Ne dolgo tega sta naju Darja in Dejan povabila na en večji žur.
Ha, super! sva si rekla, tokrat nič hoje, bomo uživali, jedli in pili in med hribi se fino imeli. Šli smo namreč v lovsko kočo, ki jo že dobro poznava. No, pravzaprav sva midva kar malo kriva, da smo bili tam...
A potem sta gostitelja zgleda videla neko iskrico v najinih očeh in kar naenkrat je padel predlog, da njima ni nič hudega zjutraj pobrat Tamaučka, midva pa greva lahko...
ja, peš, a ne?!
Naslednja slika je torej tole, sobota zjutraj, konec oktobra! Itak, greva midva peš! Saj smo že enkrat šli, kaj ne bi šla še zdaj!
Kaj se pa zamudiva... čez poljane in tako naprej, proti s soncem obsijanim hribom...
Tistikrat je bila tole prva slana, drugače pa še vse zeleno, čeprav konec oktobra! Sva potem kar skakala in slikala vse, kar je dišalo po jeseni! Le redka drevesa so bila rumena ali celo rdeča.
Šlo je kot po maslu. Vmes sva se še obirala in nabirala. Najprej sva našla neverjetno veliko nahajališče kostanja - seveda sva ga tudi kar spodobno veliko nabrala, nato pa sva obirala še vsega boga, od hrušk do sliv.
Ugotovila sva, da ljudi okoli Velike Lašne drevesa ne zanimajo. Vse, ampak res vse, je bilo še polno! Hruške, jabolka, slive, ma ni da ni. Pasla sva se ko nora!
Od Velike Lašne sva potem zavila kar po cesti dol, nisva šla tam, kjer smo enkrat že hodili. Malo pred prvo dolino sva potem srečala tako prijeten kozolček, skupaj s klopco, da ni šlo druge, kot da sva se počila dol, vrgla čaj in rum iz nahrbtnikov in uživala malo še po drugi strani!
Potem je pa tudi že Tuhinjska dolina. Takole hitro, za vogalom skoraj! Sva razmišljala ali greva (no, grem) na pivo ali imava rumčka dovolj?
No, slikala pa nisva tele gostilne zaradi gostilne, le ta je povsem ponesreči na sliki, slikala sva pravzaprav potok. Še zdaj ne vem, kaj sploh teče skozi Tuhinjsko! Eeeeee... ah, Nevljica. No, zdaj pa vem!
Po Snoviku pa se je začelo malo bolje odvijat, tudi zato, ker sva si rekla, da greva malo počez, da ne bova spet isto hodila, kot smo že.
In sva zastavila.
In še malo bolj.
In potem še malo bolj.
Na slikah seveda ni za videt, ampak tule sem jaz že po vseh štirih lezel, drselo je po tistem zmrznjenem snegu, strmo pa k pr norcih. Helena se je pa tam šele dobro zbudila in je v v tisti strmini padla mimo mene, kot da strmine ne bi bilo. Kdo bi jo razumel?!
Takole sva vzela tisti zadnji konec. Precej luštno, še posebej in prav zato, ker se je tisti vrisan kolovoz takoj izgubil. In sva morala potem malo počez. Seveda v drugo smer, kot bi morala. Kar nama je bilo strašansko všeč, čeprav vse skupaj nič ni bilo.
In tudi do koče na koncu sva morala čez hrib, kako pa drugače? Seveda v tisto strmino, točno tja, kjer so plastnice narisane najbolj skupaj!
Še dobro, da nisva šla malo bolj levo, tja, kjer plastnic sploh ni!
Se mi počasi dozdeva, da to počneva zanalašč!
Potem sva pa rila po tistem hribu, se lovila levo in desno, najprej gledat sploh kje sva, potem nisva mogla kar dol, ker je bilo prestrmo in sva zavila na pot, ki je kazala lepo smer in lepo uhojenost. Prišla je pa do ovinka, potem pa takole naprej:
Toliko o zaupanju uhojenosti poti. Sva šla potem raje malo počez, pofočkala še vrh in se izognila hudi strmini potem pa je že skozi drevje zasvetilo:
in sva bila tam! O!
Ja, gor je bil še sneg takrat, tako, da so otroci na polno uživali!
Pa ta stari smo tud. Uživali.
Malo z otroci.
Malo pa ob šanku. Hja, večino časa smo preživeli zunaj. Kljub temu, da je bilo peklensko mraz. Ampak tako pač je. Človeka, ki peče, ne moreš pustiti samega, ne?!
Potem smo pa žurali in žurali in seveda tam prespali. Pa naslednji dan lepo pospravili in se počasi spravili domov.
Madonca, Črnivec se ti zdi tako presneto daleč, a nama je na koncu zneslo okoli 17km in dobre štiri ure hoje za slab višinski kilometer. Že dolgo se nama ni zdelo nekaj tako blizu, tako enostavno in tako sproščujoče. Pravzaprav res tako mimogrede! Zanimivo je, kako se človeku spreminjajo pojmi kot so daleč, visoko in podobno.
Seveda pa gredo največje zasluge Darji in Dejanu! Brez njiju ne bi mogla ne hodit ne žurat. Hvala! Tole nama je res prav prišlo!
Vpiši se