Eni rastejo hitro.

Hitro, hitro, hitro.

Kot da se jim kam mudi. Med odrasle? Med ta stare? Čemu?!

In ker je bil vroč dan, sta potem izvajala raznorazne vragolije. Močan fant, kajneda?

Ali pa tale filmski udarec?

Nisem si mislil, da so palice za paradižnik primerne za take stvari. Naprimer za jogo.

In vse to sta tamaučka slikala sama, na samosprožilec. Hm?!

Edino te fotke ne, ko sem ga - reveža - z žogo res zadel direktno v... Auč!

Ponesreči jasno! Če bi ciljal, bi najbrž v garažo priletelo, tako natančen sem!

Letimo torej proti devetki!

17.8.2004 - 17.8.2011

Že na marsikater rojstni dan sem pozabil... 

U, ja... skozi smo dali tudi nekaj zelo nerodnih situacij... Brrr!

Ampak, da bi pa pozabil na nekaj svojega, na (skoraj) lastni rojstni dan? Še vedno sem čakal vsaj par dni in pripravljal zapis, kako bom obeležil prehod v naslednje leto pisanja. Tokrat pa nič!

Na sedem let pisanja tegale bloga sem se spomnil sicer v prekrasnem dnevu, a kar tako, nekje sredi neke strmine, brez večjega pomena, brez kakšnega posebnega vzroka.

Kar tam, sredi drsečega listja in spotikljivega kamenja. Dvajset dni prepozno.

Brez veze.

Kaj češ potem praznovat, če ti gre vse to takole mimo, mimogrede?

Pa sedem let gor ali pa sedem let dol. Še računat se mi ne da, koliko je to zapisov, najbrž veliko. Po neki statistiki jih je vsaj 1612.

Madonca, veliko! O slikah ne bom niti govoril, saj jih je vedno več.

Vseeno pa si lahko čestitam. Vsaj. Za sedem let. Vse najboljše Podkleteno Nebo, še dolgo boš hodil Sem in Tja. 

Se ni za Bat.