Sem in tja Heleno prepričam, da je kak izlet super tudi za planinsko društvo, ampak, da bi pri tem ostalo in ne bi šla tudi sama pogledat, tega je pa ne morem prepričat. Kar je pravzaprav čisto prav, parkrat naju je to že kar fino rešilo. Stanje poti se spreminja, sam sem pa včasih tudi neroden in zame je vse preveč vse ok. Pa čeprav potem za naše pohodnike ne bi bilo.
V 2016 sem šel krog okoli Begunjščice, ki mi je bil tako všeč, da sem navdušil še Heleno. Ampak je bilo treba it pogledat.
Naprimer konec maja 2017 je bil en tak prav dober dan, ravno pravi za pregled poti, koče že odprte, snega ne več. Pa še zgodaj ni treba vstat, začela nisva pred enajsto! Opa!
Začetni strmini se najbolj upreš tako, da jo hitro premagaš.
In potem si takoj na Zelenici. Ferati se bova tokrat odpovedala. No, pa tudi kdaj kasneje.
Na Zelenici čaj 1,5 €, kava 1,5 €. Prezgodaj za pivo.
Arso Bober postaja zdaj že kar nekaj časa v pogonu. To so obvezne stvari za slikat!
Potem pa spet kar dober vzpon, kjer sva se spraševala ali ne bo preveč za naše pohodnike.
Svet res zgleda hud, težko prehoden, a je vse super luštno, prehodi super izbrani in nič kaj težki.
Še pri zajli se sprašuješ ali ti je v napoto ali je mogoče bolj za v drugo smer? No, nekaterim bo tule za pomagat, a izpostavljeno ni. Lahko se pa fino pičiš.
Potem si pa že na drugi strani. In če dobro pogledal tjale dol, bi videl pot, po kateri bova šla proti Prevali.
Pri Robleku sva seveda malo počila, se poveselila z dojenčkom, ki je že res čisto mali prišel gor! Vse je kazalo, da mu gorsko okolje paše - dobro ga indoktrinirajo, od začetnih dni.
Ja, ok, tudi na Vrtači cepina še ni odpihnilo. No, tole je pa tako ali tako ena velika šlamparija - tamle gor sploh še nisva bila! Ne, res ne. Ojej, ja.
Na Robleku pivo po 3,5 €, presneto visokogorje.
Ne, ni Golica, so pa ta prave Ključavnice. Ob čisto pravem času, direkt pod Roblekom.
En cel nasad! Helena slika navzgor, jaz pa dol, lenoba.
Tole je pa tisto od prej - če bi bolje pogledal dol, bi videl pot. Kaj pa, če pogledamo gor?
In približamo? O, ja.
Klini! Malo previdnosti bo potrebno, večje nevarnosti pa ne bo. Strmine so sicer kar dobre, skotalit se ni dobro tule dol.
Koča na Prevali, v ozadju se repenči Storžič. Štrukljev tokrat nisva probala, jih bova naslednjič, čez neke tri mesece.
Pa še po prekrasno speljani Bornovi poti nazaj proti Ljubelju. V začetku kot po avtocesti.
Zakaj je treba v predoru vedno, ampak res vedno, slikat? In to vedno, ampak res vedno, tudi objavit? A to je spet ena tistih, ta obveznih? Kar nekaj se jih nabere, kajne?
Oh, spet smo razposajeni, jaz pa najbrž tulim: "drž se, ne se zaje*avat!"
Krog je torej popolnoma isti, kot je bil 2016. Čas pa je malce spremenil, zadnjič sem rabil sam 4:20h, tokrat je bilo to malce... no, pustimo to. Je bila ogledna tura, raziskovanje gostoljubja koč in podobno, ne pa tek okoli hriba.
Kako bo šele s pohodniki! Kar pripravi se na 8 h ali pa še več!
Pravzaprav bi lahko človek tale krog naredil vsako leto enkrat. Štiri povsem razlčine strani gore v enem izletu, za vsako srce nekaj, tu se je res težko izmuznit s tem, da ti ni bilo všeč.
Prekrasno, prekrasno!
Vpiši se