Prvomajski oddih

A gremo vsako leto za prvega maja na morje? Hm, najbrž da, mogoče kdaj tudi ne, ampak letos sem res težil in težil, da bi šli.

Res sem toliko težil, da na koncu res nismo mogli drugega kot it. Na morje seveda.

Ne vem sicer zakaj sem si tako želel prav na morje, a želel sem si res hudo. Sem in tja človek pač mora tudi na morje, ne? Saj ne za cel teden, kje pa... kje pa imamo čas, denar, voljo. Za par dni, dvakrat prespat, to je za prvega maja s ceno še za zdržat.

Gremo torej na morje in to kljub temu, da tisti dan dežuje in da na avtocesti skoraj ni bilo avtomobila brez koles na strehi. Tole je res postala ena taka obsedenost s temi bicikli. Če ga nimaš, si že malo čuden. Sploh za prvomajske v Istri. Brez kolesa? Čudak!

Do željene mobilne hišice pa letos sploh ni bilo tako enostavno priti. Sploh zato, ker smo bili malce pozni, kolikor je v tem času Istra zasedena, je treba rezervirati že za novo leto, kar pa seveda nikakor ni v skladu z mojimi prepričanji. Saj za pol leta vnaprej sploh ne vem ali bom še živ, madonca!

Skratka, hoteli smo v kamp Stupice, najbolj se nam je namreč luštal Kamenjak. Travno in rožno bogastvo v pomladi presneto vabi. Smo enkrat že bili že tam in čas je bil, da po sedmih letih to ponovimo! 

Pa na žalost ni šlo, vse zasedeno že v začetku aprila. Hja, bo treba torej najti kaj drugega. Gremo nekam blizu, po zračni linije najbližje - kamp Medulin. Ha, po zračni res najbližje, z avtom je pa kar naokrog. Ampak zaradi tega se pa res ne bomo sekiral, ne? 

Kamp Medulin. 

Gorenjski šparovček seveda familiji ni hotel privoščit hišice s pogledom na morje, kar pa tokrat niti ni bilo tako hudo. Pravzaprav smo morje lahko iz hišice celo videli in to ne na kak poseben način, da moraš iz okna viset pod kotom 72 stopinj naprimer. Ne, čisto lepo se ga je videlo. Pa še hišica je bila tako super postavljena, da si s sosedi nismo gledali direktno v krožnike - vse je bilo seveda polno.

Tele hišice so mi všeč, res!

Tako ali tako pa - če že naj priznam -, sem imel spet napad putike (jebela cesta), ki me je takrat prijela v koleno in sem ponovno precej šepal. Za krajše pohode, do uro, dve, sem bil še za vzet s seboj, kaj več pa ne bi zmogel. Zato je avto kar prav prišel in se predvsem zaradi teh objektivnih težav nismo sekirali. Kamenjak sva že prehodila in pretekla, enkrat bo pa pač treba z avtom.

Prvi dan smo bolj ali manj hodili naokrog po Medulinu

se fotkali in 

na veliko iskali stranišča. Ena od fint zdravljenja putike naj bi bilo namreč popiti čimveč tekočine - da ti spere kristale. Kar pri meni pomeni: ko enkrat pride čez mejo in naredi tilt!, da moram na stranišče na tri do pet minut - dobesedno! Do Medulina pa je počasnega šepanja ene petnajst minut. Jasno je, da so me imeli vsi poln kovček in še kufr zraven. Seveda sem imel polhn kufr tudi sam sebe in postal še mnogo bolj skeptičen do tega spiranja kristalov. Saj nič ni bolje, prav nič, lahko pa bi se kar utaboril na stranišču.

Smo šli zato raje kar na pivo. Če že kaj spira kaj iz telesa, je to sigurno pivo. Ha.

Naslednji dan pa smo vse skupaj zastavili bolj pohodno. Pri predzgodovinskih pošastih smo pustili avto

in se potem sprehajali tam naokrog. Nekaj smo upali, da pridemo kam dlje, a so nam to preprečile dve stvari: prva je bila moja noga, druga pa bilo tole:

O, ja, seveda sva našla šparglje, juhuhuuu! In ko jih enkrat vidiš in zaslediš, se jim je težko ognit. Le pazit moraš, da te ne ujamejo, na Hrvaškem je nabiranje regulirano. 

Vendar pa sami le nismo popolni roparji in nisva nabrala špargljev za teden, dva, za ozimnico in za vlaganje, ampak le toliko, da sva imela kaj za v jajčka dat. Bo čisto dovolj.

Čeprav smo uživali v špargljih, rožmarinu in ostalih travniških dobrotah, pa smo vseeno našli tudi morje. Se vidi, kdo gre pri nas prvi v vodo! No, ne v vodo, noge namočit. Saj smo bili v jaknah!

Ko vidijo, da ribe letos ne grizejo in da nisem zmrznil v trenutku, se še kdo pridruži. Da lahko skupaj tulimo: mrzlooooooooooo!

O, ja, tudi Helena je morala probat.

Flori pa je ostala zvesta svojim prepričanjem in je tole največ, do česar smo jo spravili! Res je - kakšne prav velike toplote ni bilo...

Cvetni vrt je tale Kamenjak za prvega maja. Res.

In toliko veselja, kot ga naredi ročno nabran šopek, ni velikokrat za videt. Pa še pojedli smo ga. Vsega.

Naslednji dan so bile pa na vrsti skale.

Jaz sem gledal sicer bolj od daleč in kar naprej maltretiral otroka, da ja ne bi kam padla. In ker je teh skal veliko, sem ju tudi veliko maltretiral. Stari.

Helena je na hitro pogledala skale in se nato po hitrem postopku spet zapodila raje v drugo smer. Med pajke in rastline!

Mi smo pa malo raziskovali, če je kaj živalstva po obali.

Vsak na svoji strani, a?

Pa da ne bi mislili, da bomo sami, ha! Ljudi se je nabralo... v jatah so hodili, v jatah!

Privoščili smo si celo Safari bar, saj tam še nismo bili skupaj. Bar pa si je privoščilo tudi sedemtisočdvetstoštirinajst drugih gostov in nekaj časa sem kar dobro hlastal za zrakom. A sem se le umiril in to dojel kot nekakšen sociološki eksperiment. Kaj pa hodim v Istro. Na Kamenjak. Za prvega maja. Kaj sem si pa mislil?

No, pivce smo vseeno spili, podjetnem lastniku rad pomagam, vsem drugim se ni zdelo dovolj lepo vreme/letni čas/karkoli, da bi odprli. Safari pa je delal s polno paro, pa kaj samo pijača, ha! Peklo se je na veliko in večinoma lignji so padali z žara kot za stavo! Malo pivo 15 kun.

Še malo smo se poguncali

se čudili, kako je v tistem šavju, ki je sem in tja do konca suh, dovoljeno kaditi. Če se tam kaj vžge... kako se rešiš iz takega suhega pekla, skozi ves tisti labirint? Ne, občutek ni bil najboljši.

Pa še malo sprehodov sem in tja.

In gor in dol po obali. To je seveda obvezno.

Enkrat smo celo zavili v trgovino v kamp. Napake nismo ponovili, ni priporočljivo, razen, če ne bi kdo ponovno delal kakšne sociološke študije. 

Šli pa smo tudi v Pulo, se dobit s prijatelji Ingrid in Mladenom, kjer sva izvedela še veliko zanimivosti od domačinov. Kar pomeni, da bomo morali še kdaj it!

Drugače pa je tiste par dni minilo v počasnosti, v cvetlicah, v nabiranju, v iskanju, v miru. Še dobro, ker je prihodnost v pričakovanju že bučala vedno glasneje. Zatišje pred nevihto.

Petdesetica se je bližala z neverjetno hitrostjo. Še dobro, da smo se malo umirili, se malo naužili morskega zraka, si napolnili baterij. Da bo lažje vnaprej! Juhuhu!