Ah, Srebrno sedlo!
Koliko časa smo čakali nanj, koliko časa sem čakal nanj!
Pa nikoli zbral toliko poguma, da bi vodil sam, da bi šla s Heleno sama. Nekatere stvari pač pustiš tako, da greš s tistim, ki si je to zamislil. Z Markotom.
Smo se pa res menili, vsaj kakih pet, šest let. Preden je le nastopil pravi trenutek, da smo imeli vsi časi in se končno zbrali.
Midva sva vzela še Leandra s seboj, v skale gre pa vedno rad, tu ni težav.
Čas? Osmi oktober 2017. Jesen v polnem razmahu. Snega naj *NE* bi bilo, je pa v meni močno kljuvalo, ker se mi je zdelo, da Wizijak se pa že ne bo kar tako dal... Ampak je kljuvalo v drugi smeri - pejmo, pejmo!, še bolj. Kar mogoče ni bilo najbolj pametno, ampak vsi smo ujetniki svojih sanj.
Pa smo šli.
Jesen je res prekrasen letni čas. Morda se res še največkrat v takih časih podim naokrog. Le zakaj, a?
Začeli smo na Jermanci, seveda, dolga je naokoli čez Planjavo.
V Repovem kotu si hitro.
Pri tolmunih te oktobra sicer ne daje, da bi skočil vanje, a vseeno so prelepi.
Dolina pa tudi. Še vreme se je začelo nekaj delat.
Zadnji del zgleda kot povsem neprehoden - za take, kot sem jaz seveda. In ko sem enkrat že iskal prehode po slikah, se mi nikakor ni izšlo.
A v resnici so strahovi votli, okrog jih pa nič ni. In tudi najhujša mesta so - no, drugačna od tistega, kar si si predstavljal.
Najbrž je tule res zoprno, če je mokro in spolzko, v suhem pa ni problema.
In tudi malo poplezavanja nam nobenemu ni še delalo težav.
Kvečjemu smo bili zadovoljni!
Pa še sneg smo našli! Sneg? O, presneto, me je že začelo vse bolj glodat.
A so bila veselja prevelika in široke planjave Planjave tako nežno položene, da se je skrb raje skrila.
Dolgo časa smo takole uživali.
Je pa celotno pot za/pred nami hodil še en pohodnik, ki pa je tule na vrhu sedla zavil dol proti Korošici. Smo se vsi spraševali zakaj, saj ima do doline tule vsaj še štiri ure! Ufff.
Verjamem, da Markotu res ni bilo jasno zakaj, meni pa bi to moralo biti jasno. Presneto jasno. Ampak ne.
Pa se nismo odločili za Planjavo, bila je nekaj v megli, samo osvojit vrha pa se nam tudi ni dalo. Čemu? Na Srebrno sedlo smo šli, to je to.
Čreda gamsov na Sukalniku. Dovolj daleč, da se niso prav nič vznemirjali zaradi nas.
Do vrha Sukalnika je šlo vse ok. Vreme prekrasno.
Razpoloženje na vrhuncu.
Potem pa... Ja, seveda. Točno tisto, česar nočeš, česar se bojiš in kar si kar naprej dajal vstran. Sneg v Wizijaku. Vedno je sneg tule in vedno je presneto nevaren. Ker pač zdrčiš direkt v grapo.
Ja, nekateri se seveda pri tem sploh ne sekirajo, Marko sploh zadeve ni opazil, jaz pa sem vsak korak prav grdo zaklel. K sreči so bile stopinje dovoluj globoke, sneg pa južen. Kaj pa, če...?
Skratka, da ne govorim preveč o neumnostih, vsak od nas kakšno tako malho s seboj nosi, izšlo se je ok, upam le, da je bila dobra šola za naslednjič. Ker česa takega se preprosto ne greš, brez opreme in znanja njene uporabe že ne. Veliko bolj pametno je it čez Korošico, pa čeprav je do doline mnogo dlje.
No, potem se je vzdušje malce razbistrilo,
jaz sem pa hitro postal veliko bolj zgovoren
in pameten. Kot vedno, ko se po prestanih skrbeh odpre cel vrelec...
Pivo je pasalo. Fejst pasalo.
In ko se je vreme začelo kisat in smo jo končno mahnili dol, je izza Planjave priletel še helikopter. Nekdo tega dneva ni preživel. In stisnilo nas je še bolj.
Vreme se je tako, rad bi verjel, da iz bolečine, čeprav mu je vseeno, skisalo do konca,
mi pa smo se malo zamišljeni še malce obirali.
Pa vendar je težko trdit, da ni bilo prekrasno!
Toliko časa smo čakali na to Srebrno sedlo, ko pa se je zgodilo, smo obstali z mešanimi občutki. Zadovoljni, zaskrbljeni, navdušeni, razočarani, ponosni, užaljeni.
Pa vendar. Z leti bo ponos in veselje in poznavanje prehodov ostalo, neumnosti in sneg pa se bodo zmleli v izkušnje. Za katere pa upajmo, da bodo naslednjič pri takih odločitvah prevagale.
Hribi niso šala. In kljub vsem pripravam, znanju, izkušnjah in še čemu te lahko pripelje v dolino helikopter. Nesreča je pač nesreča, sam pa si si kriv, če nisi možnosti zmanjšal na minimum.
Nekih sedem ur in pol.
Vpiši se