Jah, deset let nazaj bi tole pretekli.
Mimogrede.
Svečinsko in Šentiljsko skupaj! HA!
Ampak zdaj je deset let pozneje. Teče pa... noben več.
Hodimo pa še. O, ja, k sreči nam to še gre.
Takole sva na Zgornjo Velko zapeljala cel avto zelenja. Za novo hišo, da ne bodo imel povsod samih škarp.
Potem sta nas pa gostitelja zapeljala do Svečine, seveda pa nič povedala kam gremo. Vse je bilo precej skrivnostno, nihče ni vedel koliko, kam in kako. Ampak Svečina... no, nekaj se nam je sanjalo, a ne preveč.
10.9. je bilo še vedno vroče kot pri norcih, k sreči smo na poti v hrib imeli na voljo presneto dobre arcnije. Da slučajno kdo ne steče in se odlepi od skupine.
Pa po goricah gor in dol, lepe spomine imava na te konce, in tudi Šentiljsko bova vsaj še enkrat obrnila, se ni za bat!
Klepetali smo ko nori, še vedno pa nismo povsem natančno vedeli, kam gremo. Tule se še nismo potikali.
Potem nam je pa le postalo hitro bolj jasno.
Počivali smo veliko. Res veliko. Večinoma v senčki.
Ali pa takole z eno nogo v SI, z drugo pa v AT. Ah, te meje.
Besedila si nisem znal povsem razložiti, tisti "ne" na koncu mi je delal težave. Je napaka ali pa le bolj komplicirano izražanje?
O, ja, ravno prav za Srčne! Seveda!
Potem smo se pa slikali na sto načinov, selfiji gor in dol
a se rado izkaže, da je še vedno najbolje, če daš aparat komu drugemu. Potem se vsaj vse vidi - mi in srčna cesta.
Ker smo imeli hoje za ta dan kar dovolj (deset let pozneje!), smo raje navalili na dobrote pri Dreisiebnerju. Tako pri hrani kot pri pijači se nismo držali nazaj, le pri hoji.
Pa še nekaj flaš presneto dobrega Kernerja je šlo z nami.
Dan je bil na koncu kar prekratek, premalokrat se vidimo in takrat je nemogoče vse povedat, se vse pogovorit, nemogoče!
Nazaj grede sva bila še malo ta prava gorenjca in sva zavila prek AT strani na cenejši bencin in na kakega Ferrarija.
Jah, čeprav smo malce bolj leni kot pred leti, pa nam je še vedno lahko luštno. Vsekakor bi moral to ponovit.
Večkrat!
Vpiši se