Najino prvo prečenje Spodnjih Bohinjskih gora sva si privoščila v času, ko sva vse otroke uspela oddat.
Eni so šli tja, drugi drugam, še Tamauček je šel na gorniški tabor na Menino planino.
Oziroma sva ga morala gor na Menino odpeljat v petek popoldan.
Pravzaprav ni nobenega poznal, a se dobro drži. Malo ga že matra, a na koncu se vedno znajde in vedno mu je všeč. To, da nobenega ne pozna, nima kakega velikega vpliva nanj.
Ovce na Menini čuvajo psi, kdo bi si mislil?! Le najti ga je treba, so vsi enaki... In res je na naju presneto lajal!
Potem sva šla midva domov, spakirat in naslednji dan vstat sred noči. Pa po Grebenu.
Se pa nama je zato v nedeljo potem mudilo, ker sva spet morala bit na Menini do štirih popoldan, da otroka pobereva.
Seveda pa to ne gre tako lahko pri nas. Medtem ko se normalni ljudje usedejo v avto, poslušajo zgodbe in se odpeljejo domov, moramo mi vse to pogledat v živo!
Če je že bil na Menini, nas bo pa tudi malo odpeljal in nam razkazal, kje so vse bili!
In kako je bil ponosen, ko naju je povsem sam odpeljal direkt na Vivodnik! Nič nismo markacij gledal, Tamauček je bil tokrat čisto pravi gorski vodnik!
O, ja ponosa kolikor češ!
Le fotr si spet ni upal na to majavo leseno stojalo... so morale spet ženske dokazovati svoj veliko večji pogum...
Pa še nekaj je rosilo, a nam ni pokvarilo veselja. Veselja ob tem, da se tako dobro počutimo sredi hribov, zunaj v naravi. In da to - zaenkrat še uspešno - predajava še najmlajšemu rodu.
Za tisto navdušenje v otroških očeh bi prehodil Menino podolgem in počez! Pa čeprav po dveh dnevih naporne hoje...
Po cesti v dolino nas je skušal razjezit počasen voznik, ki ne bi nikoli v življenju hitrejšega od sebe naprej spustil. Mu je najbrž pod častjo... Mi pa smo se cjazili z džipom za njim ko kaki kreteni. Vedno je lepo videti človeka, ki mu je mar za ostale. Aaaaaaaaaa!
Naj se gredo taki solit, kdo bi se zaradi njih sekiral!
Tako, da tisti vikend je bil pa res kar poln. In to prav za vse!
Vpiši se