Najprej v opozorilo, disclaimer: prispevek ni namenjen otrokom. V njem je polno alkohola in čudnih skulptur. Lahko povzroča motnje v razvoju! Previdno torej!

O, ja, sem kar vedel! Da bo prišla enkrat konec avgusta in rekla: "A greš z mano?"!

In kakor sem obljubil lani na koncu poti, sem takoj dahnil: "A kr prec al takoj?". Ker obljubo pač držim. In v Prago grem lahko tudi stošestinsedemdesetkrat ne da bi trenil. 

In sva šla. Tudi tokrat z avtom. Tokrat ni bil passat, kot lani, ampak golf. Tudi ok, šparovno, hitro in povsem zadovoljivo. Vendar pa, tako kot pač nemški avtomobili, nič posebnega, vznemirljivega. Sicer sva šla le za par dni, a tudi en dan v Pragi je boljši, ko noben dan v Pragi.

Gor sva šla spet malce drugje, zakaj bi vedno enake poti ubirala? Tokrat čez Brno, čez Dunaj je šlo spet malo po svoje, niso pa naju spet čez letališče zapeljali, že obvladava! Potem pride Poysdorf in nato že na Češki strani Mikulov, kjer sva ob cerkvici na hribu in ob gradu kar malo strmela in se spraševala, zakaj pa se tule ne ustaviva?

No, mogoče nazaj grede, zdajle letiva na pivo, do Prage je še dolga, dve, tri ure sigurno.

Nastanila sva se v Panorama hotelu, je bil blizu Heleninega dogodka.

Čist solidno, z dobrim razgledom, nadstropij je bilo kar nekaj!

Ja, razgled je kar bil, je bilo pa prevroče, da bi se kaj pametnega videlo. Pa tudi približno se mi ne sanja, kaj sploh naj bi se tukaj videlo. Hm?

Boljši je bil razgled na drugo stran. Ja, seveda. Vse v delu, krize je že davno konec!

Sva pa dobila za 14 dodatnih evrov še bazen čisto na vrhu in prekrasen razgled ob sončnem vzhodu. Če si dovolj zgoden, si več ali manj v bazenu sam. V jacuzziju pa sploh. Juhuhuu!

Ampak v bazen sva hodila zjutraj, ne greš v bazen popoldan.

Ko sva se namestila v hotel, je bila seveda prva stvar - kje najdeva kaj dobrega?!

In? K sreči v Pragi do česa dobrega ni treba prav dolgo hodit niti prav hudo iskat. Tokrat se je pred nama naštimal celo Staropramen po 36 Kč. Potrefena Husa je zakon.

Saj bi kar ostala, a vseeno naju je vleklo naprej. Greva pogledat v mesto, kako se kaj imajo. Je letos kaj drugače?

Čez par minut metroja sva že bila na Vaclavskih namestih, tam pa sem se spomnil, da je tule treba nekaj pogledat. Seveda sva Konja in Sv. Vaclava našla iz prve. Mojster Černy.

Potem je pa bil že čas za kakšno pivce. Bilo je namreč strašansko vroče in kaj drugega nama tako preostane? En Pilsner Urquell ravno prav sede.

Še nekaj sprehoda po starem mestu, mali strani, do pod gradu in povsod tam naokrog, dokler nisva postala tako žejna, da se je bilo treba spet malo usest. Usedla pa sva se nekam, kjer so vsi jedli in tako... jah, pa še zajčka so imeli in Helena ni zmogla več. Še dobro, da so imeli zajčka, drugače bi spet končala kje na krompirju in sladki solati. Kot običajno.

Je bil pa natakar prefrigan in je znal dobro izkoristit gnečo in vročino in dobro hrano in... evo, pa nisva dneva končala samo s Kozlom, ampak tudi z Becherovko.

Naslednji dan je bil zajtrk potem kar obilen. Se je bilo treba okrepčat za cel dan vnaprej. Eni za predavanja, drugi za potep po mestu! O, hotelski zajtrki... Ampak midva nisva bila tista ta huda, opazovala sva še par ljudi, ki so jedli cel čas, kar sva bila midva tam, in še ko sva midva šla, so zgledali kot: "no, kaj bomo pa danes kaj jedli?". Uff.

Helena je nato šla, sam pa nisem nič kaj dosti lenaril, vedel sem, da bo vroče in da je najbolje, da se odpravim čimprej! Dopoldan bo še nekako šlo.

Napotil sem se kar od hotela in po dolgi, dolgi cesti končno le prišel do Vyšehrada. Hm, tule pa res še nikoli nisem bil, neverjetno.

Pa je bilo presneto lepo.

In še marsikaj se je našlo. Torej, če imaš indigo otroka, zdaj ni več problem, kam ga vpisat. Praga, Vyšehrad.

Mi je pa do gradu še lep del poti kazalo, a sam se ne sekiram. Saj bo kako pivo vmes padlo, ne?

Počasi je šlo ob reki, kar naprej kaka zanimivost.

Naprimer. Še race uživajo.

Potem se pa že bližam svojemu naslednjemu cilju. Počasi.

Babies v Kampa parku. Super, sem bil ves navdušen, mogoče jih pa res vse najdem, kaj? Mojster Černy.

Ker sem bil v bližini, sem šel seveda pogledat še Lenonov zid. Spet prepleskan in na novo prebarvan? Kdo bi vedel, delno je sigurno na novo.

Pa še nivo vode hitro pogledat, če je bilo res tako visoko? O, ja, je bilo!

Potem sem pa malo lutal po mali strani, a mojstra Černyja vseeno našel: Piss, dva lulata po Češki in pri tem fino migata z boki. Hm, takole norca se delat... pri nas že zdavnaj tegale ne bi bilo, Čehi pa le premorejo nekaj samokritike. Enkratno!

Je pa postalo kar naenkrat tako vroče, da ni bilo več za zdržat. In sem moral... še predel turisti navalijo na kosila. En je padel skozi, drugi je bil pa za žejo. No, tako nekako.

Najbolj ozka uličica je tam čisto blizu, se je pa ne da slikat, ne da bi slikal še par turistov zraven. Ni šans. 

Še malo sem zaokrožil mimo U Vejvodu in U Medvidku, da bi le našel Freuda. Prejšnji dan sva se tule potikala, a se nisem spomnil, da moram dvignit pogled.

O, lej ga, Hanging man, Sigmund Freud na potepu. Mojster Černy spet na delu.

Malce se mi je že mudilo nazaj v hotel, malo sieste, potem pa že Helena konča, bo treba spet v mesto. Samo še enega Černyja najdem! Samo še Kafko!

Evo ga! Dobro se premika in dela različne face.

Takole nekako sem ta dan, no, dopoldan, hodil. Kar nekaj je bilo, kar nekaj.

Sledila je mala siesta, nato pa je prišla Helena in treba je bilo spet ven! Direkt v mesto!

Nadaljevanje - II. del!

 

Po pivcu, pa čeprav v plastičnih kozarcih, je vedno lažje v hrib. Res pa je, da vrh ni bil ravno daleč.

Gor pa polno nekih zadev. Najprej sva, kot dva mulca, zavila direktno v manjši grad, ki je pravzaprav blodišče - labirint ogledal. Nič kaj posebnega, niti velikega, a precej staro in zanimivo. Zakaj pa ne?

V Štefanikovo zvezdarno nisva zavila

niti na pomanjšan Eifflov stolp ne. Če še v Parizu ne greva gor, tudi tule ne bova šla.

Sva morala razglede kako drugače uživat. Naprimer takole.

Našla sva še lep, malce stran umaknjen, park, ki je najbrž enkraten v pomladi. Konec septembra je sicer bilo še vse gosto in zeleno, a cvetelo ni več prav veliko rož. Evo, pa imava plan za pomlad, a?

V "dolino" sva se spustila po drugi poti in po drugi strani, da ja ne bi še enkrat srečala prejšnje beznice. Tako pa sva srečala njeno popolno nasprotje. Pravzaprav naju je tja najprej zvabil wc, nato pa sva le opazila, da imajo prekrasen razgled, dobro pivo in vse tisto, kar je prejšnjemu placu manjkalo.

Nisva potrebovala dolgo, da sva se že mastila. Krušovice si zaslužijo steklen kozarec, čeprav nočem s tem rečt, da je bilo pivo v plastiki slabo, kje pa! A dobro pivo si pač zasluži, da z njim lepo ravnaš, tako.

Dol po hribu sva nato naletela na mestni sadovnjak, kjer počivajo ljudje in se mastijo s sadeži z dreves. Jabolka, hruške, slive in podobno, vsega boga raste tam, ljudje pa povsod. Super ideja. Ampak najbrž bi pri nas nekdo prišel s traktorjem in odnesel celo letino... 

Nato sva še kolovratila naokrog, se spoznavala s tramvaji, tile novi zgledajo res super!

Starejši so povsem socialistični, teh je še nekako največ, prihajajo pa v vseh možnih barvah.

Za ta čisto stare pa nisem ugotovil ali je to bolj turistična zadeva ali res redna linija.

Počasi naju je tudi že preganjala noč, čez Karlov most sva prišla brez večjih težav z gnečo, nato pa sva se zaupala tramvaju, da naju odpelje nekam proti centru. Spet malce naokrog, seveda, da imava še kaj za poslikat in za videt.

Pravzaprav sva morala nekje najti še Staropramen. Tega namreč ni tako enostavno najti, sploh ne v kakšni beznici, ki so meni veliko bolj pri srcu. Fensi restavracije že, pa tudi kak Irish pub, ampak tam res ne gre pit češkega piva.

Nekaj časa sva kar iskala. In našla! Juhej! 

Dneva zaradi včerajšnje tradicionalne češke kuhinje nisva zaključila s hrano, o, ne! Sva se raje napokala neumnosti kar v hotelu in šla nazaj malce nazaj po cesti v nek hud pajzl, ki je bil res hud *pajzl*, celo zame malce preveč, na pivo. Ja, pajzl je bil res, ampak pivo pa tako, kot vedno: dobro.

S pivom v Pragi tako res ne moreš falit. Tudi, če padeš v res *hud* pajzl. Ki bi ga lahko slikal, pa si ga nisem upal... nisem nor.

Naslednje jutro sva se poslovila od hotela, od Prage in od najinega parkirišča. Neverjetno, ampak dogovorjena cena je celo ostala taka, kot smo se dogovorili. Super.

Ker pa je bil še cel dan pred nama, dom pa relativno niti ne tako zelo daleč, sva sklenila, da morava še kam zavit. Kutna hora?

Kaj pa vem, avto je šel kar sam, direkt na cesto za Kutno horo sva prišla, brez kakih navigacij. Je pa res, da je bilo v nedeljo zjutraj vse prazno, nikjer nikogar. V takem je vožnja po vele-mestih kar malce hecna.

Po Kutni hori sva najprej malo zaokrožila, bila nama je všeč, a vseeno sva šla najprej iskat kostnico Sedlec, ki je malce izven mesta. To je vsekakor treba videt, pravijo.

Vstopnina je 90 CZK po osebi, uspel pa sem narediti dve, tri slike, nato me je pa katapultiralo ven. Takele zadeve mi pa res ne gredo najbolje, v vsem tem vidim nekoč žive ljudi in ne morem odklopit. Niso to samo kosti, niso to samo imena.

Sva potem svet uravnovesila s sprehodom po centru, ki mi je pa bil mnogo bolj pri srcu. Še vedno nedelja in še vedno skoraj nikjer nikogar.

V centru so sicer imeli nekakšno tržnico, a prav veliko ljudi ni bilo. Tudi pri cerkvi Sv. Barbare ne, še turisti so ta dan dali mir.

Stolnico sva si ogledala od spredaj in zadaj, le notri nisva šla. Tudi ta cerkev je pod zaščito UNESCA. Skratka, v Kutni hori je marsikaj za videt!

Glede piva pa... ker sem vozil, si ga nisem privoščil. Sem se pa napil Kofole, kar je prav tako ok, saj je Kofola tudi super. Je morala Helena Budweiserja sprobavat in mislim, da ni imela nič proti. Dve muhi na en mah torej!

Pa še malo sva zaokrožila naokrog po mestu in se končno le odpravila v pravo smer.

Tu je postala navigacija malce težja, čez par kilometrov pa so postajale ceste vedno ožje, midva pa vse bolj zaskrbljena. Da pa bi prižgala navigacijo? Kje pa! Kaj pa to midva rabiva!

Šele, ko so po cesti začeli hodit fazani, sva si bila nekako enotna, da pa zdaj bo pa res treba pogledat na karto!

Izkazalo se je, da sva na nekem cestnem delovišču spregledala znak in pravilno smer in tako vozila kar nekaj časa še naravnost v osrčje dežele. Nekako takole: 

Se pa nisva prav nič sekirala, obisk podeželja pač ne more pokvarit dneva! Neke povsem lokalne cestice in fazani pa sploh ne!

Sva pa porabila ves preostali čas in ni nama ostalo drugega, kot da jo pičiva proti domu. Dolga vožnja, a toliko spet ne. V to smer, čez Kutno horo, sva peljala urico več, 9:09h za 727km, skupaj pa se je nabralo 1414km! Pri šparovčku, ki je porabil 4,8l/100km to res ni prav velik strošek.

Nekaj stroška je že, a vse to izhlapi ob tem, kaj sva imela v prtljažniku! Juhuhuhuuuuu! Pride kmalu vse nazaj!

Še nekaj časa sva uživala, čeprav je res, da se s točenim prav tam, v Pragi, ne da primerjat, a vseeno! Le napis me še vedno nasmeji, nekako bi človek "tehotne" prej prevedel v "pohotne", kot pa v "noseče", ne?

Čehi pač, bi rekli nekoč, a zdaj težko zamahnemo z roko. Zdi se namreč, da so nas prehiteli po levi, desni in še po kaki strani. Super je it gor, kaj več pogledat, ali pa samo se sprehodit in it na pivo. 

Ufff, če bo le še kdaj prišla z idejo: "a greš z mano?", ni hudič, da ji bom kot iz topa odgovoril: "a kr prec al takoj?"

 

 

Ljudje si v Pragi lahko ogledamo različne stvari. Eni imajo najraje kulturne spomenike, drugi naravne znamenitosti, tretji nič od tega.

Slabe štiri dni sem si tokrat vzel, da si podrobneje ogledam nekatere določene praške znamenitosti.

Najlepše od vsega je vsekakor to, da imajo povsod točenega, da je povsod svež in da ti ne dajo steklenice, ki že dvanajst let izgublja svoj čas nekje med kletjo in teraso. 

V vsaki normalni in ta pravi pivnici, baru, fuglovžnu, zakotju ali še čem, je dovolj, da dahneš le: "pivo". Nobenih milijonov anglosaksonskih vprašanj - temno? svetlo? rjavo? penasto? zeleno?, ki so botrovala temu, da sem na Škotskem prvič, ko sem naročal pivo, na koncu - po desetinah vprašanj - dobil presnet cider.

Pivo.

To je povsem dovolj. Če te kdo vpraša, kakšno pivo pa, je najbolje, da vstaneš in greš. Skoraj sigurno je to turistična past, Čehi tega ne sprašujejo. Čehi si ne delajo preglavic z vprašanji. Če obiščeš dovolj pivnic na dan, boš znamke prav lepo enakomerno porazdelil med seboj, ne da bi moral karkoli izbirati.

Pivo je pivo, tam tako ali tako ne moreš zgrešit. Ni to unionlaški lager, ki te potolče z okusom, ceno in naslednjednevnim počutjem.

Ena od znamenitosti je padla direkt sredi starega mesta. V neki uličici, malce odmaknjeni od dogajanja. Kozel, 10. Oh.

Druga znamenitost se je nahajala na drugi strani Vltave, malostranski Gambrinus. Oh.

Tretja znamenitost je tako hitro pošla, da si je skoraj nisem zapomnil. Najbrž Kozel, 12. Oh.

Četrta je znana zadeva, večinoma kar dosti dražja od ostalih. Po mojem nekje v okolici Mustka. Pilsner Urquell. Oh.

Peta, oh, peta! V pravem ambientu, ko sem bil popolnoma sam v baru, kjer tudi dve stvari nista bili enaki. Predel Vinohrady. Bernard. Oh.

Medklic: če gre kdo na Češko - 14.10. ima Bernard rojstni dan, kjer ti reklame obljubljajo: od 17h pa do "půlnoci 14. 10. nebo do poslední kapky". In to za smešno ceno 10kč, kar znese celih 0,37€. 

Šesto znamenitost sva našla sredi hriba. Kral ma novi gral, Krušovice. Oh.

Ker je bil prejšnji v plastiki, je bilo treba krivico popravit na drugi strani hriba. Slastno in spet: Oh.

Skoraj najbolj znano se je iskalo še največ časa. Sicer ga imajo v Irish pubu, ampak, da bi šel sredi Prage v Irish pub na Staropramen... - nekako mi ne gre. V irish pub greš na irsko pivo, ne? Po možnosti kje sredi Irske, ne pa v Pragi.

Torej težko najdljiva in draga znamenitost nekje v bližini trga republike. Staropramen. Oh.

Zadnjo znamenitost sva doživela le nekako na pol ali pa - če drugače pogledamo - celo dvojno. Kofola in Budvar. Oh.

O, še veliko znamenitosti je v Pragi, še veliko! Majhnih, velikih in srednjih. Kolikor sem opazil, je vsem skupno eno: vse je super dobro, vse in vsak je za en velik OH.

Zato pa je bil prtljažnik nazaj grede poln. Ker take znamenitosti lahko pripelješ tudi domov.  Jupiiiiiii!

P.S.

Ravno danes sem opazil, da je slovenski diskontni trgovec začel preprodajati Kozla po normalni ceni. Laškounion je - končno - zgodovina.

P.P.S.

Diskontni trgovec je tako nemaren s tem Kozlom, da se ga sploh ne da dobit. Klinc gleda, brez veze. Bo treba odpret neko novo linijo, tukajle je 1,28€, gor pa 0,50€. Kje je tu pravica?!

P.P.P.S.

Daljši zapis o pohajkovanju po Pragi pa tule.

Pa sem le uspel priti do drugega dela. Nekaj časa je sicer trajalo... 

Torej sva se zapeljala v Trebon, direkt iz pivovarne. Malo čez mesto, veliko počez, pravzaprav brez karte, bolj na pamet in po smerokazih.

K sreči je mestece toliko znano, da povsod piše kako in kam.

Mestece je luštno, vzeto iz škatlice. Direktno.

Kolesarjev pa povsod naokrog kake štiri milijone. +- pet.

A Čehi vsaj vedo kako zaračunat nič dela.

Tam je polno nekih jezer, en je celo večji. In to kar precej velik. Nisva kaj veliko raziskovala, vrgla sva uč nanj, to je bilo pa tudi vse.

Mogoče že samo vreme ni bilo nadvse pripravno za kaj več. Čeprav vseh tistih kolesarjev prav nič ni motilo.

Kaj več, kot pohajkovati nisva mogla. Dokler nisva prišla do hrane.

Hrana je bila namreč kar zanimiva zadeva in nama še zdaj ni popolnoma jasno, kako in kaj.

Prvi dan sva namreč čisto ponesreči našla eno super, oh in sploh oštarijo. Bila je skoraj vse tisto, kar od oštarije pričakuješ, ambient, hrana, celo cene so bile presnetljivo nizke. Res, res dobro sva se takrat zvečer najedla. Da so vsi tisti piri kar dobro sedli tja, kamor pač sedejo...

Takole nekako je bilo prvi večer:

Pa sva pico naročila bolj za rezervo, če bo slučajno z ostalim kaj narobe. Ampak ni bilo, pravzaprav je bilo tako dobro, da sva še dolgo v večer mrmrala in se zadovoljno oblizovala.

No, a vse tako kaže, da sva na kaj takega res naletela povsem ponesreči. Vsa naslednja hrana ni bila niti blizu čemu takemu. Bila je, hm, saj niti ne vem, kako bi rekel - krompir, pohanje in sladka solata. 

Že to, da ti solato prinesejo v kupici... heh, seveda sem vse pojedel, Helena se pa nekako ni mogla odločit za takšen način serviranja. Brez kisa?! Aaaaa! Pa sem pojedel še njeno, kaj se bom sekiral, kislo, slano, sladko, vse gre dol!

Ves ostali krompir in pohanje pa... O, še dolgo sva tudi o tem obroku govorila. Ampak s povsem drugega stališča, kot o tistem večernem! Nekako globlje stališče sva imela, direktno iz globin... 

A tako je, če greš kar malce na slepo. Kako boš pa vedel, kaj je dobro, če slabega probal ne boš? Skratka, mene ne moti preveč. Včasih je slabo, včasih je dobro, če si optimist, je itak večkrat dobro, pa je zadeva urejena.

Proti večeru sva tako šla nazaj v Budejovice, kjer pa po šesti uri ni nikjer več nikogar. V centru za šopingiranje vse zaprto, vse izumrlo. Še dobro, da so vsaj kipi tam, drugače bi bilo še huje...

Mesto in cerkve osamljene, vsekakor pa je tale župnik bolj vešč modernih tehnologij, kot so pri nas.

Edino, kar nama je preostalo, je bila spet hrana. In pivo. Tokrat je bil ambient bolj super kot za kosilo, hrana pa podobna. Taka za nočno premetavanje. Saj me maščobe nič ne motijo, a v takih oblikah so precej naporne. A kaj češ pričakovat v mesnem hramu in naročat nekaj brez mesa?! Meso bi naročil, pa bi bil mir.

Seveda sva pozabila v prejšnjih dneh slikat najin penzion in sva tako ostala le s sliko še jutranjega zaprtja, ko sva se že poslavljala. Vrata sva si - jasno! - zaprla direkt pred nosom.

"A ne bi še slikala?" je izzvenelo vprašanje ravno v trenutku, ko so vrata v zapiranju naredila "klak". Kaj sva pa hotela, sva slikala zaprta vrata. Ampak znotraj je penzionček *res* bolj luštkan. Res.

Avto naju je čakal na parkirišču pri blokih, 100m stran, nekdo pa ni bil ravno zadovoljen, da že dva dni tam parkirava in nekomu jemljeva mesto. Hvala bogu, da so Čehi bolj prijazni oz. manj nasilni, pri nas bi bile posledice najbrž hujše... Ali pa je kdo samo vesel iz gostilne prišel in se mu je zdela fejst fora, kdo bi vedel?

Potem sva pa le zavila za Češky Krumlov. Pa še lep dan se je naredil!

Tale Češky Krumlov je precej zanimivo mestece v ovinku Vltave. Polno zanimivosti in polno - ampak res polno! - turistov.

Gradovi, cerkve, trgci, vodnjaki, poti,

Vltava z neprekinjeno reko čolnov, kanuistov, raftarjev itd. In vsi se pozdravljajo - ahoooooj!

Se ti zdi, da reka teče v napačno smer. Če namreč tule pljuneš v Vltavo, ti ga bo preko Labe odneslo direktno gor, v severno morje. Ne pa pri nas, ko vse teče samo dol...

Res cotkano mestece, ravno prav za turiste. Super zrihtano, na živce mi je šlo edino to, da pustijo avte povsod, čisto povsod. Nič zaprtega, nič omejenega, povsod so kište pločevinaste. Ker pa gredo Čehi naprej, upam, da tole kmalu vse omejijo in zaprejo taka luštna mesteca.

Na koncu sva skoraj padla v mega gnečo proti mestu, največ časa iskala neko pametno, domačo, trgovino in na koncu pristala v tescu. Po tistem, ko sva odpikala lidl/hofer, spar in kdo ve, kaj še. Res domače.

Potem je bilo pa treba že krenit proti domu. Kaj kmalu se je tole končalo... Šmrc. 

Za nazaj sva si pa izbrala drug krak avstrijskih avtocest.

Sicer ni nič kaj boljši, so pa hribi definitivno lepši, kot na tisti phy... pyh... phry... ah, oni drugi avtocesti.

Sicer si pa takoj doma. Ko takole Kepo zagledaš, bi šel takoj gor!

Seveda pa ne bi bila midva midva, če ne bi vsega malce zašuštrala. Zakaj bi bila kmalu doma, če pa lahko telovadiva naokrog po koroškem? Rož, Podjuna, Zila, vse sva si ogledala!

Hotela sva it še v Mojstrano na kavo, zato sva si rekla, da greva čez Korensko sedlo. Super, kdo se bo vozil skozi tisti predor, itak je kar naprej nekaj zaprt... 

A čurimurija sva spet pozabila, da moraš zavit proti Italiji, da prideš tja, ne pa kar vozit za predor. Ojej, čez Rož, Podjuno, Zilo se je pa potem res vleklo. Vleklo. Pa še bencina je počasi zmanjkovalo.

Na koncu je bil pa še v Mojstrani tisti bife, kamor sva hotela, zaprt. Pa sva imela. Aaaaaaaaaaaaaaarghhhhh.

Za domov sem si prišparal še tisto zadnje pivce, da ga bom v miru spil in zaključil s pivom spet za en čas.

A, glej ga hudirja, do polovice je šlo, potem pa sploh ni več pasalo. Kje daleč od tistega užitka prvega pivca po dolgem času na trgu sredi Budejovic! Svetlobna leta daleč!

Škoda. Pa ga je šla polovica stran.

Do naslednjič, torej. Češka, Slovaška, Anglija, Škotska, Irska, Poljska. Ja, malce sem razširil seznam držav, kjer lahko pivo pijem. Kaj pa češ tam drugega pit?

In tako je šla najina počasna, neplanska, mirna in neobvezna Češka lepo mimo. Sicer pa, saj kaj več kot vikend sploh ni bilo, kaj torej pričakovat? A vseeno sva bila zadovoljna. Precej zadovoljna.

Še bova šla. Nekam že!

V juliju sva imela še dopust.

Za hribe, jasno. Po Črni Gori bi se prileglo še malo v višine lezt.

Ampak, ne. Letošnje poletje se s tem nikakor ni strinjalo: "ne, ne gresta v hribe!"

In ker čisto vsakega dopusta ne moreš kar menjat, odlagat, prelagat, spreminjat in prekinjat, si je treba nekaj drugega spomnit. Doma pa že ne bova, vsaj to je povsem jasno! 

Ampak, kam pa lahko sploh greva? Od 21. do 23.7. je bilo namreč napovedano precej slabo vreme. Greva v kakšne druge hribe? Ne, povsod dežuje. Dolomiti? Ne, dežuje. Alpe? Za dva dni? Heh, ampak dež je tudi tam! Ok, potem pa na morje! Ne, ne, tudi tam je dež... 

Pregledala sva pol Evrope, ampak povsod presneti dež, v hribih, na morju, nad ravnicami, v zalivih, jezerih in pod prelazi. Pa kam, hudiča, pa sploh lahko greva brez tega dežja?!

Na pivo?

Seveda človek vedno kaj najde, če le dovolj časa razmišlja. Narediva si nekaj podobnega kot Budimpešto, nekaj povsem neobveznega, počasnega, mirnega in neplanskega! Pojdiva v Češke Budejovice, to bo to!

Zakaj ravno Češke Budejovice? Kdo bi vedel? Zakaj pa ne ravno Češke Budejovice? Greva samo malo pokukat, preverit Češko po vseh teh letih, odkar sem bil zadnjič gor.

Je pa bilo treba pred odhodom naredit nekaj sprememb lastnih zaobljub. Ne moreš it na Češko ne da bi pivo pil! Torej, po dobrih dveh letih se bo treba malo prekršit. (Smo opazili rabo besedice "treba", kajne - to je namreč zelo nujno, zelo potrebno! Eh, človek je vedno poln izgovorov.) In kakšno pivo spit. Ali pa dva. 

No, take stvari se hitro uredijo, zato sva se kar lepo in hitro odpravila. Po pyhrnski avtocesti (tega še napisat ne znam, kaj šele izgovorit), kar je že samo po sebi fina avantura. Ali pa je dovolj le tistih zadnjih nekaj kilometrov, ko se ob gradbišču avtoceste voziš za kakim tovornjakom. Super.

Potem pa končno Češka meja, nato pa hitro nesreča in zapora ceste. Nisva nora, da bi čakala, se greva raje vozit naokrog, sicer imava karto z merilom 1:4.000.000 ampak vsaj Češka je gor. Nekam bova že prišla. Da bi potegnila iz žepa navigacijo niti ne pomisliva. To je samo za v skrajnih primerih.

Saj sva na dopustu, kajne? In kje je lahko lepše kot tam, kjer nimaš pojma, kje si?

Urejene vasi, urejeni travniki, pokošene poti, urejeni ploti, vse zgleda urejeno kot iz škatlice. Mnogo bolj kot v Avstriji... Čehi presenečajo.

Prav počasi se voziva čez pokrajino, prometa je malo, dan je pa še sončen, dež šele prihaja, zato se nama ne mudi. Le držat se bo treba malo bolj v levo, da prideva nazaj na cesto. Ali pa direktno v Češke Budejovice!

Navigacija nama kar gre. Sploh Heleni tole šiba ko strela in vedno se lahko nanjo zanesem, da me bo pripeljala direktno tja, kamor hočeva!

Takole je šlo do centra. V enem šubu.

Direktno sva se parkirala na glavni trg! Prava turista, plačala parkirnino, tokrat nič balkanca.

No, kam sva šla najprej? Uganka res ne bi smela biti pretežka!

Ja, na pivoooooo! Sicer povsem proti mojim gorenjskim prepričanjem - kar na glavnem trgu, tja, kjer je najdražje!

A se je izkazalo, da je bila poteza čisto ok. Pilsner Urquell je bil točen, nič kaj drag, mrzel in stekel je po grlu kot... no, kot da ne bi pil piva že vsaj dve leti!

Ampak res. Tale ta prvi je *res* pasal!

Potem sva malo špancirala po trgu

slikala vse, kar nama je prišlo pred oko

nato pa le ugledala prvi "hrib"!

Jasno, da sva se zapodila po stopnicah kolikor je šlo! Mimo zvonov z imeni.

Na vrhu pa razgled čez celo mesto. Hkrati z razgledom sva iskala še najin hotel in pa pivovarno. Najprej slikaš mesto pod seboj

potem pa lepo na fotoaparatu približaš vse, kar je napisano z rdečo. Budweiserja potem ni težko najti in tako točno veš, kje je pivovarna.

Zvito.

Je pa od vseh stopnic šlo pivo hitro ven in je bilo treba krenit še na kakšnega. In najt hotel.

Hotel oziroma penzion je bil prav srčkan, soba kolikor toliko prostorna, lastnik pa... ko sva prišla, je preizkusil vsaj pet ključev, kar pomeni, da je tekal kar naprej gor in dol. Na koncu je bil že tako premočen, da je kar teklo od njega. Angleško ni znal ali pa ni hotel znat, tako da je on govoril v nemščini in češčini, midva pa po naše, češko, angleško, ročno. Kar nama je prišlo pod roko.

No, za pivo se pa res ni problem zmenit.

Pravzaprav je bil lastnik ena taka ogromna sitnoba, a - kdo bi vedel zakaj - nama je bil povsem simpatičen. Vse je odvisno od percepcije, kajne?

Prvi dan nisva TVja niti prižgala. No, pa tudi vse naslednje dni ga nisva...

Se je pa zvečer končno ulilo ko iz škafa, midva pa lepo pod strehico pivce srkala in se veselila dopusta. Hja, težko življenje. Kako je s pivom: še vedno paše.

Naslednji dan sva se namenila najprej v pivovarno Budweiser Budvar. S temi Budweiserji je vse kar precej zapleteno. Licence, imena, rivalstvo, vse to se vleče že sto let, pa vsi imajo prav. Jasno.

Prideva do avta... avto pa z odprto šipo, ki sva jo pozabila zapret! Aaaaaaaaa, ponoči pa zlivalo ko za stavo!

Pa sva imela kar nekaj sreče. Sedež niti ni bil *tako* moker, pa še v pivovarno so naju hitro vzeli. Nekaj ljudi se je že nabralo, tako da nas je bilo za angleško varianto vodenega obhoda kar ene par. 

V takem mestu pač moraš it pivovarno pogledat, ni druge. Kje dobijo vodo

kje to mešajo in kuhajo

in kako vse to sploh gre! Vsake toliko časa je potrebno obnovit znanje!

Različni ječmeni in slad... poskusit so nam dali še nefiltrirano pivo in to je bilo res dobro. Ne pa potem vse ubito s filtriranjem in pasterizacijo.

A od vsega še najbolj navduši linija pakiranja! To pa je nekaj za gledat! Tehle par ljudi je ročno zlagalo flaše na linijo, ker so jih hoteli drugače zapakirat, drugače cela hala ne potrebuje več kot par ljudi. Rado se slikajočih se ljudi.

Hitro si navdušen nad industrijsko revolucijo. Zamaški, steklenice, pranje, nalepke, gajbe... vse to kar leti sem in tja po tekočem traku, vsak v svojo smer, na koncu pa vse skupaj lično zapakirano pristane pred tvojimi nogami. Kar tam smo stali in gledali tiste flaške... nas je morala vodička že skoraj prosit, da gremo naprej...

Kam pa bova šla midva naprej? Greva danes levo ali desno, v Češky Krumlov ali v Trebon?

Trebon? Pa tudi prav! Pejva!

 

 

Takoj pa le nismo zavili na avtocesto, pejmo najprej še en grad pogledat, ko je že čisto blizu!

Grad Devin, čisto blizu Bratislave, na izlivu Morave v (prometno) Donavo.

Tale kišta zgoraj je v vsem času, kar smo bili mi gor na gradu, komaj zvozila tale ovinek. Upam, da gredo s tokom navzdol vsaj malo hitreje...

Torej bivša železna zavesa, na kar opozarja spomenik s precej velikimi številkami o mrtvih pri prebegu. Žalostno, kako je to v času enega življenja vse drugače, prej pa se je zdelo kot edino možno in pravilno... Človek na žalost nima niti najmanjšega pojma. Še vedno ne.

Grad je enkraten, bili smo celo sami, zato smo si privoščili precej skakanja naokrog - bil je kucelj, takega pa je treba prehodit podolgem in počez, jasno, ne?

Malo je pihalo, ampak ne preveč... Le toliko:

Ostanki nekih starih časov, ki so meni zgledali kot stavba, s katere so se delali frajerje proti avstrijcem. Seveda so to po padcu zidu predelali v gostilno, no, zdaj po streznitvi pa vse skupaj propada.

Še markacije smo videli in če bi le imeli več časa...

Pa smo se uprli vsem pomislekom in le zavili na avtocesto proti severovzhodu, gremo naprej!

Otroci so hoteli bazen (zakaj neki?), kar sva midva celo nekaj pred časom obljubljala, tako da nam ni bilo druge, kot da najdemo kaj podobnega. Okrog Trenčina je potem polno toplic in ni hudir, da ne bi česa našli. Seveda tudi smo. 

In takoj v bazen! Najmanj za eno uro. Še neke jacuzzije smo našli, ki jasno niso bili zastonj, ampak mi smo se delali čehe. Dokler nas niso pregnali ven.

V sobi sta se potem navihanca nekaj igrala s sefom in... klik!...

kaj je mulc zaklenil v sef? Svoje gate! Ne moreš verjet... smo se trudili še cel čas, a kombinacije nam ni uspelo pogruntat. Jaoj!

Vsi lačni smo potem krenili malo v mesto, kljub temu, da je deževalo in je bila tema in... no, prav hudo pa ni bilo. Trenčin ima ogromen grad, a zaprt zaradi obnove ali nečesa drugega, kaj pa vem. Smo pa šli čim višje se je dalo - spet kucelj.

Tu je bilo še manj ljudi zunaj kot drugod, jih je bilo pa potem še več po gostilnah. Mi smo tudi našli eno super gostilno z enim super dobrim pivom. In zakurjenim kaminom. Uuuuu.... Škoda, ker tokrat nisva mogla planit po pivu, se je bilo treba do hotela še pripeljat, je bil le za poskusit.

Dokler se le nismo spokali spat in to je bilo to za ta dan!

Naslednje jutro pa... če se bazen odpre ob 7h, kdaj smo vstali? Ob pol sedmih, seveda! Še najstnico smo uspeli prepričat in tako smo ob sedmih zjutraj(!) vsi skupaj že romplali po bazenu. Edini, seveda. Trije otročki, ki so skakali in skakali in skakali. 

V eni uri nam je uspelo pol bazena vode ven spravit. No, skoraj.

Potem pa na obilen zajtrk in gremo naprej! Še malo kepanja prej... Le tega ne vem, zakaj imata vedno mene vmes, ko se kepata?! Zakaaaaaj?

Nazaj nismo hoteli po isti poti, pa smo se zapeljali malce zadaj, po deželi. O, ideje so bile velike, kje vse bi lahko šli nazaj, a čas nas vedno preganja in je treba vedno najti kompromis... 

Smo šli malce čez deželo polno podobnih sivih hiš 

nikjer nič ne gradijo, nobenih novogradenj, če pa že so, se popolnoma skrijejo v okolico. No, drug način gradnje pa je takšen - kock je kar precej:

Le bloki so obnovljeni, barvasti in lepi. In to v vsaki vasi!

Tako smo prišli nekje zadaj do Nitre.

Precej velik kraj in tudi kar zanimiv. Smo ga veselo prehodili gor in dol!

Si ogledali cerkve

in socialistične ostanke, kjer ure prijateljskih mest (Hanoi, Moskva, Havana...) že dolgo ne kažejo več prav.

Zavili smo še v Tesco (zakaj imamo pa pri nas same nemške štacune?) nabavit vse tisto, kar nam je bilo všeč. Pivo, naprimer. 

Potem pa še skok do Bratislave, še malo sprehoda in koktajli(?!)

pa smo spet čez Donavo

pomahali Bratislavi in si rekli, da pridemo še. Bo treba malo višje na sever, Tatre nas pričakujejo, dovolj bo kucljev.

Po avtocesti potem direktno domov, brez kakega motoviljenja. Nazaj grede se seveda vse skupaj bolj vleče...

Juke se je izkazal, 14 ur vožnje, 1275km in 5,2l/100km. Ni pa to kak potovalen avto, madonca, stvari nimaš kam dat, nobenih odlagalnih površin, nič. Vse se rola gor in dol po tleh. No, tudi za na morje ne bo, šotora ne spravimo notri, še vsa roba iz štacune je šla bolj na knap...

Večino slik je poslikala Flori, ki ji gre to zelo dobro od rok. Vse ta dobre slike pa so v albumu!

Kdaj gremo torej spet kam? Prvi maj?

Ne vem, ampak v tejle naši deželi it kam med šolskimi počitnicami, je misija nemogoče.

Poleg tega - če sploh je kaj pametnega - je vse tako drago, kot da bi bilo vse iz zlata. Kako so lahko hoteli pri nas tako dragi, mi ne bo nikoli jasno. In vse ostalo tudi. Ko bi vsaj potem za ta denar kaj dobil... o, ja.

Turizem je pri nas na višku. In mi še vedno mislimo, da smo najlepši, najboljši in sploh in oh. Super.

Zato smo jo mi raje mahnili kam drugam.

Niti nismo vedeli kam, ko je padla ideja - Bratislava je pa ja čisto blizu! 

In smo šli. Ker je res blizu.

Mimo Dunaja si res mimogrede, še omembe ni vredno. Potem se pa začnejo vetrna polja. 

Smo potem zaradi mojih nostalgij malce po Dunaju zapeljali z avtoceste in se peljali ob Donavi. Včasih smo tule štopali in štopali na poti v Prago, o, kolikokrat! Še v daljnih osemdesetih, ko je bilo pivo smešno, ampak res smešno poceni. Sem moral it pogledat, če se je kaj spremenilo.

O, Vetrnice so res od hudiča. Smo šli prav eno pogledat, ogromna je, ogromna! Vetrnica, z velikim V! 

Potem pa nič meja - se še spominjam, kaj so z nami, mulci, delali na Petržalki, ko smo edini in prvi hodili tam čez kar peš in se v svoji mladosti in polnosti samih sebe nismo bali ne hudiča ne vraga, kaj šele češke bezpečnosti! - in smo že v Bratislavi!

Helena se je seveda že prej pozanimala za hotele - jaz se seveda ne bi - in smo ga tako dobili direktno v centru.

Pa kakšen hotel je to bil! Oujea! Z dvema sobama, pravzaprav že apartma, še PCja je imel...

Meni je bilo sicer na koncu kar žal, da nismo šli v tale kolos, ki ponazarja neke stare čase in ga v tem duhu tudi tržijo.

Čeprav ne verjamem, da bi šel kdo od naših z mano...

Bratislava je... hm, saj ne vem, kaj naj rečem. Ampak... ja, meni je bila všeč. Pravzaprav mi je bila super všeč.

Pa težko rečem zakaj mi je všeč, arhitektura res ni kaj posebnega, socializem je še vedno močno prisoten, kaj pa vem. Od vseh so najbolj obnovljeni in najbolj barvasti pravzaprav bloki. Morda mi je všeč le zato, ker je bilo povsod malo ljudi, nikjer nobene gneče? Čeprav se je potem izkazalo, da so vsi v gostilnah... Študenti imajo namreč podobno urejeno prehrano, bone, in so jih polne gostilne.

Se mi zdi, da nam je bilo vsem všeč. Smo kar lepo počasi tacali po mestu

čisto po naključju odkrivali malo večje ali manjše znamenitosti

šli seveda na prvi hrib, ki smo ga našli

prehodili čimveč smo mogli

se slikali z domačini (čeprav je za francoskega vojaka težko rečt domačin)

in se igrali s fotiči.

Na žalost nismo našli ne fotografa ne jamarja, ampak nekaj je potrebno pustit za drugič. Sploh, če greš takole brez plana, brez načrta. Ko je res vse naključno, spontano. Morda pa je to ta element všečnosti, kaj?

Ja, lepo je bilo in vsem je bila Bratislava presneto všeč. Kljub temu, da je bil pravzaprav nek siv, zimski dan. K sreči vsaj ne mrzel...

Zvečer pa sva pustila otroka pred TV - čeprav sta bentila, da ne moreta prav nič gledat, ker je vse sinhronizirano  - midva pa hop, v prvo gostilno!

O, kako pivce! O! Ma, ja, to je povsem nekaj drugega, kot tale naša težka piva, čisto nekaj drugega! Pa naj bo to bažant, topvar ali pa še kaj bolj domačega, vseeno! Samo, da je kaj domačega!

Tisti večer nama je obema pivo dobro teklo. Kljukic sicer ne delajo več, ampak račun je bil na koncu vseeno kar dolg... O, ja, to bi morala ponovit še kdaj!

Še najbolje pa je bilo naslednji dan - niti duha o kakem pivu preveč!

Juhej, gremo naprej! Kam pa? Hm, kdo ve, gremo kar tukajle, po avtocesti, pa bomo videli!

Ampak o tem pa kaj več naslednjič.

Takole pa smo prišli do Bratislave. Štiri ure in pol, bruto. Mimogrede, za vogalom!