Tokrat bi zgodba lahko imela celo svoj podnaslov: s tovornjakom prek Evrope!
Še danes se ne ve povsem natančno, kdo je bil prej: me je Marko prej povabil na pot, ali pa sem sam izrazil željo po tem? Kdo bi vedel, a tudi ni važno. Po dolgem času sva se le dogovorila in našla skupni čas, kar sploh ni bilo enostavno!
Tako sva nekega jutra, konec novembra dvaštirinajst, seveda še v trdni temi, kot se za tovornjakarje spodobi, po moško zadegala dve torbi v kabino Scanie in šla Evropi naproti!
Hit the Road, tokrat dobesedno.
Scania, najin skoraj celotedenski dom! Urejena po Markovih željah, lepo, a nič načičkano. za kar sem mu hvaležen. Po celem tednu bi s kakšnim super svetlečim se znakom za svojim hrbtom še dolga leta mežikal Scanio. Osvetlitev tovornjakov je lahko velika strast, to se hitro vidi na cesti...
Vse se seveda začne z nafto in z adblue, za kar sem pravzaprav prvič slišal. Nekaj za zmanjševanje strupenosti izpusta. Mi ni čisto jasno, ampak je treba met. Treba.
Po to sva morala najprej v Lj, Marko seveda ve, kje je najcenejši, pri vseh teh količinah se hitro pozna vsak cent.
Se pa vsaj vse naredi s kartico, avtomatsko. Vsekakor pohvalno, ker v tej zgodnji uri itak ni nikjer nikogar.
Za začetek sva namenjena proti Trstu. Čez našo deželo se hitro prebijeva, bi se pa še hitreje, če se ne bi bilo treba na cestninah kar naprej ustavljat, vsake pol ure. Super mamo tole zrihtan.
A še preden zavijeva v Italijo, je treba zverino še natankat do konca. Pri nas se DDV odšteva, za vrnitev davka iz tujine pa je potrebno plačati kar nekaj provizije. Najbrž več, kot je pri nas dražja nafta.
Tako je za čez Evropo potrebno imet malo večji tank. Še bolje pa je, da imaš celo dva! 1100 litrov nafte je bil kar dober znesek na števcu črpalke in vesel sem, da ima naš mali avtomobilček le 40 litrov prostornine...
Ni čudno, da moraš tovornjak kar dobro čuvat, že samo kraja nafte te lahko v teh časih presneto veliko stane!
Tako sva bila ravno ob pravem času v Miljah, na kraju, kjer bova prvič nakladala robo!
Mala firmica makaronov se izkaže za ogromno firmo, kjer je za transport kar dobro poskrbljeno. Vage, rampe, preverjanja se izkažejo za učinkovite, kar pri italijanih ne bi ravno pričakoval.
A formalnosti so opravljene presneto hitro, najin *prazni* tovornjak pa tehta natanko:
Ja, 17 ton. Juhuhu.
Ampak to Markota prav nič ne moti, da ne bi težke in dolge zverine na rampo iz prve parkiral na cm natančno. Brez dotika, brez gledanja, jaz pa tudi nisem pomagal, lahko bi še kaj zašuštral. Tole pa so izkušnje!
Sem pa potem lahko malo pomagal in sem vsaj zvedel, kje so kakšne zadeve na tovornjaku. Naprimer noge za spustit, da ti nadebudni skladiščniki s težkimi viličarji ob nakladanju ne drgnejo blatnikov.
Potem sva pa malo čakala na organizacijo skladiščnikov, ki so morali napolniti ves tale prostor:
Sicer imajo kar nekaj sodobne tehnologije za beleženje, kaj so že naložili in kaj ne:
a vseeno vse skupaj kar nekaj časa traja. Sem in tja se kak paket izgubi in vsi izginejo, midva pa čakava. Skozi odprtine pa vleče mrzla burja in jaz sem že po petnajstih minutah dodobra smrkav. Kapo in rokavice naslednjič!
Ni ravno mraz, a prav fino piha!
Hm, bi prižgala tale hladilnik in naredila namesto tega grelnik?
Na koncu res še najdlje čakava na zadnjo paleto. Kdo ve, kam se je šla izgubit.
In ko naju ponovno stehtajo pri izhodu, sva že malce težja.
Midva, šestnajst ton tovornjaka in osemnajst ton makaronov, zdaj pa pojdimo zares!
Tako se je pravzaprav začelo tisto pravo potovanje. Z veliko asfalta
nekaterimi boljšimi kavami
in nekaterimi malce slabšimi.
Najrazličnejše napravice za beleženje cestnin so kar naprej piskale
še dobro, da ima tovornjak veliko šipo, da pridejo vse gor. Na eno sliko namreč ne dobiš vseh...
Ok, res je, po eni državi piska le ena od naprav. Kar je dobro. Čeprav nisi siguren ali je bolje, da piska bolj pogosto ali bolj poredko. Kaj hitro te začne ob piskih srbet žep v katerem imaš denar. Nekako neločljivo je to povezano...
Potem se pa voziva, klepetava kot nora in se imava pravzaprav čisto super.
Hitrost sicer ni nadzvočna, okoli 85km/h jo šibava, približno tako, kot večina drugih tovornjakov. Ene prehitevava, drugi prehitevajo naju. Veliko jih ima vgrajene omejilnike hitrosti in hitreje kot 80, 85 sploh ne morejo it, tudi, če bi hoteli, lastniki ne dajo. Nafta je draga stvar in ob polnem plinu se pri vsej teži poraba presneto pozna. In ker je ravno nafta tista ločnica, ki ti pove ali boš kaj zaslužil ali pa bo šlo vse dobesedno v zrak, se povsod špara. Pri porabi, pri izbiri poti, pri načinu vožnje ipd.
Potem pa naju že začne basat čas. Seveda sem naivno mislil, da je urnik voznika tovornjaka nekaj enostavnega: voziš toliko, počivaš toliko in gremo. Ja, seveda.
Priznam, da sva se o tem veliko pogovarjala, ampak jaz še zdaj nimam pojma, kako in kaj. In če pogledaš malo po netu, tudi veliko profesionalnih voznikov nima čisto vsega razčiščenega. Ker to je seveda birokratski pravilnik, ki namesto, da poenostavi, vse skupaj zbirokratizira in je skupek zahtev vseh udeležencev, sindikatov, voznikov, držav, prometnih strokovnjakov ipd. No, vsaj meni se tako zdi. Zato kar kmalu neham Markota spraševat in se ne vpletam v ure vožnje. Bo že vedel, zame je to preveč komplicirano!
Ampak ko mora Marko na zasluženi počitek, nikjer v tej Nemčiji ni prostora! Pa poskusiva prvo črpalko - vse polno, vse! Pa poskusiva v drugo - isto, vse polno, do zadnjega kotička, sami tovornjaki! Pa poskusiva v tretje - isto, povsod isto, tovornjak ob tovornjaku. Malce nama gre že za nohte, a greva naprej, kaj pa čva, na odstavnem pasu pa tudi ne moreva bit!
Pa je v Nemčiji res veliko črpalk, parkirišč in prostora za počitek, pa še vseeno... Lahko si predstavljamo, kako je to pri nas, ko pa še prostora ni, tistih par parkirišč. Saj ni čudno, da je povsod gneča.
Ker pa je res samo še par minut do obveznega počitka in tega ni dobro kršit, na prvem odcepu zavijeva dol in... imava srečo!
Prav veliko parkingov posebej za tovornjake, pa še dobro sosedo imava! In to v zadnji minuti do počitka! Natančno, a!
Večerja, skuhava si celo čaj, malo klepetava, potem je pa že čas za spanje, jutri je treba zgodaj vstat!
"Kako bo tole kaj spat v tovornjaku, kaj?" se sprašujem, ko se kobacam na zgornji pograd. Zgleda nekam malo prostora, k sreči nisem klavstrofobičen.
Ampak potem potegnem v enem šusu čisto do jutra, niti lulat mi ni treba! Neverjetno! Spim ko top. Na vrhu pograda v tovornjaku, nekje sredi Nemčije. Ha!
Zjutraj vsaj izveva zakaj toliko mest za tovornjake! Sva skoraj na dvorišču DHL in Amazon.de! Jasno.
Zajtrk v kabini, potem pa jo mahneva naprej! Kavica bo nekje na poti, ko bo treba narest počitek!
V bistvu kar naprej poteka borba med voznikom in pravilnikom o času vožnje. Od jutra pa tja do večera, vse se lovi na minutke, vse se izvaja v zadnjem hipu, ko je nuja. Nobena minuta ne gre v nič.
No, resnici na ljubo poteka borba med voznikom in policaji. Pa jih je - policajev - kolikor češ in na vsake toliko časa vidiš, kako imajo kak tovornjak v paci. Ampak tovornjakov je še mnogo, mnogo več! In nikoli ne bodo žandarji polovili vseh ravbarjev...
Hitrost, teža, ure vožnje, vse je regulirano, vse uzakonjeno, vse je torej stvar možnega goljufanja, kaznovanja in tako naprej. Jasno, ob zaostrovanju cen transporta, ob neznanski količini prevoznikov, ob mizernih plačah, ob... že na daleč je povsem jasno, da jih veliko preživi le z goljufanjem. Nekaj jih celo zavestno goljufa, še vedno se jim splača, tudi, če dobijo kazen. In tako poteka borba, ki seveda nima zmagovalca. Po eni strani zaostrujemo kazni in pravila, na drugi strani (zaslužka) pa počnemo povsem enako, zaostrujemo. Veliko voznikov pravzaprav sploh nima drugega izhoda kot imeti par kartic s seboj, magnete ali pa kdo ve, kaj še vse!
Transport je namreč ena ogromna reč. Ogromna! Z malo višjega gledišča šele dobro vidiš, koliko je teh tovornjakov! Saj kar ne moreš verjet! Povsod so, vsi se borijo za svoj del pogače. Vozi se z enega konca na drugega ali pa obratno, ali pa gor in dol, sem in tja. Različne narodnosti, različne države. Ni rečeno, da Turek vozi iz Turčije, kje pa! Čisto možno je, da vozi sadje iz Španije v Litvo, Litvanec pa tovori pralne stroje iz Poljske na Portugalsko. Vse je popolnoma pomešano, posli so res povsem brezmejni.
Dovolj se je voziti ob avtocesti in videti vsa tista logistična podjetja. Kar naprej, logistics sem, logistics tja. Povsod nekaj prekladajo, prenašajo, iz malih v velike, iz velikih v male tovornjake, v velike hale, v manjše hale, not, ven, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Kar naprej.
Kar je seveda dobro, a konkurenca je ubijalska. Kako torej dobit posel? No, ne mene tega spraševat, pojma nimam.
Pa da ne omenjam še vsega ostalega transporta, ki je prisoten in ki ga je tudi ogromno:
Tako pa s 500 konji V8 motorja in porabo okoli 30l/100km pičiva še mimo Euro vesoljskega centra, ki je pravzaprav tudi center neke vrste transporta:
in proti večeru pripeljeva vseh osemnajst ton makaronov na njihov cilj, nekam na sever Belgije!
A najin čas razkladanja je šele zjutraj, tako ali tako morava dati čez še počitek, dobro večerjo in ponovno dober spanec!
Kaj nama bo prinesel jutri?
Vpiši se