Ostrež

V Zasavju je vse strmo. Vse gozd, ampak strmo k pr norcih.

Da to veš, je najbolj sprobat.

Zato sva šla midva konec aprila, točneje 26.4. malo pogledat te zasavske strmine. A je to res, ali je to samo en mit. Preverit torej.

Višje v gorah še sneg, mi je prav škoda, da zamudim to prebujanje pomladi, zato sem v teh časih raje kje pod gozdno mejo.

Odločila sva se za Ostrež, ki je nekje nad Renkami. Tja čez naju bo enkrat vodila pot, ko bova končno speljala najin Napad na Dolenjsko - od doma do Krškega. Če bova. Ko bova!

Na drugo stran naše doline, čez do Save, sva se prekobalila nad Moravčami, čez Grmače direkt v Ribče. Ta je kar lepa pa še okrog ni treba vozit. Ampak v Renkah se je že zakompliciralo - tiste gostilne sploh ni več in tudi parkirišče, kjer sva hotela parkirat, je ograjeno, zaprto. Da ne bi kdo slučajno parkiral in kaj uničil, ali kaj?

Ni bilo druge, kot da greva naprej po cesti, dokler bo pač šlo. In šlo je do nekega malega parkirišč(k)a. Nimam pojma, kaj narediš, če je avtov več kot štiri. Hm? 

In ker vedno rada hodiva po drugih poteh nazaj, sem bil kar malo razočaran - do sem je potem spet težko prit in če greš že enkrat v dolino, se ne boš po cesti vračal nazaj gor... Ni problem v začetku parkirat malo nižje, v začetku te dodatne poti ne opaziš, na koncu pa je vsak meter, sploh asfalta, kar malo preveč. Zato sem že vedel, da bova najbrž morala po isti poti nazaj. 

Ja, strmine, ne. Res je: so! O, ja, so, so! In to kar dobre!

Ti kar kmalu pade na pamet, da bi začel tulit tiste motivacijske: "a kle okrog nimajo nč bl strmga al kaj?"...

A še preden te kaj takega zagrabi, si že na prvi izravnavi. Ravne - za ime tega ti tudi na karto ni treba pogledat, se že na daleč vidi.

Pojma nimava kje in kaj je Ostrež in napačno ocenjujeva vsak hrib, ki ga vidiva: "lej, tja gor greva!" No, na nobenega od tistih, ki sva jih videla, nisva šla, šla sva na čisto enega tretjega, na tistega, ki se ga - seveda - ni videlo.

Sva pa videla detla, ali je bil veliki ali mali pa ne veva, najbrž posebna zasavska vrsta. Bil pa je čisto lep detel, ki se ni prav veliko bal.

Malce nad hišami par ljudi dela in ko prideva mimo, nama ponudijo domačega jegra, kar tako, mimogrede, iz gostoljubnosti. Malo popijemo, malo poklepetamo, sva pa seveda začudena, redko se to zgodi, zelo redko, časi niso več taki... Večinoma naju podijo ali pa vsaj mrko gledajo...

Malce gozda, malce travnikov

in razpotje!

Končno spet malo strmine, juhej! Jep, tule naprej je spet kar fino, a spet ne prav daleč. Kmalu sva že na vršnem grebenu.

In potem takoj na vrhu. Ostro oko opazi cerkvico tik pod vrhom.

Zaradi razgleda ostaneva kar na vrhu, malce piha, a ni hujšega. Malca time.

Cerkvica je prislonjena tik pod vrh, par metrov nižje, precej zanimiva postavitev. Kot, da je nekomu zmanjkalo moči...

Bi pa prav lahko pojedla tule, ob cerkvici, imajo vse lepo zrihtano!

S tem, da bo treba po isti poti v dolino, sva se že sprijaznila, a kak manjši krog pa lahko narediva, kajne? In sva jo mahnila kar naprej čez Ostrež, na drugo stran.

Mimo kapelice in vode

do prve hiše, nato pa po prekrasni prečnici nazaj do razpotja. Dobra finta, če se hočeš izognit strminam samega vrha - naprimer, ko jo rintaš z Zasavske proti Kumu... No, naprimer.

Prekrasna prečnica.

Takole nekako je zgledal tale izlet z vsaj eno majceno pentljo.

Moram pa spet pokazat vse te nepravilnosti naših kart. Od tega smo potem včasih odvisni, presneto...

Tole spodaj - rdeča je kao markirana pot, modra pa je prehojena, torej tam, kjer res poteka. Če na začetku ne bi gledal naokrog, bi lahko kar naprej po cesti španciral...

Zgornji krog pa ni nič boljši glede natančnosti - bljaki:

Kaj bi lahko rekel na koncu? Pravzaprav naju je tale Ostrež prijetno presenetil. Sicer se rada dava presenetit, sva temu naklonjena, a vseeno. Malce zasavskih strmin, malce gostoljubnosti, nekaj kulture, nekaj prekrasnih poti in nekaj razgledov s povsem drugih strani (ko Čemšeniške planine skoraj ne spoznaš, ker ni v kontekstu drugih hribov).

Luštno!

Naju je pa na koncu malce presunil most v Renkah. Zadeva je namreč napol podrta in zaprta. Pravzaprav naju je tako presenetilo, da mostu niti nisva slikala - e, to pa je tisto drugo presenečenje, ki nama ni najbolj všeč.

In se zdaj seveda sprašujem - kako pa prideš z Zasavske na Ostrež, če pa mosta ni več, markirana pot pa še vedno obstaja? A rabiš je*ene rokavčke pa plavutke za čez Savo?!

V tri krasne, pa se bo Napad na Dolenjsko spet zavlekel...