Midva pa še nisva dobro prišla dol, ko sva že razmišljala, kdaj greva naslednjič gor. Samo ne navsezgodaj!

Pa jutri tudi še ne, smo vseeno še vedno na dopustu!