Vedno greva rada z Bojčem, PD Kamnik, po starih poteh Velike planine. Pravzaprav je začetek junija rezerviran vsako leto že dolgo vnaprej in vedno z veseljem pričakujeva razpis.
Kaj bo pa imel Bojč tokrat za nas?!
O, leto 2017 je bilo super - gor in dol sta bili za naju povsem novi poti! O nekaterih, ki smo jih že prehodili prejšnja leta, sva vedno prej vsaj slišala, o teh dveh v letu 2017 pa zelo, zelo malo.
Se pravi, da sva bila še bolj navdušena! To pa bo nekaj zanimivega!
Osem pohodnikov se nas je nabralo, mislim, da sem bil edini, ki ni vedel, da je pruh pravzaprav kamnolom. No, evo, zdaj to vem in ne samo to, zdaj vem tudi to, kje je Dedkov pruh. Edino alchajmer mi lahko zdaj to ukrade.
No, tam smo parkirali. In se zapodili v Konjsko dolino. Tak je bil namreč plan za navzgor - skozi Konjsko in čez Kačjek na Golco in mimo Curle na Malo planino.
Ne, teh krajev pa res še nisva dala skozi, razen seveda Curle.
Zato sva se že v začetku čudila, tako - sicer malo zarjevelemu - plezališču ter malce naprej tudi strelišču. Šele za vogalom, pa že vse novo za naju!
Potem smo pa zakorakali po cesti naprej skozi Konjsko dolino. Jah, cesta je bila, včasih prav dobra, a le nekje do devetdesetih. Potem jo je pa več velikih vod odneslo, predrugačilo, razrilo in z njo naredilo tole, kar se vidi na sliki.
Težko je verjet, še posebno nam, malce starejšim, saj devetdeseta pa res niso tako daleč, no! Jah, skoraj trideset let je že in za eno cesto v taki dolini je to kar precej. Z naravo ne gre tekmovat in moči merit.
Zato smo morali malo izbirati strani, se prebijati malo sem in malo na drugo stran potoka.
Višje kot smo bili, čeprav se dolina vzdiguje počasi, težje je bilo, prehodi se pa tudi najbrž iz leta v leto spreminjajo.
Dokler tam nekje daleč v zatrepu ne prideš do nadvse pomembnega drevesa.
Konjski potok je živ in dober, se pa tudi tam daleč, daleč od ljudi, najde kak odpadek, tokrat je bil to železni lonec. Vedno in povsod, eh.
Pa še drugo drevo s puščico. Kaže smer, ne? Ah, ja, smer, ja. Kaže direkt navzgor. In tako smo tudi šli! Direkt navzgor!
Strmine so tu kar super, ker pa je obljudeno le sem in tja - najbrž največ prehodov naredi sam Bojč - se je treba včasih tudi malo bolj pomatrat. Večkrat čez, včasih pa tudi spod.
Do zadnjih grap, kjer smo se po eni potem zavihteli (spet) kar naravnost navzgor.
Da malo skrajšamo in pridemo direktno na lovsko pot Kisovec - Sivnik. Ta pa je precej bolj uhojena, tule jih pa gre kakih deset na leto čez...
Se pa tudi tu višje najdejo zanimive naravne skulpture. Ahhh.
Strmine včasih pojenjajo, a nikoli ne za dolgo. Veliko je nekih prečenj, a gre meni kar dobro, nič se ne sekiram.
Skalni roglji in vedno več modrega neba nakazujejo, da smo že precej visoko!
Ob skalah pa se potem na žalost začnejo tudi drugi (o)pomniki.
Velika planina je vzela precej življenj, planike so bile včasih presneto drage, vse prevečkrat plačane z življenjem.
Še zadnje strme trave pod Curlo.
In smo gor. Curle seveda ne slikam več, betonska grdobija je... no, ni... več niti za slikat.
Do Domžalca nekaj spit, nekaj pojest, se okrepčat, do sem smo potrebovali kar štiri ure pa nismo eni najbolj počasnih!
Pogačic je za robom v maju/juniju vedno polno!
Se je nam pa vreme kisalo in nič kaj dobro ni zgledalo. A se nihče ni sekiral in se potem tudi jaz nisem. Čeprav me je skrbelo, kako bo to šlo dol, če bo vse mokro. Nekaj me mora skrbet, ne?
Še skupinska nad Vovkovo jamo, vrata smo odprli in se spustili direktno navzdol. Saj sem vedno gledal tisto malo, komaj vidno, potko in se spraševal: "aja? tukaj? dol? japajade!"
Nič japajade, kar direkt dol smo šli. Skozi nasade čemaža se je pot izgubljala in nismo prav dobro vedeli ali Bojč to kar na pamet lepo vijuga ali celo res vidi kako potko.
Se je pa sem in tja pokazalo, da tu res včasih, parkrat na leto, nekdo pa le hodi - ta zgornja povezovalna pot na Rigelj. Tale mora biti kar dolga, prečit mora kar precej strmin. Morda pa kdaj probava? A?
Gozd je bil več ali manj odprt, ni hudega, a strmina je kar bila, sem in tja pa se najdejo tudi kake skalne zapore, ki smo se jim seveda spretno ognili. Kdo ve, če bi jaz tole, zdaj v naslednjem letu, sploh še našel?!
Vmes se je še malo zlilo, a se res ni nihče sekiral, le mene je bilo kar naprej strah, kako bo, ko bo vse drselo. Pa ni bilo do dol nič hujšega, drselo sicer je malo bolj, a nič hujšega, od kje neki ti moji strahovi?!
Spust je bil kar hud, potem pa smo spet prišli na povezovalno pot Kisovec - Sivnik in po njej odkolovratili do zapuščene in že podirajoče se lovske koče na Sivniku. No, tu sem pa zdaj vsaj približno vedel kje smo.
Nato pa spet kar naenkrat dol, po neki komaj vidni potki, proti izhodišču. A se je potem hitro začel razrit kolovoz, saj so s sečnjo podlubnikov prišli že skoraj do Sivnika. Taki kolovozi se potem seveda vlečejo ko čreva. Kot vedno.
Enkratna pentlja je bila tole! Bojč zna res pripravit zanimive ture, pa še toliko pove zraven - če bi si le vse skupaj zapomnil!
Me pa zanima, kdaj bova tole ponovila, težka bo. Dolga in precej naporna, težko si je zapomnit vse odcepe, finte in prave izbire stečin. Vedno si želim take stvari ponovit, da bi potem sam seveda bolje vedel in poznal, a se to presneto redko zgodi. Dnevi s samo 24. urami so nekako postali prekratki, leta pa se kar naprej krajšajo...
Niti mokre strmine me niso prav nič motile, za to leto sem že kar dobro (na)vajen. Še dolgo leto bo, saj moram biti dobro pripravljen!
V Domžalah sva potem končno enkrat zavila še na Kuhno na plac. Najbrž sva bila prepozna, gneče k sreči ni bilo več, a naju ni kaj veliko navdušilo. Helena si je želela ribice, na koncu pa sva oba pristala na nekih falaflih, ki so bili... no, ajde, za pojest.
Tako navduševanje nad hrano, kot je zadnja leta, mi itak ni povsem jasno in v vsem tem se ne znajdem najbolje. Sem v letih, ko res ne potrebujem skoraj nič več hrane, ponujajo mi jo pa na vsakem metru, kot da brez vsega tega sploh ne gre več. Saj ne rečem, so zanimive stvari, ampak to je pa tudi to. Pretiravamo, kot pač vedno.
So pa ljudje zadovoljni in najbrž to šteje za take dogodke, dopoldnevi so vedno nabito polni, še preveč, kot pravijo.
Sem pa bil povsem zadovoljen z Ravbarjem, ta s svojim pivom ne razočara, edino to je narobe, da ga premalokrat dobim. Za 2,50€.
Vpiši se