Sredi oktobra je bil na PD Domžale razpisan izlet na Prehodavce.
Sam se zanj sploh nisem zmenil, tisti vikend je bil zaseden, družbe nisem imel, na ta izlet sploh nisem pomislil. A potem so se za vikend plani povsem spremenili, vreme se je kar naenkrat osončilo, pa še Lojze je rekel, da bo šel.
Torej čas, vreme in družba. Kaj bi torej še hotel? Ja, pa pejmo, a ne?!
Začeli smo na Planini Blato, 18.10. ob pol sedmih in takoj nas je postavilo na realna tla - presneto slabo. Megla, dež in milijon pohodnikov!
Za drug teden je bil že napovedan sneg, vsi smo lovili zadnji lep vikend brez snega (o, če bi vedeli, kakšna lepa jesen bo še!), našli pa smo precej zoprno in obilno rosenje. Bljaki.
A je k sreči z vsakim metrom rosenje ponehavalo in vedno bolj se je zdelo, da so imeli vremenarji prav. Na Planini pri Jezeru je bilo že bolje. Megla je sicer še vztrajala, a rosenja ni bilo več.
Čas pa je bil za prvo skupinsko fotko. Za katero smo se najprej dolgo zbirali in se pripravljali, nato pa sem sam motovilil toliko časa,
da je potem Lojze končno eno normalno stisnil.
Nato pa smo jo mahnili mimo Dednega polja
v dolino Za Kopico, direktno v... v... v sonce!!!!
Ah, kako so se nam razjasnili obrazi! In tudi korak je postal kar malce bolj prožen! Kaj vse naredi malo sončka.
Kljub milijonom pohodnikov na Planini Blato, smo potem v celem dnevu srečali le par ljudi. Sploh tule Za Kopico ni bilo skoraj nikogar... K sreči je pogorje toliko veliko, da so se vsi tisti jutranji milijoni razkropili povsod naokrog. Na katerikoli vrh si namreč pogledal, povsod si videl kakšno pikico...
Mi pa smo že hitro na Vratcih!
Dedki in babice si kažejo slike vnukov in tulijo iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
drugi pa občudujejo razglede. Naprimer kvišku kipeči Razor
ali pa Stenar in Škrlatico, ki se sramežljivo skriva za oblačkom...
Kako pa je kaj na drugi strani, tam, od koder smo prišli? Tam je malce več megle, Peči ne dosežejo pogleda iznad nje.
Obiramo se. Malicamo. Čakamo. Občudujemo. A vseeno pojdimo še naprej. Prehodavci se že lepo vidijo, a do tja ni prav blizu, pot gre kar precej naokrog. Tam v kotu bomo z 2200m celo bližje Mlinarcam kot pa Prehodavcem.
Potem pa le srečamo domačina, za katerega se zdi, da se nam celo malce nastavlja.
Jasno, da poslikamo na tisoče fotk. Tja do takih z grebensko potjo na Prisank in Hochalmspitze v Ankoglu za ozadje. Ah, kičasto.
Lojze pa pravi, da nima takega zooma in da bo to naredil na star, preverjen, način. In gre lepotca lovit, kar mu čisto dobro tudi uspe!
Prav neverjetno se tudi kozorog pusti premakniti. Čeprav ne kaže popolnoma nobenega zanimanja za nas, pa nam preblizu vseeno ne dovoli prit.
Jezerca tam na Prehodavcih so tokrat, konec oktobra, precej majhna, skoraj nič vode. Rjavo jezero je le še mala lužica.
Za primerjavo - julija 2010 in oktobra 2014:
Je pa res, da je bilo tole še pred velikim novemberskim deževjem, po tistem se je zadeva najbrž spremenila...
No, potem smo pa že pri Zasavski koči na Prehodavcih. In tule Boštjan v vlogi učitelja, učenci pa prav pridno poslušajo!
Nekaj ljudi še srečamo, a nas vse skupaj ni veliko. Mnogo več jih je seveda na Triglavu. Zum pri tem pomaga.
Na žalost ne moremo po dolini Jezer nazaj, splet okoliščin nam nalaga, da gremo po isti poti nazaj, deliti se pa tudi nočemo, prav super se imamo. Pa tudi čas nekako hitro mineva, ob takem lepem vremenu gre hoja bolj počasi, čas pa hitreje teče.
Megla se počasi dviguje, tudi dolina Jezer se počasi bistri
jaz pa z zumom na fotoaparatu iščem in iščem kozoroga, ki sem ga nekje v daljavi zagledal. To pa v bleščečem soncu ni prav najlažje opravilo, sploh brez očal. Pojma nimam, kaj slikam, na ekranček pa seveda ne vidim. Kaj sem posnel, lahko vidim nato le doma. Kjer so rezultati zanimivi! Naprimer takšni:
Seveda je takih slik mnogo, veliko, preveč. A na koncu... ej, pa ja ne? Mi je uspelo? Uau, ne moreš verjet, celo zadel sem ga! Kozorog, ne pa gams, evo.
Pri hoji nazaj klepetamo na dolgo in široko, megla se je že čisto razkadila zato se pred nami odkrivajo še dodatni razgledi, ki jih zjutraj nismo imeli.
Pa spet Planina pri Jezeru
nato pa se še strašansko vleče tisti mali konček do Planine Blato. Tako kot vedno se zadnji metri navzdol še najbolj vlečejo, a k sreči nam hitro mine.
Kar dobrih deset ur porabimo za vrnitev na izhodišče, dolga pot je tole. Je pa tudi res, da smo veliko časa porabili za ustavljanje, malice, občudovanja, sončenja, razgledovanja in tako naprej. Danes se je to res splačalo in presneti greh bi bilo bezljati naprej in nazaj.
Kljub temu pa, da je bil izlet pravzaprav dolg in naporen, je minil nadvse hitro in v super prijetnem vzdušju. Skupina se je super ujela tako v hoji, kot v klepetu. Tako smo tokrat dodobra pretegnili glasilke in nožice.
Pa še tako presneto lepo vreme!
Še dobro, da sem šel, še dobro!
Pa še vse ostale fotke v albumu.
Vpiši se