V soboto smo sicer hitro popadali dol, a vseeno v nedeljo zjutraj nismo bili najbolj zgodnji.
Ni bilo kake potrebe, le počasi se je jasnilo. K sreči je dež res ponehal, meglice so še vztrajale, a se je nekako vedelo, da bo dan kar ok.
Vsaj nam se je tako zdelo. Zato smo kar krenili našemu drugemu cilju naproti, bomo se še vmes ustavili tamle pri tistem kolosu nad Cortino.
Že od daleč smo ga gledali in potem sem po internetu nekako uspel zvedeti, da je to spomenik padlim italijanskim vojakom v prvi svetovni vojni, pravzaprav ossario, kostnica. Pa smo šli do njega, ko je šla ravno pot mimo in ko tako markantno gleda nad celotno dolino.
Cel hrib je pravzaprav spominski park, sam spomenik, kostnica pa... kaj naj človek reče ob takih neumnostih vojn(e)?
Ossario di Pocol.
Notri so sama imena, imena, imena, na tisoče imen. Mi je postalo kar slabo in sem moral ven. Nekako je vse v neskladju, najprej te pošljejo umret, potem ti pa postavijo betonsko hladen kolos v čast in slavo.
Država. Ha. Vse so iste, briga jih za lastne ljudi, topovska hrana. Kar naj (na)padajo, jim bomo že postavili spomenik, kjer bo rastla lepa travica in se bodo ljudje lepo obanašali in bo vse v najlepšem redu. Ha. Za bruhat.
Gremo mi raje v hribe. In smo jo mahnili proti Passo di Giau.
Mene je vedno strah teh gorskih cest, a tule v Dolomitih povsem brez potrebe. Na vsako tako točko, prelaz vozijo kar naprej tudi avtobusi, ki so kar precej zasedeni, vozijo pa jih večinoma voznice. Zanimivo. Veliko ljudi se vozi z busi, najbrž sploh ni slaba ideja za naslednjič, po avto se moraš vedno vračat na isto izhodišče, kar je včasih težava za načrtovanje.
Passo di Giau, 2236m.
Kjer smo takoj našli svojo karto, tisto "najmlajšo", s prve slike. Prazaprav je to še vedno ena najbolj videnih kart tam naokoli! V vseh teh letih ni nastalo še nič bolj pametnega...
Počasi se je jasnilo, k sreči pa tudi mraza ni bilo. Lep dan bo! Še pogled nazaj proti Hotelu Passo di Giau in zelenim travnikom prelaza!
Pot nas je peljala po pobočjih pod Nuvolao-om, v začetku so bila še precej mokra in spolzka, da smo se kar fino opotekali. Skale in mokra trava, me je spominjalo na vršni del Raduhe... Bljaki. Tak drseč bljaki.
Meglice so se sicer tanjšale, a z vrha Marmolade niso nikakor hotele. Cel čas sem pazil, da bi se mogoče najvišji vrh Dolomitov prikazal kje izza kakšnega oblaka, a na žalost več kot tega nisem mogel dobit:
So se pa vsaj ledeniki videli, vsaj nekaj malega, kar je od njih ostalo v teh časih.
Pot se je izboljševala, vedno bolj suho je postajalo, kmalu pa se je izza vogala prikazal tudi Rifugio Averau, 2413m.
Do njega smo k sreči našli vsaj malce bolj začinjeno pot. Ne preveč... samo malo.
Da bomo lahko rekli, da smo vsaj kako skalo prijeli, v tem stilu. Pa tudi zato, da ni bilo treba po isti poti v celoti še nazaj. Si radi razdelimo.
Rifugio Averau, 2413m. Prekrasno sedelce Forcella Nuvolau, v ozadju Averau, 2648m.
Pogledi na vse strani božanski, na eni strani trave in trave in trave...
na drugi pa v daljavi stene Tofan, prav pod teboj pa nadvse prepoznavni Cinque Torri,
in med njimi glavni, Torre Grande, 2361m.
Mljask.
Sedeli, stali, gledali. Malo pa tudi hodili.
A ne preveč, ker je izlet primeren res za vse, stare, mlade, velike, male, srednje, kakršnekoli.
Na vrhu Nuvolau-a (kako, hudiča, pa tale Nuvolau sploh sklanjaš?!), je seveda koča, Rifugio Nuvolau, 2575m. Se jo lepo vidi s sedelca, takole v megli pa je kar malce čarobna.
Na vrhu pa glej: vikingi pečejo hamburgerje kar zunaj!
Hecno, a izkazalo se je, da je vse skupaj naročila velika skupina, ki je napadala vrh ravno takrat, kot mi.
Ja, kakšnega velikega miru v teh Dolomitih pa ni. Sploh ne na takih obljudenih poteh.
Sicer pa miru ni nikjer, tudi, če ne bi bilo vseh ostalih. Tamauček že poskrbi za to. Parkrat mu je že ratal narest zgago. Naprimer takole.
Rifugio stoji točno na vrhu. Dober je, da ga ne odpihne. Pa je celo ena starejših koč tu naokrog, iz leta 1883. Je pa res enkratna pozicija in razglede, če le so, lahko občuduješ dan ali pa več.
Če ti pa razgledi niso všeč, pa se na vrhu najde tudi kakšno umetniško delo. Ki je meni tako všeč, da krasi vsa moja namizja.
Vračamo se po isti poti do Koče Averau, kjer si privoščimo pivce po isti ceni kot v dolini in še malo uživamo v razgledih. Zraven pa si midva s Heleno zamišljava, da mora biti takale večerja najbrž res nekaj romantičnega, posebnega:
Dol grede se potem obiramo, kot vedno, občudujemo rastlinstvo
in tudi živalstvo. Svizcev je kot listja in trave, malce posediš, se navadiš na njihovo barvo in oni nate, pa jih je takoj deset, dvajset zunaj.
Potem pa že počasi mahamo koči na vrhu
in ostalim pohodnikom, ki gredo v višave na malo drugačen način,
a Marmolada še vedno ne spusti k sebi
zato slikamo še kažipote, da bom lahko doma razmišljal o poteh naslednjič
in se s težkim srcem poslovimo od dolomitskega raja.
Izlet je bil kratek, a za firbce še vedno dolg, je bilo treba slikat, gledat, občudovat, se čudit in tako naprej. Pa smo porabili za tole potem trikrat več časa, kot bi bilo potrebno. Pa se nismo nič sekirali, še dobro, da znamo tudi uživat, ne?
Do doma je bilo še daleč, prepozni pa nismo hoteli bit, naslednji dan je služba, bomo spet gledali s ta belim...
Forni di Sopra so ponudili še dobro kavico in to prav na trgu, ki ga vedno gledam preko kamere!
Slabe štiri ure vožnje in smo bili doma, 728km za cel izlet, od petka popoldan.
Na koncu se nam je ta ubogi vikend zdel dolg kot prave počitnice. Se vidi že po zapisih, saj sem porabil kar štiri dele in objavil n+7 slik. Le kaj bo, če bomo šli kdaj za cel teden, deset dni? A?
Ker kampe smo si prav lepo ogledali in so vsi super, primerni, z bazeni in podobno. In tudi ne prav dragi, hotela za deset dni ne bi zdržali, kamp pa bi že šel... No, eto, bi lahko rekli, da smo kar že zmenjeni!
Juhu!
Pa en lep pozdrav z Dolomitov! Sicer res opisano šele dvajsetega novembra za izlet, ki je bil prvega avgusta, a zato nič manj zavzeto!