Pa smo prišli do zadnjega dne. Do zadnjih ur pravzaprav.
Čakajo nas samo še zoprna opravila - napolnit rezervoar rentacarja, pohajkovanje po letališču in let do Trsta. Nič od tega mi ni ravno pri srcu, pa take zadnje urice Sicilije!
"Pa pejmo vsaj še na en kofe, ko je že končno tako lepo vreme!", sem zagodel in v Trapaniju nekje ob obali parkiral naproti bara. Parkirišč dovolj, vse ok, niti plačat ni treba, zdi se mi, da prav to piše na znaku.
Prvič naročimo arancino, prej ga sploh nikjer nismo zasledili. Otrokom je kar všeč, nekega velikega navdušenja pa ni.
In tako kofetkamo, se pogovarjamo in uživamo na sončku. Končno!
Medtem pa na drugi strani ceste... ravno naproti nas...
Jebela cesta!!!!!
V zadnjem trenutku, v čisto zadnjem postanku! Pa to ne more bit res...
Seveda nikjer nikogar, nihče nič videl, nobenega redarja, nobenega policaja, da bi mu šel težit.
Ufff, ene deset minut sem moral bit zaprt sam v avtu, da se mi je jeza vsaj toliko polegla, da nisem prvega, ki je prišel mimo, na nos. Tokrat bi res potreboval anger management, aaaaarghhh, presnet zadnji trenutek!
Ker jasno ni bilo časa, da bi šli iskat neko policijsko postajo, kjer bi prišli skozi s 40 evri, bo vse skupaj najbrž naraslo na nekih 200, preden bo prišlo do mene čez par držav. Se pa ni za bat, da ne bi, rentacar tega vsekakor ne bo sam plačal, nabil bo še dodatne stroške in prej ali slej bo treba plačat. Eh, kdo ve, koliko bo tole zneslo na koncu... Edino, kar vem, je, da bo sigurno presneto več kot pa 40€. Edina svetla točka je potečena kreditna kartica, s katero sem najel avto in mi ne bodo mogli direkt dol trgat. Ali pa tudi ni svetla točka - mi bodo nabil še dodatne stroške...
Sranje.
Pa cel Trapani smo prevozil, da smo našli ta plac. Plac, kjer so bili redarji blizu...
Pa še prav potuhnjeno so mi nabili kazen, nihče jih ni ne slišal, ne videl, pa smo sedeli prav naproti.
Potem sem bil še kar nekaj časa precej živčen in jezen, tako, da smo spet naredili celo štalo z zadnjo črpalko, ko je bilo potrebno natankati poln rezervoar. Smo se vozili po tisti cesti gor in dol in se ustavili vsaj na treh črpalkah, dokler nisem bil zadovoljen s tisto prvo.
Na koncu sem še črpalkarja prav vprašal, če tista cena, zapisana na črpalki, drži. Slabe izkušnje pač.
Me je pa tistih več kot 20 centov na liter vsaj malce pomirilo. Tako ali tako pa časa za jezo ni bilo več. Je bilo treba najt plac kam vrnit avto.
In skrbet ali bo Francesco zadovoljen ali pa bo našel kako prasko, udarec v feltno ali pa kdovekaj. Stresna posla.
V Španiji jih vrnjen avto sploh ni zanimal, saj je bil zavarovan do konca in še čez, tule pa je bil Francesco kar pozoren. Ampak nov avto je bil še vedno kot nov! Juhuhuuu! Le da je imel 1103,6km več.
Smo pa vse naredili elektronsko - na Siciliji, ej! Tablica, podpis, računalnik, email, vse samo še e-. Ha!
Hm, si nisem mislil, da bom kdaj zadovoljen z Oplom, ampak... no, ja, kaj čem: super je bil! Pravzaprav bi ga vsi še kar naprej imeli... Zafira se je torej dobro držala in naredila lepo uslugo Oplu.
Takole nas je odpeljala zadnji dan:
mi pa le še na avion. Nazaj mi gre malo lažje, saj druge ni, moraš prit nekako domov.
Sva pa s Tamaučkom probavala nove prijeme. Sploh pri vkrcavanju, ko sva na vsak način hotela biti zadnja. Saj vsi poznamo tisto gnečo, ko že pol ure pred odprtjem vrat ljudje stojijo v vrsti. Pa so sedeži označeni in prav vseeno je, kdaj se vkrcaš, nobene prednosti ni, če si prvi. To ni trajekt, kjer se na življenje in smrt boriš za spalno mesto za letalskimi sedeži...
Pa nisva zdržala, nisva bila povsem zadnja, vse se je preveč vleklo in šlo počasi, mene je pa že zvijalo.
Sva pa le ugotovila, kaj je drugače, če čakaš do konca. Nalepkico dobiš.
Ko je avion skoraj poln, ti prtljago hudobni ljudje vzamejo iz rok in jo spravijo nekam spodaj v avion. Ne gre vse v predale nad sedeži.
S tem ni prav nič narobe, seveda pa se lahko takšna prtljaga izgubi. Kakšne ključe od avta bi bilo torej fino imet pri sebi, ne pa v kufru.
Da bom vedel, ko bom drugič spet pameten.
Ker so mi vsi govorili o dobrih učinkih branja, sem tokrat poskusil s tem tudi jaz.
Kaj pa vem... uspešno ali ne? Mah, avion mi gre še vedno na živce. Tko.
Na Ronchi smo prileteli malce pred mrakom. Avto nas je čakal na dragem parkirišču, za katerega smo dali približno toliko kot za dve karti do Sicilije in nazaj. Kaj, če bi tudi parkirišča prevzel kak nizkocenovni prevoznik?
Potem smo bili pa že doma, v Krtini. Kratko je bilo, prekratko.
Kaj torej na koncu reči o Siciliji?
Prevozili smo kar nekaj, a vseeno mnogo, mnogo premalo. (Barva črtic pomeni hitrost potovanja. Se dobro vidi, kje ceste niso najboljše, kajne?)
En mesec bi morda bil ravno prav, da bi videli še kaj več. En mesec brez vsega tega dežja, kot smo ga imeli mi. Za dober začetek, potem pa naprej.
Sicilija je lepa, prav nič majhna, ogromno je za videt, njeno lepoto in bistvo vidim ravno v njeni spremešanosti prav vsega. Premešanosti morja in gora, vremenskih vplivov, premešanosti ljudi in značajev, premešanosti zgodovine. Je več kot zanimivo in nikakor ni enostavno.
Sploh ne za uboge štiri dni.
Skratka: bo treba še it!
Vpiši se