Krti po Grebenu

by piskec 1. september 2011 16:01

Saj vemo, kako to gre, kajne?

Najprej midva na ogled, nato pa še z ostalimi.

Krti so se tokrat prestrašili ali pa niso imeli časa. Zato nas je bilo na startu le sedem, pa še od tega s(m)o bili trije iz naše familije, Janez, Rado in dva iz Domžal. Po petih letih se je zgodba na žalost izpela... Je pa tudi res, da veliki večini nedelja nikakor ne paše, še posebej žegnjanska nedelja ne.

Pomeni pa manjša skupina manjše tveganje za organizacijo, manj težav in hitrejše premikanje.

Že tako je bilo polno težav z vremenom, na koncu smo izlet celo prestavili na nedeljo, v soboto je sicer prva nevihta zabeležena šele ob 18h, ampak to bi bilo glih za glih. Na grebenu se ni za šalit, šli smo torej raje v nedeljo. Pa še pihalo je dosti manj!

Začeli smo torej malo višje, ne čisto spodaj, v Bistrici. Na Ravnah, na koncu asfalta.

Potem pa se itak le malo ogreješ, pa si že pri Orožnovi koči. In prva malica, zajtrk.

Črna prst zgleda zelo zelo blizu, ampak niti ni. Dobro urico je treba kar računat!

Gor je kar fino pihalo, midva s Heleno sva bila kar malo nervozna: pa ja ne bo zdaj cel greben takole?! Da smo prestavili, zdaj bo pa pihalo?! Aaaaaa!

Pa smo raje spili kaj domačega, se malo pogreli

in smo bili kot novi, pripravljeni na greben!

Ja, zaradi Tamaučka sem imel kar nekaj strahov, vendar sem jih rinil v ozadje, kolikor sem le mogel. Če je dal skozi vse tiste drseče tolminske strmine, potem bi moral biti tole zanj sprehod! In prav zaradi tistih tminskih klancev sem se ga upal vzeti s seboj...

In je tudi bil, Leander se je tako dobro držal, da je prav neverjetno! Jaz ga sicer nisem smel niti gledati, ker sem takoj začel prigovarjat: pazi, glej pod noge, bla tako in  bla drugače, Helena pa ga je malo varovala in se ona tudi prav enkratno držala. Spravljati lastnega otroka čez nevarna mesta je v vsakem primeru psihično zahtevno. Zaupanje je zaupanje, a strah je Strah. In to pušča posledice.

Je pa zato dobil enkratno izkušnjo, ki jo je prestal brez najmanjšega problema. Da bi mu delale težave devet ur hoje? Ha... pa kaj še! Važno, da je bil spredaj, ta prvi in da je dajal tempo.

Pihalo potem k sreči ni več. Le še sem in tja, ni bilo pa vroče. Kar je pomenilo, da se za sonce niti nismo toliko zmenili, kar je bila seveda napaka. Še danes me peče levi del vratu in leva roka... V hribih ni treba sonca čutit, da bi te opekel, to bi pa res že lahko vedeli! 

Ustavljali smo se zelo malo, le sem in tja.

Malo grebenčka po levi, pa malo po desni, pa čisto po sredi...

Potem pa smo že začeli poditi koze. Oz. koze so točno vedele kam in kako! 

Direktno na Rodico, kjer so turisti! Že dolgo vedo za to finto! In res je zelo težko karkoli pojest tamle gor. Še palice so mi zmučkale po slinastih ustih, ker so trakovi tako fino slani... Plastiko zdrobijo za malo šalo! 

Zdi se, da točno poznajo, kak sendvič je na meniju že po šelestenju papirja...

Tam na Rodici potem malo bolj piha in se kar hitro odpravimo navzdol. In smo zato kar hitro tudi na smučišču Vogel!

Seveda ni za mislit, da bi šel jaz z nihalko dol, zato napopam še Kristino in Janeza. Pejmo raj peš! Rado se ne da.

Ostali nimajo prav nič krajše poti, od sedežnice Plato jih čaka še dolga pot! 

Malo se obirajo, a kmalu spoznajo, da bo treba kar stopit, zadnja gondola gre ob 18h!

Pa imajo vseeno čas za pijačo v planinski koči Merjasec

potem pa se odpravijo z gondolo navzdol!

Mi pa jo tačas šibamo po presneto zoprnem gruščatem smučišču navzdol. Strmo je in vse drsi, midva z Janezom pa kar šibava in šibava in le sem in tja počakava Kristino. 

Spet iščemo prehod direktno v Žagarjev graben in "markirano" in "vrisano" pot v njem, pa je spet nikjer ni. Važno, da kartografi pobirajo nagrade za bedne izdelke. Aaaaaaa, evo, mi je že pritisk dvignilo...

Debela črta je tam, kjer smo šli mi, črna in tanka rdeča pa sta "kao" pot in to celo markirana! Juhej, juhej. Zaupati kartam?

Zmenjeni smo v Ukancu, pri Don Andru seveda, zato nam najbrž ni treba čisto do gondole in križišča in potem spet nazaj, ne? Zato kar tam nekje rečem: "ane, da mamo dost te ceste?" in jo mahnem povprek čez že jesenski gozd. Kakšen užitek, kar povprek, juhu mi srce poskakuje!

Ampak... da vidite vi to, kako se je meni tole posrečilo! Ko sem čisto na koncu videl avtomobile in sem takoj vedel, da je to to, sem se začel na ves glas režat! Še kuharja smo prestrašili, ko je kadil zadaj za gostilno: "smo tolk lačni, da smo kar počez prišli!"

Mislim, če bi hotel narisat, ne bi bolje prišel, direktno na zadnjo stran Don Andra. Če bi šel še skoz zadnja vrata, nam še okoli ne bi bilo treba, totalni zadetek! Včasih pa mora imet človek srečo, kajne? 

In ja, seveda smo bili hitrejši od skupine z gondolo, za kakih petnajst minut! Uro dvajset smo potrebovali do dol... Zato smo se lahko že delali frajerje in slikali počasneže... 

Kaj mi je potem bilo, da sem naročil pico in to ta veliko, še danes ne vem! Pa sem že enkrat tam naročil ful super dobro solato in preživel - jasno. Ampak pice pa ne preživiš, jaz celo polovice nisem... Velike oči, velike oči in še enkrat velike oči, pa lakota, pa sonce, pa veter, pa hribi cel dan, eto, pa delaš neumnosti!

Pa kako žal mi je bilo za tisto pico, sem vedel, da je nikoli več ne bom videl, če jo odnesem domov...

Smeha sicer polna miza, ampak malo je manjkalo pa se nam ne bi dalo niti nog namočit. Sem jim moral skoraj grozit in smo pri kozlu le uspeli preizkusit tokrat res  toplo jezero.

Sledil je le še bolj ali manj uspešen teleport do Krtine.

Presneto luštno, spet! Fino je s prijatelji hodit naokrog, fino!

8:50h hoda in 24km. Višincev 1845. Super!

Še album!

 

Tags: , , ,

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS