Solčavska panoramska cesta je tako za nama. Dolga je bila, ni kaj.

Pa še precej slabo načrtovana z moje strani, načrtoval sem namreč 3h od Grohota do Doma planincev. Ha! Bolj se res ne bi mogel zmotit... 

Kljub temu, da sva se malo vozila z avtom, meni se je zdelo, da se voziva pol ure, na koncu pa se je izkazalo, da sva z avtom naredila le nekih 2,5km. Za kar sva pa še vedno hvaležna, saj je bil ravno odsek, ki gre kar naprej navzgor in navzgor.

Če dodava še eno uro od Grohota do Panoramske ceste in še 1h po Logarski, bi potrebovala skupaj nekih 6h. Ne pa 3h, ha, načrtovalec! Bi bilo dobro prej preverit kilometre, ne pa kar na palec, kaj?

Sicer pa - nama ni nič nucalo, vreme se je tako ali tako odločilo drugače... 

V Logarski sva bila enkrat tudi s Tamaučkom, star je bil le kak mesec, nič več. Od takrat je ostalo le par slik, kdo ve zakaj, vse kaže, da nisva prav veliko slikala... A v glavi sem imel točno tole sliko, ki sva jo tudi tokrat zagledala! Ja, tukajle morava zavit dol! 

Markacija je bila, prej sem se pozanimal tudi pri domačinih in vsi so potrdili. Bilo pa je sumljivo, ker so vsi govorili o vlaki, nihče ni nič rekel o markirani poti. Vlaka levo, vlaka desno, samo po vlaki naj bi šla in bi prišla enostavno in lepo dol!

Ker pa sva midva ta prava planinca, jaz celo strokovni sodelavec prav za markacije, se ne dava zavest in zvesto slediva markacijam!

Izkazalo se je, da je pot strma ko hudir in povsem neobljudena, kdo ve, kdo je tule nazadnje hodil... A za razliko od vedno, tokrat nisem imel težav jaz, temveč Helena. Ni in ni ji šlo dol po tisti strmini, meni pa se ni zdelo prav nič hudega. Najbrž težak nahrbtnik naredi svoje in če je celotna pot v listju in žiru, kjer si kot na kotalkah, to najbrž terja davek.

Še domačin spodaj, čez katerega dvorišče z zoprnim psom sva morala it, se je spraševal, zakaj nisva šla po vlaki. Jebela cesta, pa vlaka! Kje pa si, hudirja?

No, sem jo vsaj doma potem našel. Na karti, ortofoto. Res je tam, samo tam zgoraj ne bi smela zavit, pa bi bilo. A kdo je vedel, kaj?! Prišla bi par sto metrov nižje in brez težav, brez hudih strmin.

A tudi tako sva bila čisto zadovoljna, ko si dol, pozabiš na težave, ki si jih imel gor. In tudi Helena je dobila nazaj nasmešek.

Potem pa spet presenečenje in prijaznost ljudi v Logarski. Pri kočici za pobiranje cestnine sva se seveda zaklepetala in ni minilo par minut, ko nama je fant že ponudil prevoz - gre itak do Koče pod slapom Rinka in naju rade volje pelje.

Jasno, da sva pograbila. Malo tudi zato, ker je bila še ura do konca njegovega dela in sva se lahko še malo spočila. Namočila noge in še kaj več! Sicer ne v Savinji, saj je tam še ni, je bila Jezera čisto ok.

Lahko sva si celo enkrat od blizu ogledala Kapelo Kristusa Kralja

predvsem sva pa lahko v miru razmislila, kako naprej. Ker to sploh ni bilo enostavno. Že cel teden so namreč obljubljali prehod fronte v torek. A nihče ni takrat še vedel ali bo fronta zgodnja ali pozna, bo prišla že dopoldan ali šele popoldan, zvečer. Če bi prišla popoldan, bi midva lahko bila tačas že na Kamniškem sedlu, če bi bila zelo pozna, morda celo na Korošici?

Vse je bilo res odvisno od vremena. Dobesedno. Možnosti je bilo namreč veliko - greva ta dan še višje, na Klemenčo jamo ali morda Okrešelj? Če sva potem jutri zgodnja sva hitro na drugi, kamniški strani. Mogoče se lahko celo potrudiva do Kamniškega sedla, ura še ni bila tako pozna, dan pa junija dolg.

In potem gledava karte, spremljava forum, znance in znalce in spoznava, da vse kaže, da bo situacija slaba. V takem pa jaz sigurno ne bom lezel po hribih, nimam teh želja. Preostane nama le, da greva do Doma planincev v Logarski. Če greva previsoko (Klemenča, Okrešelj) bo čisto mogoče, da bova morala potem v dežju navzdol. Kakšnega velikega smisla v tem pa nisva videla.

In naju je prijazni fant z gipsom na roki naložil v Clia, ki je bil še bolj poln, kot prej Polo in smo šli! Resnično hvala!!!

Kako urico sva potem zdržala, Dom je sicer super, a naju je že srbelo. Greva vsaj malce naokrog, saj še ne dežuje!

O, glej, tule se gre na Klemenčo jamo in naprej na Ojstrico, Korošico. Midva sva šla nazadnje po drugi poti.

Našla sva še spodnjo postajo žičnice in se čudila, zakaj nima motorja tu spodaj? Je motor zgoraj? Ni to malo nenavadno? Je motor nekdo gor znosil in zakaj? Ali pa ima motor sam voziček? Hm... kdo ve, kdaj bova razkrila to skrivnost!

 

A Helena kar ni imela dovolj: "glej, tule je en slap narisan! Kje pa je?" In sva rintala direktno v hrib po hudih strminah, kot da ne bi že cel dan hodila...

Sva ga odkrila, slap Sušica. S tegale nekoč davno pozabljenega štanta, na kar je opozarjalo par kosov obdelanega lesa, je bil še posebno super!

Sva ga šla pa pogledat tudi od spodaj. Jasno.

Vreme pa se je kisalo in vedno bolj sva bila vesela, da sva se odločila prav. Kotliči, kjer sva se podila že(!) dve leti nazaj, niso dajali prav lepe podobe.

In tudi Kamniško sedlo je je vedno bolj zavijalo v oblake. Šele doma sem potem opazil zastavo na vrhu Sedla, sploh nisem vedel, da se vidi od tule...

V Domu planincev sva bila - poleg prijaznega osebja - edina. Kdo drug pa še hodi naokrog v takem? Tako sva imela tuš, kopalnico in skupna ležišča čisto zase!

Takole sva jo torej mahala drugi dan, 23km in 1500 višincev gor ter 2200 dol v 9:10h. Tista 2,5km vožnje je tudi notri, se mi ne da odštevat.

Spala sva ko polha, sva pa oba slišala, da je že ponoči začelo deževat in sva najbrž zaradi tega spala naprej še bolj sladko. Če bi bila kje višje, bi morala pa v dežju dol... tralala.

In potem je zlivalo cel dan.

Še na drugo stran doline se ni videlo!

Midva pa počasi kavice, knjige, hrana. Še bolje kot na dopustu, mnogo bolje!

Na žalost pa vse skupaj ni bilo ravno poceni. Na sliki je namreč za 14,20€ robe, izstopali so predvsem štruklji, tako po dobrem, kot tudi po ceni! Spanje pa po 12,60€, Ker pa sva se imela super in ker so bili vsi super prijazni, nama prav nič ni bilo žal, dobre stvari pač stanejo.

Ker pa nisva prišla na drugo stran, sva seveda morala nekako narest, da prideva bližje domačim krajem. Tadeje ne moreva matrat do Logarske. Avtobus? K sreči je šel en, okrog 13h, na tega sva potem čakala. Torej vsaj do 13h en velik miiiiir!

Oskrbnik naju je nato še prav prijazno peljal do Plesnika, kjer je avtobusna postaja. Zunaj je namreč zlivalo in zlivalo, po dveh metrih bi bila premočena ko zajca. Tako je bila to že tretja lepa izkušnja prijaznih domačinov, prav super sva se počutila!

V Plesniku sva parkrat že bila, najbrž so bili neki drugi časi, zadnje čase pa je za naju preprosto predrag.  

Domač bio eko jabolčni čaj z medom je že lahko super, a cena 3€ se mi je vseeno malo zataknila v grlu in tisti med je šel bolj počasi dol.

Ko je bil počasi čas odhoda in sva pod nalivom potem letela na avtobus, sem pogledal malo nazaj in me je kar presunilo! Palenk je postal prav divji, v naravi se je to še mnogo bolj strašno videlo, kot zdaj na fotki! In bučanje! Huh...

Sem bil kar vesel, da ne sedim več v hotelu in da greva. 

V takih nalivih se Savinja precej razbohoti! Če je nisi navajen, je vse kar strašno!

Avtobus je bil potem povsem posebna zadeva. S 7,20€ za prevoz do Celja, ki se mi je zdelo v hudem neskladju s 3€ za čaj, naju je prijetno presenetil, pričakoval sem seveda višjo ceno.

Do Ljubnega smo se ustavljali par metrov pred postajo in čeprav je bilo na postajah polno ljudi, nihče ni šel gor. Pa gledava in gledava in nič nama ni jasno...

Po Ljubnem pa kar naenkrat - vsi gor. In sem šel vprašat, kaj hudirja se dogaja?! Izkazalo se je, da obstaja za nami še delavski bus, s katerim redna linija sodeluje. Ljudi je namreč preveč samo za delavski bus, zato mu redna linija pomaga. Pol poti je en v vodstvu, drugo polovico drugi in tako lepo speljeta vse.

Še najbolj zanimivo je bilo, da so to vsi vedeli, sicer pa so se VSI poznali. Voznik je točno vedel, kje ustavit in kje ne bo nikogar. Tudi, če se je človek skrival v postajni hišici, je voznik točno vedel, da je tam ta in ta. Ja, VSI so se poznali, cela dolina.

Le midva sva buljila in skušala doumet ta nezapleten in precej učinkovit sistem.

Tako ali tako pa so potem šli vsi v Nazarjih dol, direkt pred BSH, Hišni aparati, popoldanska izmena, točno pet minut pred začetkom. Še dobro, da sem in tja še stoji kakšna tovarna in daje delo celotni dolini.

Do Celja sva bila potem več ali manj sama - samo zato, ker ni bilo več šolarjev - a spoznala sva polno nekih krajev, kjer nikoli nisva bila. Ne vem, kaj sva mislila, a avtobus seveda ne gre direktno v Celje, temveč obrede vsako večjo ali manjšo vas na poti in tudi tisto dlje s poti.

Mnogo bolje bi bilo, da bi Tadeja prišla po naju nekje v bližini avtoceste, do Celja je bilo še kar daleč, sploh naokrog. Bova vedela za drugič.

Kakorkoli že je bilo s tem avtobusom, pa se je meni zdela ena taka super izkušnja, povsem domača, človeška. Mogoče pa bi morala avtobus uporabljati večkrat, kaj? Z lastnim prevoznim sredstvom so ti take stvari več ali manj skrite.

V Celju naju je pobrala Tadeja in v pozno popoldanskih urah sva se končno primajala domov.

Ker sva bila kar malo jezna na težke nahrbtnike, sva vse, čisto vse, kar sva imela, zložila na mizo in nastal je velik kup. 

Kaj sva potrebovala, česa ne? Kaj je bilo nujno, kaj ne? Vse sva tudi stehtala in spisala, tako, da je na koncu nastal spisek, magični spisek!

Zdaj pa, a se ga bova naslednjič držala ali pa bova več trenirala in nosila malo več. Navsezadnje slabih 15kg za nahrbtnik res ni tako veliko... (To zdaj lahko govorim, ko pa bi mi to kdo rekel, ko sem ga moral nosit, bi ga pa hitro dobil v glavo.)

Vseh ciljev tako nisva dosegla, a nič hudega, noben od naju ni prav ciljno usmerjen. Cilj je le smer same poti. Prilagajanje poti, odkrivanje novega, razgledi, mir, hribi, narava, veselje. To so tiste stvari, ki naju peljejo naprej, tja čez, čez hribe, bova pa že še kdaj drugič prišla!

Kot pika na i vsemu pa je vsako popotovanje povsem svoja zgodba in škoda bi je ne bilo povedat.

Torej, kljub čaju malce premražena, sva hitro nadaljevala najino pot po grebenu.

Spet mimo novih in novih izvirov, prav v posmeh vsem litrom prenašanim na najinih hrbtih. A se vseeno človek kar naprej tolaži: "za vsak slučaj! Kaj pa, če zmanjka, a?!"

No, seveda je potem ne zmanjka.

Sva pa vseeno hitro prišla do tam nekje okoli Bele peči. Bela peč je prelaz, pa vrh in najbrž tudi planina, čeprav eksaktno ne piše na karti. No, piše, ampak precej daleč stran. Je pa na karti ta prelaz kar nekako pomembno označen, v naravi pa pravzaprav prelaza niti ne opaziš. Sem pa potem prebral - ne, nisem sam opazil! -, da sva se tu poslovila od vulkanskih kamnin Smrekovškega pogorja in spet prišla na dobri, stari apnenec. Zato je ta prelaz pomemben. 

Uporaba kovinskih ploščic za markacije je bila nekomu všeč, škoda le, da vse skupaj ni bilo centrirano, ampak odrezano malce nerodno. Čemu takole zadevo pribit na drevo, ne vem.

Potem pa planina Vodol. O, to pa je povsem nekaj drugega! Po karti si tegale sploh nisem takole predstavljal! Prekrasno! S pogledom na Menino, a?

Pa polno otroškega živ žav-a - imeli so namreč kar solidno nogometno igrišče. Pa planšarija, pa... oh, res je bilo prekrasno. Malce višje pa še lovski dom, s pregledom nad celo počasi se spuščajočo dolino.

Res, malce sva kar obstala. Se nato hitro zjezila, ker je bila pot v tem predelu precej slabo označena in sva jo komaj zadela na nasprotni strani ceste, a si malce višje vzela spet kar nekaj časa, da sva se malo spočila in napolnila najine čute z lepoto.

Ko pa sva vstala za naprej, se je pa kar naenkrat vse spremenilo. Kar naenkrat je prišla utrujenost za nama, z res težkim korakom sva začela tiste metre po pavzi. Ni se nama več dalo nikamor, vse se je začelo vleč. In kakor je malo prej pisalo, da je do Loke še 1:15h, se nama je vse skupaj še bolj vleklo, Koče na Loki pa od nikoder.

Kar malce hecno, direktno iz: "juhu, kako je lepo, nič nisva zmatrana, greva naprej, juhuhuhuuu!" v "oh, a je še daleeeč?" Potem pa planiraj, ha!

Do Planine Javorje se res vleklo kot čreva, tam je bilo potem malo bolje, sva že čutila kočo zadaj za pregibom. Pa še malce zavisti naju je gnalo mimo do zadnje pikice urejenih planšarij, koč, vikendov, oz. kdo ve, kaj je to danes. Včasih se mi na kakšni planini zdi, da so krave le nujni dodatek, le zato, da imaš lahko lepo urejen vikend.

Najin začetek - Golte pa so že daleč, presneto daleč!

Za ovinkom pa presenečenje - povsod polno sodre!

Uau, tule pa je bilo mraz, sva se pridušala, a kasneje izvedela, da je bila vsa ta sodra še od prejšnjega dne! Še dobro! Je pa bil to zelo nazoren dokaz, kako hitro jo lahko skupiš, tudi konec (vročega) junija, v (samo) sredogorju! Brez kape in rokavic nikamor!

Vsega sva imela že dovolj, ko se je koča končno le prikazala! Juhuhuuu, tole sva pa res čakala!

Koča je bila super, oskrbnika tudi, gostov kar nekaj, a brez gneče. Midva tudi solidno zmatrana, tudi do kapelice nisva zavila. Smo bili tule s Krti enkrat dolgo nazaaaaaj. Pa še polno slik od takrat!

Malo pojest, malo poklepetat, potem sva se pa kar pobrala spat. Spanje v sobi za štiri, kjer sva bila sama, po 11€, čaj po 1€, hrana 3 - 4€, zelo ugodno!

Za prvi dan je bilo to to! 26km, 2200 višinskih metrov in 10:40 hoje, razgledov, počitkov in veselja.

Naslednje jutro sva vstala skoraj prva, čeprav že pozno. Mladi fantje in dekleta, ki so že zvečer na polno jedli, so pojedli še enkrat toliko za zajtrk. Midva pa tisti ubogi košček kruha ali pa še tega ne, pa še to je preveč! Ah, mladost!

Kljub temu, da je bila že skoraj sedem, sva tudi hodit začela prva. Res pa je, da so naju vsi ostali hitro dohiteli. Sploh ta mlade je kar odstrelilo naprej, sva jih pa vseeno spet srečala na vrhu.

Je bilo pa zjutraj vse tako presneto mokro, blatno, vlažno... prav bljaki, čeprav od daleč ni zgledalo. Vse je bilo blatno in vse je drselo ko na drsalnici.  

Se mi kar zdi, da je tako več ali manj kar naprej. Voda, blato, bljaki, blato, blato, voda, ehhh. Zato sem se kar naprej nekaj jezil in nikakor mi ni šlo. Pa tak presneto lep dan!

Ah, kaj vem, tale Raduha mi ni šla, tisto dobro urico in pol sem bil več ali manj siten. Pa je potem vrh vsaj malce omilil vse skupaj! S pogledom na domače gore.

Seveda sva si na vrhu privoščila kar dobro pavzo, je bilo treba spucat mojo sitnobo in nahranit male žicaroše:

nisva pa pričakovala, da so tudi planinske Kavke takole lepo obročkane, naju je kar presenetilo!

Na Raduhi še nisva bila, tudi zato sva se malo dlje zadržala, vsrkavala sva nove in nove poglede. Ojstrica s te strani je čisto drugačna, Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora, Smrekovško pogorje, Golte. Čisto nov pogled! Grohata oz. Grohota - kakor se pač odločiš, na kateri strani boš, sploh nikoli še nisva videla, oz. sva najbrž ga, ko sva bila na Olševi, a se ga nisva zavedala!

Zdaj pa sva kar nekaj stvari pregledala, kje neki bova šla, tamle pod Olševo. Bukovnik, panoramska cesta, Sv. Duh itd.

Nič kaj vzpodbudno ni takole naprej gledat, se ti zdi svetlobna leta daleč!

Za sestop sva imela par variant, ena od variant, ki je na moji karti PZS(!) lepo označena in markirana, je prek Laneža. Na karti ne zgleda prav nič huda, niti ni črtkana, niti pikčasta, normalna pot, torej. Japajade.

Ko sva se pred pohodom pozanimala o poteh, nama je bilo čudno, da nisva našla opisa te poti. Vsaj v okviru Raduhe ne, sva jo pa našla kasneje, kot Hojnikovo zahtevno neoznačeno pot. Že P. Ficko v vodniku KSA leta 1993 piše, da se pot opušča, torej je opuščena vsaj že dvajset let. Ampak v PZS(!) karti z leta 2014 pa je še vedno narisana?! V Geopedii je pa ni, še bolj zanimivo.

Površno, nemarno.

Dol po grapi naj bi se torej midva peljala, kaj? Japajade. Še dobro, da tam na Durcah ni bilo kakšnih oznak, tabel, le za Lanež, k sreči nikjer ni pisalo Grohot/Grohat v tisti smeri...

Sestop z Raduhe prek Durc me je le čisto malo skrbel. Že od 2010, če ne že od prej, je speljana lepa nova pot in se ni treba matrat po samem melišču. Seveda tega PZS v vseh teh letih še ni "revidirala" in se pot na Raduho še vedno vodi kot zelo zahtevna pot. 

Vsaj začetek bivšega sestopa je na pogled precej zoprn. Morda zato, ker manjka kakšna zajla, ki je zdaj speljana tako, da ne hodiš tu dol.

Nova pot je res lepo speljana, morda celo preveč lepo, ima Matej prav. Načeloma bi bilo dovolj se ogniti nevarnosti, ni pa potrebno narediti avtoceste...

Je pa res zdaj Raduha kar dosti lažje dostopna.  Stopnice, mostički, položne lestvice. Ni, da ni. Lepo, estetsko. A morda vseeno malce preveč.

Bova pa morala enkrat preizkusit še plezalno na Raduho, to nama še ostane!

Pogled nazaj na Druce je kar impresiven 

midva pa mimo hiške grs in mimo potoka polnega (jasno!) hladne izvirske vode, kjer sva se načofotala, le prideva do koče.

Težko je povedati katere koče, ker enkrat je "Koča v Grohotu", drugič "Koča na Grohotu", tretjič "Koča v Grohatu" in četrtič "Koča na Grohatu". V tej deželi tipično, nihče se ne strinja, kaj šele z ostalimi, niti sam s seboj! Vedno je bolje dokazovati svoj prav, pa čeprav do konca življenja in še malce čez. 

Kdo bi razumel, da je najbrž vsem ostalim, ki pač niso s teh koncev, popolnoma vseeno? Morda bi bilo še najbolje, da dajo koči povsem drugo ime?

Kakorkoli že, pri koči spet srečava ta mlade! In ti spet jejo! Polne sklede pred njimi! Speeeet? Huh, če bi midva toliko jedla, bi bila že zdavnaj pri tristo kilah... Presneta mladina!

Je pa Solčavska stran veliko dražja, čaj se je podražil za 30% na 1,30€, pivo po 2,80€. Drag špas.

Ta mladi jo mahnejo dol proti Rogovilcu, najbrž se jim niti sanja ne, da je pot uradno zaprta, to najbrž vem samo jaz, ki se pred pohodi pozanimam. Se pa nihče drug ne sekira, pot je zaprta bolj zaradi teorije, napetosti v lokalnem PD, ne pa zaradi realne nevarnosti. Tako pač slišiva...

Cela zmeda torej okoli vseh teh poti, imen in oznak. Morda pa bi bil že čas, da se tole vse porihta?

Midva greva tako ali tako v drugo smer, proti Bukovniku, naju pa usmerijo raje po cesti, kot po poti. Pot je blatna in težko prehodna, nekaj rihtajo.

In najin makadam se začne. Doma sva se potem še kar nekaj časa prepirala, koliko in kako sva hodila po tem makadamu, zato sem šel in natančno zbral vse podatke, dolžine, višine in podobno. Rezultate bom razkril kasneje, ko v zgodbi prispeva do Logarske. Tko!

Ta makadam se res kar dobro vleče. Vsaka kmetija je turistična, le mimo njih je kos asfalta. Tako greva mimo Robnika, zatopljena vsak v svoje misli 

pa se nama čez 50-100m kar naenkrat obema nekaj utrne - "hej, saj tule sva pa midva bila!" Izkaže se, da smo tule res enkrat jedli večerjo, dolgih trinajst let nazaj je to moralo bit... Seveda vse drugače, takrat je bila tema... Je morala Helena nazaj slikat, drugače bi spet pozabila, da sva tukaj ponovno bila!

Potem spet hodiva in hodiva, vročina kar super, razgledi prekrasni, a vse se res dogaja počasi, nekje v ozadju. Tako mi šele čez čas kapne, da gledava Ojstrico.

Hm, presneto, kje sem jaz to sliko že videl, a? Nikoli še nisem bil tule (razen enkrat ponoči), kako neki mi je zdaj tole znano?

Pa je bila vročina prehuda, nisem se (še) spomnil. 

Sem mislil, da je odcep za Solčavo precej bližji, kot se je potem izkazalo, da je v resnici. Zdelo se nama je, da je na drugem koncu sveta... A tik preden sva prišla do odcepa, se gor pripeljejo spet ta mladi, ki sva jih srečevala že od včeraj. Zdaj smo že dobri znanci, en avto so pustili pri Rogovilcu, drugega pri Bukovniku. Torej so bili že zdavnaj dol, gor so že prišli po avto, midva pa še pri odcepu nisva?

Ja, takele stvari ti malce zbijejo moralo. Res.

Mimo odcepa zmarširava, še čez most nad saniranim plazom, malce naprej pa imava dovolj. K sreči so ravno naredili take lepe lesene platforme s klopcami, kamor se takile pohodniki, kot sva midva, lahko zleknejo. In sva se. Zleknila.

Se pa je že čez par minut prikazal v daljavi avto - poleg poštarja drugi, ki je šel v najino smer - in tega nisva mogla prepustiti usodi. Palec sem dal gor, se naredil vsega nedolžnega in skušal skriti dva presneto velika nahrbtnika.

A to mladenke v avtu sploh ni motilo, brez pomišljanja je ustavila na prvo, v Polo-ta sva poleg nje in otroka na zadnjem sedežu, katerega so bile samo velike oči in ga nekaj časa sploh nisva opazila, stlačila rukzake, palice in še naju!

Težak gorski svet ne daje prav veliko, a ljudje so si brez pomišljanja pripravljeni pomagati drug drugemu. Lepo, navdihujoče pravzaprav.

Ob prijetnem klepetu sva bila prav lepo dostavljena do cerkvice Sv. Duha, mladenka je zaradi naju celo še malce podaljšala svojo pot. Najlepša hvala! 

Sv. Duha sva si hotela ogledat, slikat. Če ga že vsi slikajo, ga bova pa še midva. Malce nerodno in ne prav lepo, a - kakor bi jaz rekel - dovolj dobro.

Še pogled do Potočke zijalke

in sva jo že mahala po makadamu naprej. Proti kisli vodi.

Tam sva si spet privoščila malico, malo posedela, potem pa se le odločila, da greva pogledat do te kisle vode. Pa sem se jaz zapletel v pogovor z domačini, Helena pa je šla dol pogledat, slikat.

O, izvir železne vode je že slikala:

prinesla je pa ni prav nič! Ah, jaz pa prelen, da bi še sam skočil dol... Tako mi ni preostalo drugega, kot da iz rokava potegnem že precej znucanega asa: "bom pa drugič, ne?"...

Potem pa le končno pridejo najlepši razgledi na Logarsko, škoda le, da vreme ni ravno najlepše:

Ko bodo do konca postavili še tole platformo, pa bo tule gor res nebeško!

Spustiva pozdrav pridnim delavcem, ki v tej vročini delajo, midva pa v zadnje pomahava Raduhi v daljavi

in počasi paziva, kje se morava levo dol odcepit od panoramske ceste. Da ne bova prišla do Pavličevega sedla... Sva se pozanimala na karti in pri domačinih, ne moreva zgrešit!

Logarska, prihajava!