Vedno, ko pomisliš, da o nečem veliko veš - pomisli še enkrat! Spusti se lepo na realna tla in si priznaj, da večinoma ni tako.
Vsakič, ko postanem pameten in si mislim, da o Veliki planini kaj vem... si kaj naštimam, da se lahko spustim na realna tla. Si je treba vsake toliko časa osvežit spomin in si nastavit ogledalo.
Čisto po naključju sem opazil, da imajo kamničani pohod iz Žage na Veliko planino. S Heleno se sploh nisem pogovoril, v velikem navdušenju sem naju kar prijavil. Tudi na to, da pravzaprav nimava časa, nisem pomislil.
A k sreči se je dobro izšlo. Doma sva morala biti šele ob 13h, torej bova imela čas za odkrivanje novih poti, juhuhu!
Ni nas bilo prav veliko, skupinico pa je vodil Bojan Pollak. Sem že vedel, da se bom spet kaj naučil in veliko izvedel!
Koliko let sem si želel tule probat, pa nikoli nisem našel časa, volje ali pa me je bilo le strah. Kdo ve? Čeprav povsem po nepotrebnem, pot je namreč izdatno (sicer neuradno) markirana!
Je pa seveda v spodnjem koncu veliko podrto in je potrebno kar nekaj plezarije
Bojan pa nam kar sproti malo očisti pot!
Na grebenu se nato vsa podrtija unese, a vse postane kar fino strmo.
Srečamo še čisto pravi izvir
ter enkratne roglje s prekrasnim razgledom!
Časovno smo sicer zaradi prebijanja kar počasni, a ker je pot zanimiva in čisto nekaj novega, vse mine super hitro in kot bi mignil smo na robu Pirčeve planine!
Tam pa se skriva še kak cukrček, kamor nisva šla še nikoli pogledat! Klopca z enkratnim razgledom naprimer!
O, tole bo treba večkrat obiskat!
Napotimo se preko meni neznanih poti do Sapne steze, vmes pa nas direktno zadane Skuta. Ah, ko bi fotoaparat znal pokazati vsaj del tistega, kar vidijo oči!
Po robu nadaljujemo proti Curli
nato pa se nama že začenja muditi. Še do Doma morava it pogledat
narest kako razglednico, ko je ravno tak prekrasen dan
pogledat, koliko je kaj še snega na Grintovcu? Ne, ne bo še za gor, še malo bo treba počakat...
slikat naše so-popotnike, ki so nadaljevali prek Poljanskega roba na Gradišče.
Dol sva se vrnila prek Podkrajnika, nad Jurčkom pa bi morala zaviti malce prej v desno.
In kakor kažejo starejše satelitske slike - bi prav lahko tamle zgoraj zavila desno in prišla na cesto v desnem spodnjem kotu.
A ker narava ni nikoli takšna, kot si jo predstavljam, jo midva mahneva takole:
Povsem napačno torej. Moja napaka, priznam. En kolovoz prepozno zavijeva desno, nato naju nese levo, levo. Tam pa potem že krave na paši, kmetije in jaz nočem skakat počez čez pastirje in bežati pred biki. Helena se seveda jezi name, ker bo treba po cesti, a nama ta vzame le skromnih sedem (7) minut.
Bom drugič prej zavil!
Seveda pa vemo, da ima vsaka stvar svojo dobro in slabo plat - če ne bi zavila narobe, se tudi z jagodami ne bi tako nesramno basala!
Evo nove poti v vsem svojem sijaju. Kljub temu, da je precej strma, mislim, da bova tule večkrat šla! Sicer ni najbolj primerna za navzdol, a v kombinaciji s potjo prek Podkrajnika je tole enkratno!
Vpiši se