Januarja 2017 je bilo težko začet, kot pač vedno vsakega januarja.
Smo pa vsaj s PDD novoletnim pohodom začeli kolikor toliko ok. Od Trojice do Janč in nazaj smo se namenili, računala sva, da bomo hodili nekih 9 - 10 ur in da je to ravno prav.
Na žalost ni več idej do kam priti v enem dnevu - kakor smo to delali do sedaj. Tokrat smo se morali zadovoljiti z eno dnevnim izletom, v vse smeri smo že šli, s temi pohodi bo treba malo prenehati, narediti par let lufta, potem pa lahko spet začnemo...
Problem je bil, ker je ponoči na 14. januarja kar dobro snežilo in zjutraj nisva imela pojma ali bomo sploh prišli na Trojico do Natalije ali ne. Bi sploh odpovedala, kdo pa bo sploh prišel?
Pa se celo še jaz nisem prav veliko sekiral, napokala sva se v avto in hej, do Trojice je šlo. Malce sem in tja, malce naprej, nazaj, a je šlo! Juhuuuu!
No, ni se nas nabrala cela stotnija, vremenu in dolžini pohoda primerno! Če hočeš na sliki zgledat kot res velik fant, se postavi na rob. Širši sem, kot vsi ostali skupaj. Ha!
Ob sončnem vzhodu smo ravno dobro začeli.
V začetku nas je bilo malce strah - novozapadli sneg, pa to. Kdo bo gazil, kako bomo hodili in to... a na koncu se je izkazalo, da je v novozasneženi pokrajini prav presneto lepo!
Na Murovici nam je bilo že vroče.
Do Ciclja je pa itak en, dva, tri.
Razgledov na žalost ne prav veliko, so se le nakazovali - da smo lahko vzdihovali in upali, da bo na drugi strani Save tudi tako!
Pot od Sv. Miklavža do doline je bila shojena od stotnije pohodnikov. Baje so imeli nekaj na Katariji, nismo pa srečali nikogar, da bi nam to potrdil, skrivnost je tako ostala nerazrešena.
V Veliki vasi je bila prava pravljica, nas pa je čakal spust do megle in k Savi.
K sreči še stoji, se pa moraš borit za prehod, avti kar naprej.
V Jevnici smo imeli prvi večji postanek, pobrali smo še Dragota, ki se je s svojimi koleni odločil za polovičko.
Dolgo je slabo kazalo, se je megla zgostila, se dvignila?
Pa je k sreči končno le odšla in spet smo lahko zadihali.
Povsem nekaj drugega je sonček, novo zapadli sneg in razigrani pohodniki...
V dobri družbi vsaka hoja hitro mine.
Razgledi pa na vse strani, le da nam na jug niso prav znani.
Še ena skupinska in to je to. Je treba spet čez hribe in doline nazaj.
Nekaj časa je šlo, tule na drseči cesti pa smo le obupali in nataknili dereze, pa še to šele po tem, ko je vsak vsaj trikrat zgrmel.
Tole je bil najbrž zadnji sonček v tem dnevu. Sicer gremo še gor in nad meglo, a takrat bo že pozna ura, najbrž bo že tema.
V Lazah pri Dolskem cerkvica vedno preseneti!
Potem pa najbolj dolgočasen del poti - je pač treba po asfaltu prit čez Dolsko do Kamnice. Ni druge poti.
Od Napadov na Dolenjsko poznam lepo bližnjico direktno do Konfina. Malce ceste, malo poti, malo kolovoza, vsakega po malem.
In, evo, na koncu smo tam, kjer smo bili na začetku - spet sonček, le da gre tokrat navzdol. Enkratnih deset ur poti!
Dobro hrano pri Nataliji na Zavrhu smo si pa tudi prav lepo zaslužili! O, ja!
10h, 28km. Sploh ne tako malo. Smo imeli pa res srečo z vremenom, kakor je kazalo na začetku, se je vse preobrnilo in izlet je bil ena prava zimska pravljica!
Za naju bi pa tole kadarkoli lahko bil prav dober trening - krog, ki ima vse, od prekrasnih poti, grebenov, kolovozov, cest in celo malce brezpotij. Pa še kar nekaj bifejev, gostiln vmes, za počit, za kaj spit, za k sebi prit.
Vpiši se