Spet smo pri hribih in spet pri črki K. Konj! Kaj pa vem, kaj je s temi K-ji letos, pa sploh še nisem končal, še nekaj k-jev imam v paci... Leto k-jev, kaj?
Torej, hrib: Konj, Velika planina, čas: začetek avgusta, namišljen vikend nekje sredi tedna, edina dva dni brez dežja.
Tole je bil pravzaprav oče - sin vikend. Vikend med tednom, a kot prvo med vikendi letos ni vremena, kot drugo pa naše dete tako ali tako poleti nima časa. Tabori, košarka, planinci, komaj da sva se zmenila za ta dva dni.
Greva midva v hribe, sva si rekla! Kam pa drugam?!
A začetek ni bil prav nič obetaven. Začela sva na kavi na pumpi na kamniški obvoznici. Res prav nič obetavno.
Kot večkrat letos, bo spet treba povsem zaupati vremenarjem.
Huh, težka bo, ko se pripeljeva na izhodišče pa še težja, v začetku Kamniške Bele celo nekaj rosi, oblaki so težki...
kaj, ko bi se midva raje igrala z lužami, z blatom, vodo?
Pa sva kar krenila. Težke rukzake z vsem potrebnim za dva dni in greva proti Presedljaju.
Težko je reči, da je to ena bolj zanimivih poti. Gozd, hosta, strmina... s čim naj bi si otrok krajšal čas? Tako moram, kljub težkemu sopihanju, še celo pot kaj govoriti, biti zanimiv, drugače bo prekmalu padla motivacija. K sreči z domišljijo nimam težav...
Pri klopci se nato razgledi razjasnijo, od tu naprej bo pa že lažje!
Tamauček me začudeno gleda: "Oči, a ti sploh veš, kam greva?", ko zavijem dol z markacije. Seveda vem. Eno lepših lovskih koč greva pogledat! Malco je pa treba imet, nama se prav nikamor ne mudi!
Zgleda, da deževalo res ne bo, počasi se jasni, res počasi, a kaže, da gre vreme na bolje.
Pravzaprav sva prišla preizkusit samovarovalni komplet. Pogledat, kako se ga da gor, kaj z njim počneš, kje se pripenjaš in kje ne. Zakaj, kako, na kak način. Trenirat sva šla. Na Konja.
Na lepo, sicer kratko, a precej sladko zavarovano pot.
Na Tamaučka nisem niti preveč tulil, me je kar malo pomirjalo, ko je bil pripet in zapet. Sicer je to najbrž njemu nepotrebno, a upam, da ga navadim skrbet za varnost. Naložba v prihodnost, kot pač vedno je z otroci.
Slikal pa tudi nisem prav veliko. Sem mu raje dihal direkt za ritjo.
Super nama je šlo. Oče ni preveč težil, sin pa je dovolj poslušal, da sva bila oba zadovoljna. Super zadovoljna!
Malo sva se razgledala še naokrog, koliko kaj poznava hribe, kje sva že kaj bila,
pogledala ali pot na Korošico spet rabi kaj krčenja
in jo mahnila občutno lažja proti planini Dol. Obema se je odvalil kar precejšen kamen od srca. Od tu naprej pa sva lahko potem lažje zadihala, vse skupaj bo samo še sprehod po Veliki planini. In ker se nama ni nikamor mudilo, sva res vse to tako vzela.
Na počasi. Zelo počasi.
Se bova povsod ustavila, kjerkoli bova hotela. V vsaki gostilni! Na Zelenem robu tudi, seveda.
Prideva do Zelenega roba, jaz se ravno preoblačim in brskam po rukzaku, ko naju oskrbnica vpraša, če bova kaj spila.
"Jasno, da bova! Sva žejna! Jasno!", samo, da denarnico najdem, trenutek... trenutek... ah, v temle žepu bo... ne? Opa. Čaki... aja, seveda, tjale sem jo dal, ah! Opala! Izdih.
Ne, ne, ne. Nemogoče.
Pa je nisem ja spet tlačil tja spodaj, v *tisti* predal? Ne? Hudiča.
Je kje v žepih oblek? Vetrovk? Hlač? Majic?
Ok. Počasi. Gremo od začetka, začnimo na vrhu rukzaka.
In tako naprej, par krogov sem moral naredit, preden je tudi betici postalo jasno, da je nekaj narobe. Pa sem vseeno še - za dobro mero seveda - dvakrat obrnil rukzak naokrog. Za vsak slučaj, mogoče pa kar naenkrat naredi *puf* in denarnica pade z neba?
Ko ti enkrat dokončno kapne, da denarnice pač ni, se takoj porodi naslednje vprašanje: kje pa potem - hudirja - je?
In to je spet celo popotovanje spominov, razmišljanja, spraševanja, pregovarjanja in vseh mogočih neumnosti. Nekaj časa traja. Jasno.
Dokler je nisem v glavi čisto lepo zagledal. Sredinska konzola v avtu, spodaj na začetku Koroške Bele. Po kavi mi je bila preveč v žepu, pa sem jo tja odložil. Ohhhhh, je*emti.
Sledile so neke določene besede, ki jih ne bi ponavljal, sem pa trenutek ovekovečil. Da si bom za naslednjič zapomnil! Takšen torej zgleda človek, ki je pozabil denarnico v dolini, kakih šest ur hoda daleč, evo ga, čurimurija!
In kaj naj zdaj? V Domžalskem sva se namenila spat, kaj naj greva zdaj kar dol, se vsa žalostna pobereva?
Upajva, da je v hribih manj doline, da so tu ljudje bolj prijazni in da ti prej priskočijo na pomoč. Ponavadi je že tako, zato ne obupujeva preveč, dan se je naredil, celo nekaj sončka naju boža
zakaj bi bila slabe volje, razočarana? Kakorkoli vzameš, je tole super dogodivščina!
V takem prelepem okolju
se nato strahovi razpustijo in vse se konča v najlepšem redu.
Tako lahko zvečer sproščeno igrava jamb, iščeva Kamniško sedlo v sencah Mrzle gore, štejeva grebene,
se igrava povsem fantovske igre z določenimi kravjimi predmeti, ki jih punce ne (z)morejo razumeti,
iščeva sončni zahod
in sploh ne greva spat, dokler ni luna visoko na nebu!
Zjutraj tudi nisva pre-zgodnja, počasno prebujanje, pospravljanje, zajtrk, potem pa počasi v prekrasen dan!
Malo sem in tja, veliko počez, "pejva čez Tiho dolino!" in podobni ovinki nama dajo videt marsikaj. Kar smo enkrat raziskovali in se čudili, kaj počnejo, smo zdaj videli v živo - stebri za sol.
Našla sva tudi mrazišče, ki je zabeležilo minimalno temperaturo celo -40! Seveda ne letos...
Tiha dolina... koliko let je, kar sem bil tu nazadnje? 40? 35? Huh.
Potem pa sva jo lepo počasi mahnila po cestah do planine Dol in skozi Dolski graben nazaj v dolino. Ker se nama spet ni nič mudilo, sva šla počasi, a vseeno se mi zdi, da sva kar naenkrat priletela do gondole. Tam si je Tamauček pripravil sendvič, jaz pa sem skočil še po avto. Mimogrede srečal še par srn, ki se je sprehajal čisto ob cesti, a se vseeno celo pot spraševal: bo denarnica sploh še v avtu ali jo je že kdo sunil? Razbil šipo? Ukradel cel avto? Denarnica? Denarnica!!!!!
Me je neslo in sem kar tekel in ko sem od avta poklical Tamaučka, je ta še cmokal s sendvičem, ko sem tulil: "ja, je denarnica, ja, je, cela, živa, zdrava, še vedno polna! Pa avto je tut! Juhuhuhu!"
Kar seveda pomeni - če je konec dober... kako že gre? Kaj pa, če je vse skupaj, cel vikend, super? Kaj pa potem, a?
Za po koncu pa: dolg vrniti ni tako enostavno, če ga moraš gor prinest. Kar naprej odlašaš, sploh pri tem vremenu, dokler se mi ni zdelo, da pa je že prehuda in sem se enkrat zbudil, rekel, da je to preveč in jo mahnil na najhitrejši način gor. Poravnat dolg. Končno!
Za vso prijaznost, razumevanje in potrpljenje se osebju Domžalskega doma najlepše zahvaljujem.
Vpiši se