Ne vem, ampak v tejle naši deželi it kam med šolskimi počitnicami, je misija nemogoče.
Poleg tega - če sploh je kaj pametnega - je vse tako drago, kot da bi bilo vse iz zlata. Kako so lahko hoteli pri nas tako dragi, mi ne bo nikoli jasno. In vse ostalo tudi. Ko bi vsaj potem za ta denar kaj dobil... o, ja.
Turizem je pri nas na višku. In mi še vedno mislimo, da smo najlepši, najboljši in sploh in oh. Super.
Zato smo jo mi raje mahnili kam drugam.
Niti nismo vedeli kam, ko je padla ideja - Bratislava je pa ja čisto blizu!
In smo šli. Ker je res blizu.
Mimo Dunaja si res mimogrede, še omembe ni vredno. Potem se pa začnejo vetrna polja.
Smo potem zaradi mojih nostalgij malce po Dunaju zapeljali z avtoceste in se peljali ob Donavi. Včasih smo tule štopali in štopali na poti v Prago, o, kolikokrat! Še v daljnih osemdesetih, ko je bilo pivo smešno, ampak res smešno poceni. Sem moral it pogledat, če se je kaj spremenilo.
O, Vetrnice so res od hudiča. Smo šli prav eno pogledat, ogromna je, ogromna! Vetrnica, z velikim V!
Potem pa nič meja - se še spominjam, kaj so z nami, mulci, delali na Petržalki, ko smo edini in prvi hodili tam čez kar peš in se v svoji mladosti in polnosti samih sebe nismo bali ne hudiča ne vraga, kaj šele češke bezpečnosti! - in smo že v Bratislavi!
Helena se je seveda že prej pozanimala za hotele - jaz se seveda ne bi - in smo ga tako dobili direktno v centru.
Pa kakšen hotel je to bil! Oujea! Z dvema sobama, pravzaprav že apartma, še PCja je imel...
Meni je bilo sicer na koncu kar žal, da nismo šli v tale kolos, ki ponazarja neke stare čase in ga v tem duhu tudi tržijo.
Čeprav ne verjamem, da bi šel kdo od naših z mano...
Bratislava je... hm, saj ne vem, kaj naj rečem. Ampak... ja, meni je bila všeč. Pravzaprav mi je bila super všeč.
Pa težko rečem zakaj mi je všeč, arhitektura res ni kaj posebnega, socializem je še vedno močno prisoten, kaj pa vem. Od vseh so najbolj obnovljeni in najbolj barvasti pravzaprav bloki. Morda mi je všeč le zato, ker je bilo povsod malo ljudi, nikjer nobene gneče? Čeprav se je potem izkazalo, da so vsi v gostilnah... Študenti imajo namreč podobno urejeno prehrano, bone, in so jih polne gostilne.
Se mi zdi, da nam je bilo vsem všeč. Smo kar lepo počasi tacali po mestu
čisto po naključju odkrivali malo večje ali manjše znamenitosti
šli seveda na prvi hrib, ki smo ga našli
prehodili čimveč smo mogli
se slikali z domačini (čeprav je za francoskega vojaka težko rečt domačin)
in se igrali s fotiči.
Na žalost nismo našli ne fotografa ne jamarja, ampak nekaj je potrebno pustit za drugič. Sploh, če greš takole brez plana, brez načrta. Ko je res vse naključno, spontano. Morda pa je to ta element všečnosti, kaj?
Ja, lepo je bilo in vsem je bila Bratislava presneto všeč. Kljub temu, da je bil pravzaprav nek siv, zimski dan. K sreči vsaj ne mrzel...
Zvečer pa sva pustila otroka pred TV - čeprav sta bentila, da ne moreta prav nič gledat, ker je vse sinhronizirano - midva pa hop, v prvo gostilno!
O, kako pivce! O! Ma, ja, to je povsem nekaj drugega, kot tale naša težka piva, čisto nekaj drugega! Pa naj bo to bažant, topvar ali pa še kaj bolj domačega, vseeno! Samo, da je kaj domačega!
Tisti večer nama je obema pivo dobro teklo. Kljukic sicer ne delajo več, ampak račun je bil na koncu vseeno kar dolg... O, ja, to bi morala ponovit še kdaj!
Še najbolje pa je bilo naslednji dan - niti duha o kakem pivu preveč!
Juhej, gremo naprej! Kam pa? Hm, kdo ve, gremo kar tukajle, po avtocesti, pa bomo videli!
Ampak o tem pa kaj več naslednjič.
Takole pa smo prišli do Bratislave. Štiri ure in pol, bruto. Mimogrede, za vogalom!
Vpiši se