Tegale izleta na Obzovo na Krku sva se pa dolgo veselila in samo upala sva, da ga bomo res izvedli. Milijon stvari gre lahko narobe, od vremena pa tja do potrebnega časa.
Pa se je vse lepo poklopilo, najino navdušenje pa je prepričalo še celo Tamaučka, da se mu je na koncu dalo z nama.
Tako smo se 17.4. le odpravili na dolgo popotovanje. En kombi in en avto, en avto pa se nam je pridružil kar na Krku. Pravzaprav je kar hitro minilo, v malem Juku nas je bilo nagnetenih kar pet, malo s(m)o trpeli, a zato veliko klepetali, pa je šlo hitro mimo.
Najbolj od vsega se je vleklo, ko smo morali avte odpeljat v Baško in se potem pripeljat nazaj.
Malce smo tudi spremenili potek izleta, da ne bo predolg in smo začeli na vrhu klanca, ne pa že v Punatu, kot je bilo prvotno zamišljeno. Vreme je bilo celo pot do Krka spremenljivo, na Krku se je pa kar naredilo. Seveda je nekaj vetra že bilo, sploh brez tega pa najbrž ne gre, ne?
Je bilo ravno toliko toplo in ravno toliko je pihalo, da nisi vedel, kako bi bil oblečen. Pa smo kar naprej dajali jakne gor in jakne dol. Vsaj nekateri. Jaz sploh, saj sem že po petih minutah vetra smrkal kot za stavo.
Nekaj metrov od začetka je še asfalta, do vrha prvega hriba in konca ceste.
Pri tej koži nismo bili ravno najbolj sigurni ali je tole le koža ali je tudi kaj notri. Sumljivo je zgledalo, nihče pa se ni hotel prepričati od bližje. Je pa fino zgledalo - evo, še ovce tule umirajo... le kam, hudirja, gremo?!
Direkt na prvi hrib v grebenu. Da se malo orientiramo, da vidimo kako in kaj, kje smo in kam gremo. Razgledi niso bili najlepši, a za občutek je le bilo!
Poti so bile označene kar v redu, vse smo našli, pa še kaj več.
Še Borut nam je sem in tja kaj razložil s svoje geološke plati. Zanimivo!
Obzova je najvišji vrh s svojimi 569 metri.
Na kupu kamenja si bil seveda še malo višje. Za boljši razgled seveda.
Kakšnih norih barv v tistem dnevu res ni bilo, a smo bili vseeno veseli, da ni dežja in da ne piha preveč. Vsega pa tudi ne moreš imet. Je pa dolina kar kontrastno zelena naproti hribom na vsaki strani. Voda, kaj?
A vodo se najde tudi na vrhu hribov. Pil je ravno ne bi, je pa. Pa še cvetelo je vse!
Pa nekaj marsovske pokrajine. Že doma nisem hotel vzeti gojzarjev, mi jih je bilo škoda, že mojih pohodnih čevljev mi je bilo škoda in sem hotel vzeti tiste res ta stare, ta strgane. Za Krk in tisto ostro kamenje bodo že v redu, jih lahko na koncu tudi stran vržem! Pa doma niso bili nič kaj veseli in na koncu sem moral popustit in vzet vsaj pohodne čevlje. Vsaj gojzarje sem si prišparal! Sicer pa hoja ni bila prav tehnično zahtevna, sem pričakoval bolj drobljivo, drsečo in ostro kamnito pokrajino, a je bilo prav v redu.
Oznak je kolikor hočeš. Imajo pa tudi sosedje težave z jezikovnimi zadevami, vse kaže, da je nekdo prav na vse tablice tisto "pješačka" narobe napisal. A so bile prav vse tablice striktno popravljene in prelepljene, nobena pozabljena! Češke tablice, se razumemo!
Sem in tja kak zaklon pride prav.
Je pa pri oznakah malo kaosa, vsega boga dobiš, od slovenskih, avstrijskih pa do čeških oznak/tablic, odvisno pač od tega kdo sosedom v tistem trenutku pomaga.
Naših je zadnje čase vedno manj, avstrijske oznake pa se množijo.
Grebena je kar nekaj, Baška se le počasi bliža, vrhov je tudi par, malo gor, malo dol gre pot. Razgledi pa vso pot!
Potem smo pa res že skoraj pri koncu, le še skok do Prvića.
Nekateri gredo potem čisto do konca, do rta, do svetilnika, nekateri pa se obrnemo navzdol, gremo proti Baški. Bomo ravno toliko prej dol, da si lahko privoščimo še pivo!
Šli smo še mimo prastarih prostorov za šotorit med borovci, kjer sem celo nekoč davno spal - nekje 88-89-ega je moralo bit. Tja do Baške.
A še prej je treba namočit noge ali pa se cel skopat. Le dva junaka smo imeli, drugi smo ostali pri namakanju nog. 17.4. pa vseeno morje še nima mojih 26 stopinj, v katerih se počutim nekako najbolje.
Potem se je pa vreme na hitro sfižilo, mi pa smo jo mahnili proti Baški, na zasluženo pivce. Česar pa ni bilo tako enostavno najt, saj je bila večina vsega zaprta, le en sam bife smo našli. In ravno ko smo se usedli pod streho, so se pojavile prve kaplje. Nič hujšega, nič naliva, le malce škropljenja. Da nam ni bilo prevroče.
Hecno in prav lepo pa je bilo videt plažo v vsem svojem sijaju brez običajno poletnega milijona ljudi.
Sam izlet ni bil prav nekaj dolgega, je bilo prav prijetno. Najbrž vse kaj drugega, kot pa v največji poletni vročini. Mogoče v zelo zgodnjih urah, takrat bi še šlo, razgledi so poleti najbrž enkratni. A se ne pritožujem tudi tokrat je bilo prekrasno!
Je pa neverjetno, kaj so vse ljudje počeli na tisti planoti, grebenu. Suhozidi, taki in drugačni, zakloni, tlorisi enostavni in zapleteni. Še po kartah se vidi skulpture. Danes se kaj takega najbrž nikomur ne da več. Ima sploh smisel in predvsem - ali je tudi včasih imelo sploh kakšen smisel?
Do doma je bilo potem še kar nekaj vožnje, nazaj grede tudi nismo bili več toliko klepetavi, a vseeno je hitro minilo. Do Bakra (ac direkt na Krk je bila zaprta), nato pa avtocesta do Slo. Pri nas pa spet... cigule migule po ovinkih in ovinkih in ovinkih. Sem in tja se mi zazdi, da smo še vedno kako stoletje zadaj, vsaj kar se infrastrukture tiče.
Smo bili pa vsi trije več kot navdušeni in bo treba še! Še! K sreči gremo v jeseni na Osorščico, tisti greben je tudi med lepšimi! Juhuhuu!
Vpiši se