Kolovec

Sredi marca smo imeli letos res lepo vreme. Bilo je toplo, a ne preveč in sončno, po dolgi zimi torej vse tisto, kar te hitro spravi ven. Vsaj mene. 

In ko imaš kdaj manj časa, se vališ po okoliških hribčkih. Naprimer kje, kjer sploh še nisi bil! Ojej, toliko časa že tule okrog kolovratim, a v okolico Kolovca nisem še zašel. Pa pravzaprav sem/bom tiste poti celo sam zadolžil. Hm.

Kratek potep sem izkoristil še za pregled, če bi se dalo na poti od Rove do Čeha kje izogniti asfaltu. Tisti greben na levi je vsekakor zbujal zaupanje. Najbrž bi šlo, je pa treba pogledat. Naslednji dan sem imel namreč spet namen na sestanek na Veliko planino in kaj torej boljšega?

Pa pejmo!

No, zaupanje je greben že zbujal, ni ga pa povsem izkazal. A sem se seveda le prebil

v nadaljevanju pa naletel na prekrasno pot, ki bi jo bilo res škoda izpustit. Seveda bom šel na Veliko planino tukajle! Le upal sem, da sem si zadevo dobro zapomnil. Do jutri bo pa ja že zdržalo, kajne?

Do Čeha je šlo super, po Čehu pa se je malo zakompliciralo. Znamenje sem še videl, nato pa

jo mahnil kar naravnost. Nič nisem gledal za markacijami, kar lepo po potki sem jo mahnil. Rezultat je bil, da sem se kar nekaj časa lovil in hodil sem in tja in nazaj, da sem spet našel pravo pot. Sicer meni ni hudo, a če sem jaz zgrešil odcep levo dol, ga bo sigurno še kdo drug, ki se pa morda ne bo dobro znašel v teh krajih. Bo treba malo signalizacijo popravit.

Marec je sicer super za okrog noret, je pa tudi gozdarjem super. In to se potem pozna takole. K sreči ni bilo kaj veliko dežja zadnje čase, drugače bi se že utapljal v blatu.

Pri cesti sem imel idejo, da bi jo mahnil direktno gor k Starem gradu, a me je hitro ustavilo. Parkrat sem probal, čisto naravnost pa tudi nisem hotel.

Na karti se je potem takole poznalo:

Bo treba kaj tudi za naslednjič pustit in priti še kdaj v te kraje!

Po cesti sem jo torej mahnil dalje v dolino, proti Dupljam. Tukajle se odcepi za lovsko kočo.

Potem pa pridem že nekam visoko in se mi vse čudno zdi. Za Lukovo bolnico bi pa ja moral zavit že prej v levo. Sem jo kar lepo podurhal nazaj in se spogajal s telefonom in karto kam sploh moram. Gor po potoku!

Kar direktno po potoku je bilo treba. Markacije nobene, a se je videlo, da je nekdo nekoč nekaj delal. Zapuščeni mostički, nadelana pot, nekaj stopnic, vse je kazalo na to, da sem prav.

Malo kasneje me je razveselila tudi markacija, nato jih je bilo spet dovolj. Do tja pa nobene, hecno.

Lukove bolnice potem ni bilo več težko najti, čeprav priznam, da so jo dobro skrili. A na žalost v tistih časih ne dovolj dobro.

Po markirani poti sem šel potem še gor do Dupeljn, pogledal za markacijami in stanjem poti in se nato vrnil po cesti mimo Florjančka. Nato sem pred grapo prav posebno gledal, kje sem prej zgrešil odcep za bolnico.

In, ja, glej ga, glej - na desni je čisto lepa tablica. Visoko na drevesu, daleč od ceste, v barvi narave. Ah, kje bi to opazil kar tako! Že na sliki se moram potrudit...

Križišče so vse kaže uporabljali za spravilo lesa, nekaj dreves je tudi zmanjkalo, najbrž ravno tista z markacijami. Prva markacija se sicer vidi s ceste, a moraš točno vedeti, kje je, tako je daleč.

Nekaj bo torej le markacijskega dela!

Ena takšna osmica. Luštno ko strela, takle potem bi pa človek res lahko večkrat počel, no!