Ker smo imeli v letu 2017 že dovolj morja - vsaj cenovno dovolj, Korzika pač ni poceni - nam ni ostalo prav veliko manevrskega prostora.

K sreči sta nas k sebi povabila Darja in Dejan, za te male oddihe sva jima resnično hvaležna! 

Tako sva se skupaj s Tamaučkom sredi julija odpravila za par dni morju naproti. Ker smo leni, kar po avtocesti mimo Zagreba, Zagreb - Zadar, vzhod, 139 kun.

Kar naenkrat smo se potem znašli v Zadru, na trajektu za Pašman. Tokrat ne v prvi vrsti, k sreči. Trajekt 157 kun, tako poceni pa spet ni. Če greš brez avta je oseba po 14 kun.

So me pa presenetili, tekočih stopnic pa res še nisem videl na trajektu. Sem kar pogrešal tiste zlizane, drseče kovinske stopnice. Ob odhodu so šle stopnice gor, ob prihodu pa dol. Ha, večnamensko, a?

Potem pa so nas že pričakale lepote!

Sonce, plaže, morje. 

In prav posebni oddelek. Kaj pa čva, sva že tam!

Imeli smo se fino, delali smo dolge sprehode na drugi strani in ker je bilo presneto vroče, smo se precej zadrževali takole:

Na koncu se seveda ni izšlo najbolje, a vsaj roza flamingota nisva nabavila! Kaj bi sploh še bilo lahko huje?!

Skratka, imeli smo se fino, nato pa sva fanta pustila še za kak teden tam, midva pa sva odšla proti domu. Počasi, ne prehitro! Najprej na trajekt za 139 kun, nato pa po jadranski magistrali. Ooo, to je zdaj povsem nekaj drugega, kot pred tistimi štiridesetimi leti! Cesta je obnovljena, prometa pa skoraj nič. To bi res kar celo prevozil, lepo počasi, v kakšnem convertible avtu, o, ja!

Malo sva se še skopala nekje za nekim ovinkom, v čisti modrini, sama med bleščečimi skalami. Le nek domačin je nekaj iskal gori na hribu, v polni vročini, kdo ve, kaj.

Odločila sva se, da greva čez Velebit pri Karlobagu, tam nisva šla čez že stoletja, če sva sploh že kdaj šla!

Oštarijska vrata, točno tam, kjer bi nekoč rada hodila.

Kubus, ura in kar nekaj ljudi. 

Razgledi pa prekrasni.

Tjale v tisto smer bova enkrat krenila, vsaj Premužićevo stazo morava dat čez, no!

Kolikor sva se čudila vsemu, kar je bilo tam, je kazalo, da tule še nikoli nisva bila. Ali pa pred .... uffa leti, ko vsega tega sploh še ni bilo, hribi pa naju niso zanimali.

Helena je hitro izkoristila priliko in nabrala polno... no, zelišč.

Sicer je dan dolg, a nama vedno prekratek, spust v Gospič, avtocesta za 96 kun in spomenik na črpalki, ki ga sicer velikokrat vidiva, a malo poznava. Najbrž velja za večino ljudi približno enako.

Midva sva potem doma suhe žemlje ribala, Tamauček pa se je šel še cel teden morske doživljaje in treniral za ta pravega barbo. No, čoln vsekakor bolj obvlada, kot jaz.

Ma, človek rabi malo oddiha, sploh na morju. Pride zelo prav. Zelo, zelo prav.

Zelo, zelo, zelo prav!

Mogoče bi drugič vseeno malo podaljšala, a? Par dni je res samo to - par dni. To pa skoraj nič ni.

Ja, še dobra polovica okoli Dugega nas je čakala. 

Pa smo najprej pogledal še eno fejst plažo, a vsaj nama ni bila toliko fejst, ker je bilo ljudi več kot preveč. Mogoče je fejst marca.

Nato pa smo bli... no, kaj? Kapitani, a ne?! Ja, še posebej jaz.

Je pa Telašćica seveda nadvse lep naravni park.

Skale, stene, kar nekaj časa smo se vozili ob njih. Malce raziskovali, a ne preveč, nas je vseeno čas kar dobro priganjal.

Potem pa smo smuknili tam vmes med enim nacionalnim parkom in drugim, se nekaj časa počasi vozili, ker je bilo pod dva metra globine, se malo ustavljali, a se na koncu prebili na drugo stran. K sreči ima Dejan vse to v malem prstu, jaz tudi približno nisem vedel, kje smo. Na morju pač nisem doma.

Je pa za Pašmanom na eni strani že svetila luna,

na drugi strani pa se je poslavljalo sonce.

Mi pa smo prišli v zavetje mandrača že kar v temi. K sreči je polna luna dobro sijala. Torej nam je uspelo, sicer le za las, presneto dolga je bila! Okoli Dugega pa res ne more bit kratka, ne?

Naslednji dan sva pustila Tamaučka pri prijateljih in krenila naprej, da teh par dni užijeva sama. Kar dobro se je tole poklopilo, res!

Seveda pa nobena stvar ni tako enostavna, svet se mora vsaj za silo uravnat. Kar pomeni, da sva pravzaprav preletala polovico Pašmana in cel Ugljan in nisva našla nič pametnega. Nič! O, saj so bili kampi, a vsi majhni, natlačeni, polni. Prepolni. Na koncu sva malicala na neki klopci sredi Mulin čisto na koncu Ugljana in razmišljala, da greva domov.

Japajade. En kofe, pa se nama je nivo morale vsaj malce dvignil.

Vsaj toliko, da sva se zmenila, da greva dol z otoka, greva na celino, v okolico Zadra kaj poiskat!

A midva ne bi bila midva, če ne bi... točno to:

spet sva imela čast za prvo mesto in spet sva lahko parkirala zastonj! Tale Pašman/Ugljan naju ima pa res rad! Juhu!

Kaj bi se človek sekiral? Tisto uro in pol sva porabila za kopanje na prav lepi plaži in za mrzlo pivce. Oboje se je prav super prileglo!

Pa še vrsto na trajektu sva lahko izbrala! Ha, kdaj ti to uspe, a?!

Potem sva pa malo krožila po Zadru. In okoli Zadra. In še malo sem. Pa tja. Pa sem in tja. Pa sva našla celo tisti apartma izpred (petih!) let, a je bil - presneto! - zaseden. Potem sva imela pa dovolj in sva šla na pivo nekam, kjer so imeli internet, da sva lahko brskala po bookingu. Pa tudi tu ni šlo vse prav, saj so nama zagotovili, da imajo net, pa so imeli plačljivega. Se je Helena kar precej razburjala, jaz pa sem seveda gledal po moško v tla in mrmral, da sva si itak sama kriva. No, malo sva že bila, malo bi jih pa tudi lahko nakuril. Jim ne bi nič škodilo.

Kakorkoli že, skoraj sva že pobrala šila in kopita, ta dan že drugič, ko sva le našla nekaj, kar bi bilo tudi za naju kolikor toliko ok. El Mirador se je slišalo precej kul, sva kar direkt rezervirala in se odpravila tja. Precej blizu centra.

Potem sva pa iskala hotel gor in dol in sem in tja, pa ga ni bilo nikjer. Dokler nisva na nekem vogalu le opazila tablice El Mirador in telefonsko številko. A? Pa sva le poklicala, kaj pa sva hotela in že med pogovorom opazila, da nama na vso moč maha teta iz pekarne. A? še drugič! Pa sva kar pri njej dobila ključe - pejta vidva pogledat, pa bomo videli!

Izkazalo se je, da je El Mirador pravzaprav stanovanje v bloku, ki ima par sob. Takih odvetniških sob.

In skupno kuhinjo.

Neverjetno. Na to pa sploh nisva bila pripravljena!

Najprej sva kar hotela it, tole pa že ni hotel, a sva se potem le usedla in malo razmislila: "kaj pa midva sploh potrebujeva?" No, šlo je malo levo, malo desno, a sobica je bila prav super in če si se fino nagnil čez balkon, si lahko videl celo morje! Jeeeej!

Prav veliko slabosti pravzaprav nisva našla, skupni prostori so bili kvečjemu prednost. Sploh pa bližina starega mesta. In brezplačno parkirišče.

Seveda, ostala sva, teta v pekarni je bila čist vesela. Neka sorodnica od lastnika. Le kot opomba - ko sva bila midva tam, je bilo nastanitvi ime le "El Mirador", navajan je bil kot hotel, zdaj pa je "El Mirador Rooms". 

Vsekakor zanimivo, tega res nisva pričakovala, a sva se k sreči sprijaznila. Ker nama je bilo potem res fino tistih par dni.

Do mosta sva imela tri minute, od vsega najhuje pa je bilo priti mimo vseh pekarn, ne da bi se zataknil. Ali pa nazaj grede, ko pa sva se vedno zataknila v bifeju pod sobo na "enem" mrzlem.

Kaj sva naredila prvo? Ja, seveda, v hrib sva splezala, na zvonik!

Da si od zgoraj ogledava. Se noben od naju ni več spomnil ali je že kdaj bil tule gor. Skoraj sigurno sva že morala bit, kdo pa še ni bil, ne?

Na hribčku sva se pritoževala, kakšno svinjarijo vsi pustijo in nihče ne pospravi, a sva hitro vzela nazaj - le prezgodnja sva bila. Natakarji so ob desetih dopoldan šele začenjali živet. Počasna je turistična, ne pa midva.

Zmotiva le take. Ta trdne.

Pa morske orgle, pa planete pa... no, zdaj približno veva, da so tole svetniki, ampak utripanja lučk pa še vedno ne štekava. Mislim pa, da nisva edina.

Ogledala sva si še tekmo, kdo ve katere lige, morda tudi prve.

In čakala na tisti, najboljši, največji, naj, naj, naj zahod. 

Skupaj z nama so pa čakali še ostali tisoči. Naprej, do orgel nisva niti poskušala prit, ni imelo smisla.

K sreči sem dovolj visok, da sem - daleč prek polovice - vsaj toneče sonce ujel brez kake pleše zraven. Tule pa gre direkt v morje, pri vseh otokih je to že težko najti.

Ja, lahko bi se zapeljala čez, pa sva raje spet šla čez most. Vsa pa vsaj zvedela, kaj so to Zadarski barkajoli.

Večerja v skupnih prostorih je bila super. V sosednji sobi sta bila še dva čeha, a to sva vedela bolj po stvareh v hladilniku, kot po hrupu. Prav lepo smo se vedno zgrešili, vse kaže, da sta imela tisti pravi, turistični časovnik.

Glede turističnega časovnika sva v Zadru sploh spoznala kar nekaj resnic, ki so se nama razkrile šele po parih dneh, prej sva le debelo gledala in se več ali manj čudila. V Zadru je namreč vse lepo urejeno, organizirano. Nekaj hotelov je v starem delu mesta, ostali so pa na kupu precej daleč stran, na obali. Niso posejani enakomerno po mestu, ampak imaš lepo hotelski predel samih hotelov. Pa imaš predel samih bank. Pa predel samih pekarn. Pa predel... itd. skratka. Več ali manj je vse zbrano na istih koncih. 

Druga stvar pa so časovniki gostinskih objektov, ki se super prilagajajo turističnemu časovniku. Naprimer, do 11h povsod dobiš kavo, vsi gostinski objekti so bar, caffe in podobno. Po 11h se pa kar naenkrat skrivnostno preobrnejo in do 15h so povsod le še lunch zadeve. Da bi v takem (prej) baru dobil po 11h kavo, je nemogoče. Samo kosilo, prosim! No, po 15h se zadeva spremeni in do 19h vsi ponujajo samo in edino pizze. Nema više kosila, pizza ali pa nič! Od 19h naprej pa samo še cocktails partiji. In res, prav poiskala sva par gostinskih objektov, ki so se kot kameleoni točno ob urah spreminjali iz ene oblike v drugo. Tako nikoli nisi pravzaprav vedel ali si tu že bil ali se je le zamenjala preobleka.

Zaradi tega časovnika sva imela nemalo težav, večinoma sva bila prezgodnja. Prekmalu na kavo, prekmalu na pivo, zvečer pa prekmalu spat. Nikakor nisva padla v vseobsegajoči preklemani turistični časovnik.

Zato pa sva lahko bila namreč naslednji dan točno ob sedmih (zjutraj!) že na Zadarski rivi, da sva se lahko na miru skopala. Le midva in par še globoko zehajočih sprehajalcev psov. Turistov: 0. No, edino, če je bil v kakšnem grmovju še kak včerajšnji...

Ampak morje je bilo pa super! Ob osmih, ko sva se vračala skozi mesto, sva pa že srečala par ljudi. Par. 

In tako se te zadeve ponavadi končajo. Ko se usedeš v avto, pogledaš naokrog in... pomahaš in odpelješ. No, prej pa še vrneš ključe teti v pekarno. In ti napiše en velik list, kao za račun, čeprav seveda nikjer ni nobene fiskalne zadeve. Zgleda pa kot račun, kaj pa turisti vedo! Pa sva bila tiho, zadeva je bila super, soba in prostori čisti, ljudje se trudijo in to nekaj velja. Kaj bi jim zameril davčni odtegljaj...

Od Zadra je potem avtocesta precej dolgočasna, le pred domačimi kraji se je treba spet odločit. Greva čez Zagreb, trpet čez Metliko, se vozakat čez Črnomelj al kako?

Pa sva tokrat celo izbrala trpljenje čez Metliko. Kdo ve, zakaj. Najbrž zato, ker tu pa res nisva bila že sto let ali pa celo več. Nisva pa zdržala celotne poti, v Težki vodi sva se ustavila na pizzi (jasno!) v hudi sopari in se po pospravljenih tanajvečjih (jasno!) komaj spravila naprej.

A do doma se nama je morala že toliko dvignila, da sva že začela razmišljat ali je doma sploh kaj za jest?

O, ja, je bilo!

Takole nekako je šlo tokrat, naše morje v letu 2016.

Večkrat po malem, enkrat na dolgo? Vedno ostaja isto vprašanje. In kolikor odgovorov na to sva že dala! Pa nikoli z nobenim odgovorom zadovoljna! Vedno je treba probat ponovno.

Zakaj pa ne?!

Da gremo ponovno na Pelješac, smo se kar hitro domenili. Lani smo bili na Lošinju, na Pelješcu pa že pred tremi leti. Tremi leti! Že!

V začetku poletja je bilo to leto precej kaotično, vsi so imeli neke obveznosti, nikakor se nismo mogli uskladit. Kot pa sem že napisal - na koncu je obveljal tak zamotan plan, da mi še danes ni jasno, kako smo sploh uspeli kam it. Na tole morje smo tako šli le trije, vsi ostali so bili raztepeni po svetu, službah.

Seveda je šlo tudi vnaprej v podobno kaotičnem stilu. Nekaj dni tu, nekaj tam, vmes pa še kam drugam. Da bi sedeli na enem mestu? O, ja, seveda!

Čeprav v začetku ni bilo povsem tako. Začelo se je sicer za nas presneto pozno, sredi julija, a smo na enem mestu zdržali skoraj cel teden. Cel teden! Opa, opa! Pa tudi ni šlo vse po sreči. Sredi julija je pač že sredi julija, povsem drugače, kot če gremo konec junija. Takrat ni še nikjer nikogar, sredi julija pa... gneča, gneča, gneča. Na pot smo odšli sredi noči in k sreči vsaj na poti ni bilo gneče, za Krtina - Otočac - Benkovac - Omiš - Neum (obvezno tankat na INA - ono drugo pumpo so zaprli - in kavica!) - Ston - Trpanj, torej nekih 764 km, smo potrebovali 9:30h. Počasni smo, nikamor se ni mudilo, saj smo bili že na dopustu! Juhuhu!

Smo pa morali obresti kar dobršen del kampov na Pelješcu in smo skoraj ostali brez svojega prostora! Seveda je najbolj luštno po prepeljanih desetih urah se vozit še od kampa do kampa in lovit svoj prostor pod žgočim soncem. Luštno za popizdit. Smo jih obredli kar nekaj, kdo bi štel! Tudi v tistem kampu, kjer smo bili pred tremi leti, smo bili, bil je natlačen do zadnjega kotička!

Res pa je, da smo tudi mi malce razvajeni in da ne maramo preveč gneče in da hočemo imet vsaj nekaj prostora za dihat. Zato manjši kampi hitro odpadejo, so polni do treh četrtin in že ne moreš postavit šotora kam, kjer ne bi sosedu gledal v krožnik. Pa smo še iskali in iskali.

Pa še malo iskali.

Ni hudir, da ne bi našli, ne?

Camping Vrila, blizu Trpanja, poceni, nekih 37€ (kaj je zdaj že poceni, a?) za nas tri, napol prazen kamp! No, skoraj, odločali smo se lahko med tremi placi, kar je za nas že skoraj pomenil pol prazen. Takle lep plac! Za dva šotora, za perilo, za dve viseči mreži, za kuhinjo, za avto!

Mi seveda ne bi bili mi, če ne bi še malo motivilili in najprej izbrali en prostor, pa si potem premislili in vse skupaj selili še drugam. In to na precej nenavaden prostor! Prostor tik bo bifeju!

Zakaj nam je bilo tam tako všeč, da smo zdržali cel teden, najbolj ponazarja naslednja slika.

Res globoka senca, res hladno točeno čisto blizu in hiter internet. To je to! Dopust al kako?!

Tista globoka senca sicer nekaj dni ni prišla do izraza, saj ni bilo nič kaj vroče. Oblaki so se podili sem in tja, deževalo sicer ni, a prave vročine tudi ni bilo.

Smo pa zato več hodili naokrog.

Trpanj smo bolj raziskali šele zadnje dni, prej smo se vedno zataknili že pri ta prvi pekarni, v najboljšem primeru pa mimo tretje pekarne sploh nismo več prišli. To je ta morski hudič - pekarne. Presneto!

Je pa bil Trpanj v večerih prav krasen.

Takole je šlo, ob obali. Večkrat na dan. Še najrajši do... kam? Ja, do pekarne!

Ali pa samo na sprehod, ali pa na kopanje, ali pa... kdo bi vedel... nekaj pa smo moral počet, ne?

Ob večerih smo v kampu potem poslušali zavijanje šakalov. Seveda prvič nismo imeli pojma, kaj to je in smo se kar malce prestrašili. Kaj je zdaj to? Bodo volkovi napadli? Kaj se dogaja? Smo se hitro šli pozanimat in tako izvedeli, da je tam gori, kjer je tudi smetišče(!), polno šakalov. In da zborček vsak večer priredi predstavo. V začetku srhljivo, v nadaljevanju pa luštno! 

Zlati šakal se je med vojno na Balkanu malo razselil in prišel tudi dosti severneje, kot prej. Tako ga imamo tudi pri nas v zadnjih časih vedno več!

Končno smo se odločili tudi za Korčulo, za tisti pljunek čez ožino nam je bilo že zadnjič žal, da nismo šli. Tako pa smo si tokrat izbrali vetroven dan, se zapeljali do Orebiča in z ladjico preko ožine na in v Korčulo. Ladjica je stala povsem enako kot trajekt, le da trajekt pristane kake 3 km od mesta Korčule in ga seveda ni dobro vzet, če si peš.

Mestece smo prehodili povprek in počez, saj ni prav veliko, vse je majhno in luštno in polno Marka Pola. Jasno.

Tudi precej turistično, zaradi česar smo se seveda uspeli tudi skregat. Različna pričakovanja pač dajo različne rezultate, ki jih je potrebno nato uskladit. In premagat gorenjca v sebi, da se lahko na koncu le sprostiš na pici.

Hoteli smo se tudi modernizirat, najt kakšnega pokemona, ko je bila ravno igrica sredi največjega buma, a nam ni najbolje uspevalo. Na hrvaškem je ravno začelo delat, a še ni bilo vse ok, več ali manj je crkovalo. Sploh pa je težko lovit pokemone, če se moraš skrivat za hotelom in lovit njihov wifi. Kdo pa še da podatke za pokemone?!

Sem še težil z odhodom, ker me je kar naprej nekaj skrbelo, da bo gneča in da ne bomo gor prišli. Res sem bil kar nekaj tečen, pa še zdaj ne vem zakaj. Sem pogrešal svoj prostorček, pivce, wifi?

Od Korčule smo se poslovili ravno takrat, ko se je od tega dneva poslovilo sonce. Kakih pet ur pa smo prebili gor.

Je pa tudi res, da smo kar dosti časa pogledovali k Sv. Iliji. Kako ne bi, ko pa smo bili že odločeni, da gremo naslednji dan gor! Napovedan je bil lep dan, ne prevroč, le nekih 26 stopinj in nič več vetroven, kar bo za Ilijo ravno prav! Se vidimo, Ilija! 

In res, naslednji dan zjutraj, in to sploh ne tako hudo zjutraj, šele malce pred sedmo, smo se kar zapeljali gor, dokler je pač šlo. Kdo bo dol po asfaltu hodil, nam se ni dalo!

Je pa vmes kazalo, kot da ne gre več, a Toyota se je vseeno veselo prebijala skozi goščavo.

Pa saj tako visoko tudi nismo prišli, tja do tistih zapuščenih hiš, kjer se tudi markirana pot začne. Do začetka torej.

Šlo je počasi, vroče k sreči ni bilo, a morska voda (in pivo in wifi in senca in pekarne) vseeno nekako naredi noge malce utrujene.

Prav hudo pa spet ni bilo. Ko pogledaš nazaj, se ti zdi, da si bil gor v parih minutah, pa čeprav si potreboval dve uri. Mimogrede torej.

Ampak razgledi... razgledi so pa res. In vsi otoki so tako presneto blizu in majhni in... 

Sedeli smo gor, se vrteli in gledali. In bi se vrteli najbrž še mnogo dlje časa, če ne bi bil vrh poln ljudi, večinoma sonarodnjakov, sem in tja tudi kakšnih precej glasnih, katerih pametovanje ti gre hitro na živce in se raje na hitro pobereš z vrha.

Vmes smo naravo še dodobra izkoristili za vse vrste zelišč. Dišave, dišave, Heleno sva kar težko spravila v dolino, je kar naprej nekaj nabirala, seveda, ko pa je Ilija zanjo kralj naravnih zeliščnih vrtov!

Je bil pa to naš zadnji dan - saj smo zdržali sedem dni na enem koncu, niti enkrat se nismo selili! - na Pelješcu. Plan se je moral odvijat naprej. Gremo naprej, naprej!

Oziroma nazaj, proti Pašmanu!

Naslednji dan smo torej vse lepo pospravili, se poslovili od super placa - mogoče še pridemo, mogoče pa tudi ne, saj je še dosti lepih placev naokrog - in se odpravili proti Biogradu. In tokrat smo se - mislim, da prvič in edinokrat - ustavili ob Neretvi in pri enem izmed tistih preštevilnih štantov celo nabavili polno sadja.

Do Biograda smo nato počasi le prišli in takoj naleteli na prekrasen prizor!

Helena je začela vit roke in se pridušat, kako imamo lahko tako nesrečo, da smo ravno zamudili trajekt. Ker pa smo na dopustu, sem jaz to drugače vzel - ha, prvi smo v vrsti za čisto frišen trajekt, pa še parkirplac je zastonj! Mi je takoj kapnilo, kam je treba naslednjič v kakem obmorskem mestu parkirat. Pokneš ga v vrsto za trajekt, ha!

Čeprav nas je to potem stalo več kot parkirplac, kavo je pa le bilo treba spit.

Smo pa res imeli čist frišen in prazen trajekt in prvi v vrsti sem lahko celo izbiral v katero vrsto lahko dam avto. Madonca, kakšni privilegiji, a?!

Tako se je začel naš drugi del morskih dogodivščin. Na vabilo Darje in Dejana smo se seveda z navdušenjem odzvali.

In potem... kaj čem rečt? Čolni sicer niso moja specialnost, raje imam trdno podlago pod nogami, a moram priznat, da prav trpel nisem. Kdo pa bi v takem?

Helena seveda ne bi bila Helena, če ne bi spet malo organizirala. Tanja in Janez sta dopustovala na Dugem otoku, nekje bogu iza nogu in je padla ideja, kaj če bi mi šli... čoln pa to... pa tam nimajo rib (na otoku pa nimajo rib?)... Dejana se seveda vse, kar je v zvezi s čolnom. hitro prime in ni ostal dolžan - pejmo!!!

Najbrž je bilo samo mene malo strah. Pa saj se bomo vozili dan, dva, tri? A sploh kdo ve, kje je ta Dugi otok? Pa da se bomo peljal še čisto okoli njega? Ste nori, zakaj pa se mu reče Dugi?! Ampak mene seveda ni nihče nič vprašal, vsi so bili navdušeni, vsi kapitani, zjutraj so šli direkt kupit ribe, jaz pa si nisem znal predstavljal, kako zdržiš na čolnu cel dan.

Mogoče takole? Da se greš najprej malo kopat. Pa potem tankat. Pa na kavico in pivce. Pa se spet mal kopat.

Pa gledat podmorniške jaške.

Pa take fore. 

Ja, no... potem pa kar gre. Pritoževal se nisem, se nisem imel za kaj. 

Zaokrožili smo mimo zgornje konice Dugega, pomahali celi stotniji jaht ob neki potopljeni jadrnici, naštimali azimut na svetilnik in potem hitro našli pravi kamp. Stovorili ribe in vse v vreče in odplavali do obale.

Čez pol ure se je že dogajalo na polno!

Ob ribah, vinu in pivu smo bili najbrž precej glasni, saj se nas je nabrala cela družba, kar deset nas je bilo! K sreči so imeli v kampu dobro pripravljen prostor za žar in vse potrebno za pečt, kako bi vse to spekli na kakem malem gorilničku smo se potem še dolgo spraševali... Ampak pogumni imajo srečo.

Mater je blo luštno!

A preden se je vse speklo, preden smo pojedli in se dovolj naklepetali... je minilo kar precej časa. In je bilo treba it naprej. Moramo še okrog, okrog ta Dugega!