Od III. dela gremo naprej.

Kako bo potem gor, na Pal Piccolo, kamor sva lezla, sploh nisva natančno vedela. Skoraj sigurno pa bo vse prepredeno in že vnaprej me je skrbelo, kako neki bova sploh kaj našla. Pa sva sva šla kar lepo po občutku, bova že nekako.

Ta prvo, kar sva videla, je bila zajla in seveda... in to celo jaz. Z veseljem! Ha!

Izkazalo se je za super, vedela pa sva, da čisto vsega že ne bova videla. Kako pa bi sploh lahko, ko pa je vse prepredeno podolgem in počez? Upala sva le, da prideva dol nekako naokrog.

Tudi s stopnicami, če je treba. Jasno, da sva po takih zadevah takoj šla. Že od daleč zgleda super.

Pa rovi...

in podvozi. Kar češ!

Potem pa malo gledaš na eno in na drugo stran in se čudiš... tule so si nasproti stali, se včasih pogovarjali, se včasih streljali, če pa je bil kak praznik pa tudi kakšno skupaj spili. Vojna, eh?!

Je pa kar lepo označeno, kje je kaj in kaj je kaj. Za vse, ki jih seveda zanima. Naju pa je počasi začela grabit groza in nisva se več počutila sproščeno. Pravzaprav je iz povsod kukala smrt, nadvse neprijetno.

Povsem nepričakovano sva našla tudi "tanajhujši" del. Ki seveda ni bil nič hud, je bil pa zelo zanimiv. Preveč na konce se nisem smel postavljat, ni bilo narejeno za mojo težo.

Če seveda slikaš dol, zgleda huje. Kljub temu sem se držal ko klop, ampak to se itak vedno.

Potem sva vandrala še okoli in naokoli, se ustavila direkt na vrhu, kjer so bili položaji nasprotnikov in nekaj pojedla. Ampak kraj nama ni dal miru, sva se kar hitro poslovila, šla še malo naokrog in spet povsem nepričakovano, a pravilno, našla mulatjero navzdol za na italijansko stran. Medtem, ko so avstrijci zgradili žičnico za tovorjenje materiala na vrh, italijani niso mogli brez mulatjere. In to presneto lepe, drzne in čisto ob stene - da jih le ne bi mogli avstrijci nikakor zadet - stisnjene mulatjere.

Jaz sem užival, Heleni se je pa nekako vleklo. Vsekakor sva dobro izbrala krog, tule je šlo mnogo lažje dol, kot je šlo gor po tisti vlažni in drseči strani. 

Na koncu imaš še vojaški adrenalinski park z železjem in betonom vprašljive trdnosti. Je pa treba dat priznanje za umetniško postavitev bunkerja v steno.

Seveda pa si nekateri upajo!

Ja, seveda, do četrte (hm, ali je bila tretja?) stopnice, ampak na fotki pa dobro zgleda! Jaz sem pa čuk, ko priznam vse to.

Je pa vprašljivost železa in betona res vprašljiva. Nekaj let pa je že tu, kakih sto.

Na prelazu je seveda polno nekih stavb, stara meja, razni spomeniki in delujoč bife za motoriste.

Takole pa sva zaključila najin krog. Luštno, v precej soparnem vremenu, ki je že močno kazalo na spremembo. Ni bilo več za kam visoko... razgledov tako ali tako ni bilo.

Poti naokoli prelaza pa je kolikor češ! In ko bova velika - ali pa celo malo prej - bova šla vsaj po kakšni od teh, Creta di Collineta me vleče, morda pa prideva celo do Crete di Collina, a? O, to bi bilo lepo. Ampak ne po teh, ta črnih. 

Na parkingu sva srečala skupino naših pohodnikov, iz Celja so šli že sredi noči, obdelali vse ta črne poti in zdaj (pa je bila ura šele okoli 14h) bili že dol! Izkazalo se je celo, da sem in tja spremljajo celo moj blog in da me poznajo preko so-vremenarja Maxa. E, je svet majhen... Smo kar malo poklepetali, so rekli, da gredo na pivo na avstrijsko stran, a nekako nisem ujel točno kam. Sem predvideval, da je tamle pri Plockenpass jezeru gostilna, kak bife, planinska koča. 

A se je izkazalo, da tam okoli ni nič, da je Gasthof Plockenpass že dlje časa zaprta. Sva se morala kar lepo obrnit nazaj in upat, da bova na italijanski strani kaj našla. Žeja je bila v tisti sopari precej močna. Sem se čudil, kam neki so šli, a potem šele doma po karti ugotovil, da so šli tja do Valentinalma, vse kaže, da je tam nekaj prijaznega.

Midva pa sva se spustila po parih ridah proti dolini. Nič hujšega, sem pričakoval hujši prelaz.

Seveda sva hitro našla gostišče. Prav prijetno je bilo sedeti zunaj, v prijetnem vetrcu je tisto točeno pasalo kot že dolgo ne!

Pa še razglede so imeli fantastične! Gamspitz sicer ni prav visok, še 1900 m nima, a je prav impozantna stena nad dolino.

Tudi naprej iz doline, iz Timaua, je še vedno super, čeprav ga za njim prerašča višja Creta di Timau. Kdaj neki bova imela čas za vse tole, a? A?

V Tolmeču nisva hotela na avtocesto, čas sva še imela, vožnja je bila luštna, dan pa še dolg. Greva po stari cesti, sva si rekla! A sva zdržala le do odcepa za Reklanico in Nevejski preval.

Je bilo treba not zavit. Ker dolina Reklanice, Val Raccolana... o, ja! Strmo, strmeče, kipeče. In vse hudo divje. Stojiš in strmiš.

Voda je bila pa še tako super fino mrzla! Prav enkratno za najine nožice. Malica v takem okolju je pa sploh nekaj boljšega!

Na Selli Nevei tokrat ni bilo avtobusa Rusov, en hotel, ki je zadnjič še deloval, je bil tokrat popolnoma zaprt. Še vedno ne znam prit do ta novih gondol, vedno me zanese do ta stare, ki pa je seveda ni več. Se še spomnim, da so mi starši prav tam pri trinajstih kupili nove gojzarje. Ki sem jih potem imel vsaj 25 let! Hecno, pa italijanska roba, ha! Sva pa opazila, da je bila planinska koča, ki je bila zadnjič zaprta, Divisione Julia, nekako prenovljena in odprta!

Nisva se prav veliko ustavljala, na žalost gor ni več nič pametnega, še bifeja ne. 

Pa sva ga iskala raje malo naprej. Pri Rabeljskem jezeru, naprimer. S prekrasnim pogledom na Cinque Punti.

A sva tudi tu našla le napol delujoče surfarsko naselje, za katerega se potem le nisva odločila. Pri jezeru je prav nemarno pihalo in prav nič ni bilo prijetno.

Tako nama ni ostalo prav nič drugega, kot - spet! - Trbiž. O, letos pa sva bila tule kar nekajkrat! Se je pa - spet! - izkazalo, da so italijani dražji od avstrijcev, točeno je bilo kar po 4.5€! K sreči sem kavo pil...

Potem pa časa ni bilo več in domov sva jo morala mahnit kar po hitrem postopku. 

Od najinega penziona pa čez Plockenpass in Nevejsko sedlo nazaj sva tako naredila 229km. Malce dlje kot tja grede, a nič hujšega. 

Tako sva najin spisek pravzaprav podaljšala le za eno vrstico - Karnijske je treba še videt! A se zavedava, da s tem delava krivico tako Karnijskim kot tudi spisku. Ker samo tisto, kar že do sedaj veva, bi povsem zadostovalo za popolnoma samostojen spisek. Koliko hribov bo treba še obdelat! Koliko poti prehodit!

Kdaj, hudiča?!

Karnijske - II. del

Poletni razgledi so sicer super, a počasi je bilo v zraku vedno več vlage in to se pri razgledih dobro pozna. Sva pa zato več slikala v dolino, na Madrizze, od koder mi je že dišalo mrzlo pivo! Bova šla pogledat, kaj neki imajo tam, ne?

Pa še pogled na izhodišče, je avto še tam? O, ja, je! Italijanski hotel na tej strani je imel v tistih časih kar nekaj težav, do pošte, zdravnika in vseh uradnih stvari si se moral najbrž kar precej vozit, glede na to, da je bila cesta dol v Italijo zaprta. Ni čudno, da strežejo Gosserja, do Morettija je silno daleč.

A midva nisva bila prav nič zmatrana. A to je zdaj to? Hm... Bi morala še kam? Helena je seveda silila na Creto di Aip in kako bi midva to mimogrede opravila in gor in dol, a se nisem dal. Me je vseeno kar stiskalo, čeprav zdaj - pol leta po izletu - mi je pa kar malo žal. Čisto lahko bi šla še tja gor. Dan je bil dolg in dovolj lep, čelade in vso ostalo opremo sva imela... Eh, ampak takrat je bilo to drugače in človek ne more bit pameten za vnaprej. Oziroma za nazaj je bit pameten precej enostavno.

Helena se je nekako pomirila, a Cavallo ji vseeno ni bil povsem dovolj: "greva vsaj še na sosednjo špico!". Pa sva seveda šla, kar malo počez, gor in dol.

In tam nekje, sredi ničesar, nobene poti, človeka, civilizacije, najdeva zadnjo luč od kolesa. Prosim? Kaj? Kako? Precej nenavadna najdba. Sva jo pospravila, a še danes se nama niti ne sanja, kako je tista luč prišla tja.

Je pa bilo zanimivo, kako je Heleno kar naenkrat odneslo na sosednji vrh. Drugače vedno hodi nekje za mano, razmišlja in včasih se kar dodobra oddalji in pusti, da jo "vlečem" naprej. A ne, tokrat pa ne! To je bil njen vrh! Tako jo je odneslo direktno gor, da sem jaz lahko le dihal na škrge in se čudil, kaj neki se je punci zgodilo?

Z nasmehom me je pustila - sopihajočega do konca - daleč zadaj. Mimogrede.

Ok, ok, še dobro. Bom naslednjič vedel, ko bo kje jamrala. Samo tole zgornjo sliko ji pokažem! Ha, motivacija, mo-ti-va-ci-ja! Kot pri otrocih, ne?

Je pa treba priznat, da sem gor dobil hudo dobro nagrado, to pa res! Pa ne povem, kakšno!

Pa se mi zdi, da sem enkrat našel na neki karti ime hriba, zdaj pa ga ne najdem več in tako pojma nimam, kje sva bila. No, pri sosedu od Cavalla, takole nekako.

Spustila sva se po najlažji poti do Rudniškega sedla.

Šele ko sva spet prišla na pot, sva srečala prve pohodnike! Ura pa enajst, presneti turisti!

Kako postavit table in kam? Res ne vem, zakaj se pri nas toliko matramo? Takole jih položiš, pa je, kaj se boš matral! Pa tole ni italijanska nemarnost! Kako veš ali tablica res kaže v pravo smer pa mi je še vedno uganka! Zaupat je treba, zaupat!

Tam nekje bi res lahko zavila desno dol in prišla prej, a sem hotel pogledat na drugo stran, proti bivaku Lomasti, biti na Selli di Aip. Tam nekje daleč, daleč naprej mora bit Passo del Cason di Lanza, ta vsekakor mora prit na najin spisek! Imel sem neko idejo, da bi šel pogledat bivak, a se mi kar ni dalo. Evo, slikal sem ga, greva naprej. Lenoba lena.

Zraven pa sem na tiho slikal še Creto di Aip, da si bom lahko potem doma počasi ogledoval in zmanjševal strah - da bova naslednjič le prišla gor.

Rudniški jaški. Vse nekaj prekopano.

In seveda branitelji meje. Posejani na vsakem koraku, budno pazijo, da nepovabljeni ne zakorakajo v njihovo območje. Kakšnega velikega strahu tule ni več, je vseeno preveč ljudi. Na par metrov, potem pa se le skrije.

Z Rudnigsattla moraš najprej kar nekaj dol, potem ta pa čaka kar nekaj vzpona proti Madrizzi. Tam so se potem začele trume ljudi, se je prav videlo, kako daleč v valovih pridejo ljudje od gornje postaje žičnice.

Pod Madrizzo je potem cel vodni park. Kakor je bilo prejšnji dan na drugi strani hriba, ko je bilo povsod polno zanimivosti, jih je bilo tu še več. Od celega jezera pa do celega parka. Ni čudno, da se tule gor natepejo cele horde turistov.

Vse se nekaj vrti, 

vse nekaj šprica. In to v takem okolju... oh!

Seveda sva morala tudi ta vrhnji bife probat, vsaj s točenim, hladnim. O, kako je to pasalo, točen Gosser je presneto dober! Je pa veliko ljudi jedlo kosila in vse skupaj sploh ni nič dražje, kot v dolini. Za nas seveda drago, a za domačine enako, zato pa jih je veliko jedlo. V takem okolju je to čisto nekaj drugega.

V miru ob krigli točenega sva lahko potem še malo uživala, si ogledovala prve plezalce (ob 12h!) po feratah na Torre Clampil in Torre Winkel in si lahko dobro ogledala tudi nasprotno stran smučišč, tam, kjer sva bila prejšnji dan, Krniške skale.

Spust do prelaza je bil potem bolj zapleten, kakor sva si predstavljala. Nekako nisva hotela hodit po smučiščih in sva si zamislila, da bova šla dol po grebenu, po meji. Povsod je bil nek grenze weg, pa sva mislila...

Saj nekaj časa je šlo, potem pa sva le morala iskat neke poti, ki pa so šle vse levo in desno, le navzdol ne. Sva hodila sem in tja, kot dva zmedenca, k sreči pa sva le videla italijanski hotel in avto - najin cilj.

A sva na koncu le našla pot, vsa navdušena! Juhuuu, to bo tisto pravo!

No, bila je res pot, ampak ne za naju. Pa sva bila lumpa, pa tudi česa drugega nisva mogla narest. 

Sem kar dobro pogledoval nazaj, kdaj bo kdo prinorel, midva pa direkt na sredi poti. K sreči sem dva kolesarja opazil še pravi čas, da sva se umaknila. Sem pričakoval, da me bo kdo od njiju nakuril, a so sosedje precej prijazni. Smo se bolj opravičevali en drugemu. Pri nas sigurno ne bi tako dobro skoz prišel. Ne kolesar na pohodniški poti, ne pohodnik na kolesarski poti. Pri zavedanju, da vsi kršimo pravila, se nadvse energično lotevamo vsakega, ki ga ujamemo pri kršenju teh istih pravil, ki jih sami ne upoštevamo. Hecno.

No, ampak kolesarska pot naju je pripeljala natanko tja, kamor sva hotela. To pa je tudi bilo vredno nekaj iskanja in motoviljenja med nizkim rastjem!

Takole je potem zgledal najin celoten izlet. Vsega skupaj, predvsem pa veliko uživanja v razgledih, nekih sedem ur.

Pri italijanih na Passo Pramollo sva seveda zavila še na mrzlo, hladno pivce. So me pa malo razočarali, imeli so samo malega Gosserja po 3€. Sem vseeno pričakoval, da bodo cenejši kot čez mejo. Pa še to, da imajo samo malo pivo? Kaj, a je kriglov zmankal al kva? 

Najbrž se jim pozna, da se morajo vozit vse naokrog, pa so malo sitni. Jaz bi bil tudi...

V penzionu naju je potem zaposleni Litvanec lepo prosil, če mu lahko pokaževa kaj slik s hribov, sam bi tako rad hodil naokrog, a nima skoraj nič časa, le delo, delo, delo. Seveda sva mu z veseljem ustregla in mu pokazala slike. Upam, da je še vedno zaposlen tam in da ni mrknil kam v hribe, očke so se mu fino svetile! Evo, pa so najine slike vsaj nekoga malo osrečile, kdo bi si mislil, da celo mladega fanta iz Litve!

Popoldan sva šla še malo pohajkovat po Hermagorju, da vidiva še to mestece. A sva bila najbrž malo prezgodnja, vse več ali manj prazno, pravzaprav nič zanimivega, trgovine pa itak iste kot pri nas.

Ker sva doma s sončne strani alp, nisva šla na večerjo kam ven ampak sva zavila v Billo. Jasno, 15€ za večerjo iz trgovine - skupaj s pijačo seveda - se ne more primerjat z večerjo zunaj. 

In tako se je potem počasi končal drugi dan. Po obilni večerji in dobri pijači sva kar počasi ugasnila v tisti mehki postelji. Mogoče res ne utrujena fizično, a tako polna vtisov, da je utrujenost še mnogo večja!

Naslednji dan sva bila za turiste prav zgodnja, a to pomeni, da sva vseeno motovilila z zajtrkom in pospravljanjem vsaj do devetih. Za turiste še vedno presneto zgodaj. A je bilo treba it. Vreme se je kisalo, razgledov ne bo več, doma naju zvečer pričakujejo, midva pa bi vseeno morala še kam it. Čez kak drug prelaz. 

Naprimer čez Plockenpass, Passo di Monte Croce Carnico. 

Značilno s svojo vetrno turbino.

Odločila - no, jaz sem nekako predlagal in je obdržalo - sva se za Mali Pal, Kleiner Pal, Pal Piccolo. Kljub temu, da je na drugi strani nekaj bolj kipečega - Creta di Collineta. Prve ture po takih območjih vedno vzamem za ogledne, pregledne. Zato so vedno lažje, ne takoj čisto ta težke ferate. Helena bi seveda to naredila drugače. Jah, spisek se bo podaljšal, na Collineto bo sigurno treba it!

Na Pal Piccolo, kjer je muzej na prostem iz I. svetovne vojne, sva se vzpela naokrog po avstrijski strani (direktna ferata s prelaza je že več let zaprta), najprej prideš do strojničnega gnezda - Maschinengewehrnase. A to celo zna kdo izgovorit?

Nato pa sva se precej strmo povzpela po hudo vlažnem in drsečem (od kje neki?) pobočju do prvih kavern. Cel hrib je namreč prevrtan, obzidan, prepreden, zajeden, na... in še milijon takih pridevnikov.

Ampak o tem naslednjič.