Košuta

Ko gre zadnje čase vse na K - Kalški greben, Kamniško sedlo, pa naj gre še Košuta v ta koš.

Nisva nič zbirala po imenu, je prišlo kar samo od sebe in to 13.7. Ker se po grebenu Košute sploh še nikoli nisva sprehajala, bi lahko tokrat rekla: končno! 

Sva si pa na žalost izbrala precej neugoden dan. Vremensko in počutenjsko. Ha, počutenjsko... to se pa ne sliši dobro. Kar pa je čisto prav, ker sva se počutila natančno tako.

Pravzaprav je vse sililo k tlom. Oblaki, dež, nekaj je rosilo, nisi vedel ali se bo vlilo ali ti bodo oblaki padli na glavo. Skratka, precej bljaki, sploh ne za v hribe.

Parkirala sva precej pod Matizovcem, na parkirišču. Recimo, da smo dobri in da jim nočemo delat gužve, prahu in še česa. Meni je vseeno, tako ali tako raje izbiram daljša izhodišča.

Tik pod kmetijo nato srečava tako lepo potko... krasno, kot iz kakšne pravljice! Prelepa je, da se ne bi vprašal: le kam vodi? In jo tudi preizkusil...

Prekrasno, a gre le do vikenda, zato narediva petdeset korakov po travi.

Vmes slikava še

a naju že ulovi ostro oko starega Matizovca. V parih sekundah, ko ne moreva kar izparet čez njegovo travico, ki jo tako nemarno tacava, je že na tisoč obratih, sploh v dretju. V dretju kletvic.

No, stari se je tako grdo drl na naju, da sem bil čisto paf. Sem razmišljal o dolenjcih, ki te povsod vabijo v zidanice, pa čeprav te ne poznajo in tudi, če plezaš čez njihove ograje... Na gorenjskem pa vsa slast kletvic in razblinjene podobe prijaznih prebivalcev. Bljaki, ravno tako kot vreme.

Se sprašujem ali je siten že po naravi ali smo krivi mi, vsa ta neskončna vrsta obiskovalcev Kofc?

Matizovec se mi je tako presneto zameril. Upam, da bo letos še več deževalo in da bo moral tisto svojo travico še stokrat kosit. Eto!

Mimo Kofc sva padla, nisva se nič ustavljala, da naju slučajno ne bi premamila toplina doma

videla vsaj srno/srnjaka nekje v daljavi

nato pa več ali manj počivala. Ni nama šlo. Vse preveč je pritiskalo navzdol. Kvišku se sploh ni dalo.

Prišla sva sicer do roba grebena, ampak kaj več od tega ni bilo - pogled na drugo stran je bil nekako razmazan:

tabli sta cingljali v vetru

tako, da ni bilo druge, kot da slikava razmere

in se pobereva dol. Čemu bi rinila še naprej?

Sicer pa tudi od spodaj ni bilo prav nič razgleda.

Imajo pa v koči na Kofcah lepo poskrbljeno za otroke! Zelo luštno!

Tokrat se toplini doma nisva upirala, naredila sva svoj doprinos kot turista, nato pa počasi krenila navzdol.

Je pa potrebno pripomnit, da pot ni prav nič lepa. Vsekakor je mnogo, mnogo, mnogo, mnogo (+3x mnogo) lepše v snegu, zdaj poleti je vse skupaj en razrit kolovoz...

Mimo Matizovca nama uspe priti ne da bi naju kdo napadel. Ne stopiva na travo, nisva nora.

Ko pa sva ravno pri parkirišču, se razjasni nebo in pokaže se Veliki vrh!

A še preden se uspem ponovno razburiti, se spet vse pokrije, zakrije in izgine v oblakih. Ok, še dobro...

Greben je torej z najine strani načet, naslednjič pa kaj več ali po kakšni drugi poti, najbrž se bova kmetiji M izognila. Še dobro, da sva sploh kam šla, glede na vreme bi bilo pričakovati, da bi se raje izležavala kje na kavču v zavetju doma...

Kmetiji Matizovec se iskreno opravičujem, ker sva tacala po lepo pokošeni travi, se zavedam, da nimam kaj hodit po tujih travnikih. Priznam, da je bila napaka. Bi pa za izrečene kletvice in vso civilizacijsko nezrelost gospodarja pričakoval opravičilo tudi v obratni smeri!