Da ne bi preveč napletal o odgovornosti - sam imam dovolj črnega za nohti, da že od daleč ne morem biti kak svetilnik odgovornosti, a vseeno so me doma dobro naučili. In čeprav se dostikrat tega nisem držal, pa neumnosti ne morem predajat naprej naslednjim rodovom, moram jih predajat tako, kot je treba.

Vsak od nas je deležen svojega bremena neumnosti, predajat tega naprej pa res ni treba.

Zato smo se tega lotili tako, kot je treba - kot je bilo včasih treba. Za kar pa še vedno mislim, da je pametno in da še najbolj zmanjša nevarnost nesreče. Kar pa je tudi najbolj pomembno, nesreče se ne dogajajo vedno drugim, povsem lahko se tudi nam.

Projekt Triglav zato za nas ni bil kar odločitev nekega jutra, ampak premišljeno dejanje, ki je - zaradi različnih okoliščin - trajalo celo par let. To res ni bil ravno namen, a tako se je na koncu izšlo. 

Da bi ta mlajša dva otroka, ki seveda nista več otroka, bolj navdušil za "moj način" Triglava, sem vse skupaj malo zabelil in zadevo naredil bolj "moderno", kar sta seveda takoj pograbila. Naredit je treba zgodbo, pravijo nekateri. No, tako daleč nisva šla, sva pa s Heleno dodala dva dni, pot čez Plemenice in nekaj brezpotja in raziskovanja.

Sicer se je le malo pred končno izvedbo cel načrt - zaradi Anite Goitan - podrl kot hišica iz kart, a je na njegovem pogorišču hitro nastal nov načrt, ki nama je bil po tisti kalvariji dosti bolj blizu. V luči plezanja in strahu pred novimi izzivi je nov načrt zdržal najin preizkus sten, plezanja in skrbi za otroka. Manjši, lažji, a hej, Triglav pa vseeno bo!

Pa še vse priprave smo naredili, kot je bilo treba! Otroka - pa midva seveda tudi - sta dokazala, da hodita dobro, da se znata varovat in da je varnost pomemba, pri tem pa sta si nabrala še polno izkušenj s takimi in drugačnimi potmi. Pa še kondicijo sta imela.

Ker priprave niso bile kar tako, s hojo in stenami se je treba spoznat. S tem smo začeli sistematično počasi - z Gradiško turo, naslednji je bil Veliki vrh - niso vsi dostopi lepi in hitri, tretja tura je bila Velika Baba, četrta tura Stol, peta pa Mojstrovka. Takrat smo bili že pripravljeni, izbrali smo si že datum za finalni vzpon, a nam je jesenski monsun odnesel vse plane. Do konca jeseni potem ni bilo več pametnega vikenda, ko bi se lahko vsi štrije zbrali in bi vreme držalo.

Je bilo treba potegnit v naslednje leto. A v letu 2017 potem ni bilo prav veliko načrtnih priprav, le še en skok, da vidimo kako gre s pretikanjem - Storžič.

To bo potem to, (spet) smo pripravljeni!

Končno se je nato vse poklopilo - vreme, čas in razmere. Juhu, gremo na Triglav!

Tu se seveda lahko vprašam, kaj je treba toliko enih priprav, eni se zjutraj zbudijo in jim pade na pamet, da bi šli danes na Triglav - in grejo. Čisto tako, brez velike pompa, dolgih uvodov, priprav, besnih razmišljanj in podobno. Ampak, za zgodbo je pa bolj fajn, da je vsaj malo razvlečena, ne? Tako si bomo tudi mi tale Triglav dodobra zapomnili.

Tako je končno prišel 24.8.2017. Proti izhodišču smo se odpravili sredi tedna, v četrtek opoldne. Da bomo dol, še preden se tavelika gneča začne. Vreme stabilno, počitnice proti koncu - vse je kazalo na hudo gnečo, s četrtkom/petkom smo upali, da bo vsaj za dihat.

Lengarjev rovt, dolina Kot. Od tam, kjer imam najraje, od tam, kjer je prelepo in od tam, kjer ni nobene gneče. Od tule sva enkrat s Heleno že šla, je pa vedno super.

Vsi veseli, vsi pripravljeni!

Evo je - ena od tistih mojih (ne)odgovornosti, pri katerih me še vedno spreleti. Na tem drevesu, točno takole, kot sem zdaj sedel, sem nekoč prespal/presedel celo noč. Drevo je bilo trideset let mlajše, torej še mnogo bolj neudobno, jaz pa mnogo večji cepec, kot bi si želel. Ampak je bila taka tema, da se ni videlo čisto nič, toliko pameti sem pa še imel, da sem vedel, da je spodaj skok in da ni it za čez v čisti temi. K sreči je bila vsaj topla avgustovska noč, jaz pa brez lučke, brez dovolj oblek, brez telefona in v allstarkah. Prav šolski primer, kako *ne* it na Triglav.

Mogoče je bilo to spanje le skromen opomnik moji takratni neumnosti, kajti lahko bi se primerilo mnogo veliko hujših stvari - k sreči sem se iz tega veliko naučil in takih neumnosti nisem več počel. To pa tudi nekaj šteje, kajne?!

Dolina Kot v vsej svoji lepoti. Zadaj Kepa, Dovška Baba in Golica.

Nekje na sredi je bilo treba narest eno malico. Popoldan je bilo še vedno presneto vroče!

Je pa pot prekrasna. Pre-krasna!

Slikali smo kar naprej, vsak meter višine smo se ustavljali in pogledovali nazaj.

Ko se pa začne še na obeh straneh dvigovat, je pa sploh neverjetno. Za nami se je podila skupina Madžarov. V kavbojkah niso bili najbolj hitri.

Mi pa vsi navdušeni. Kako pa ne bi bili pri takih razgledih?!

Potem si pa že na začetku Pekla. Čemu Pekel, mi ni najbolj jasno, ampak kdo ve, morda ga vedno vidim le ob lepih dnevih...

Od tule se tudi že vidi, kam gremo! In koliko jih je že gor...

Spomini pa so še vedno živi.

Lepote Rjavine na eni strani

pred nami pa že Staničeva koča!

Z enkratno pozicijo in z nikoli preveliko gnečo, je Staničeva - vsaj nama - še daleč najboljša koča tule naokrog.

Do koče smo potrebovali kar štiri ure in 20 minut! Počasi, nikamor se nam ni mudilo. Ves preostali čas moraš potem preživet tam nekje naokrog in se zabavat, kakor se pač znajdeš.

Lahko - naprimer - šteješ obiskovalce Triglava.

Lahko delaš face.

Lahko iščeš pravo pozicijio ob sončnem zahodu do onemoglosti in še naprej.

Lahko loviš kozoroge.

Lahko z Visoke Vrbanove špice opazuješ plesišče pred Spodnjo Vrbanovo špico. In si zamišljaš vse tiste skobe, ki pripeljejo po tem grebenu. Ali pa tudi ne.

Lahko najdeš kakšnega Zlatoroga.

Lahko tekmuješ v lastovkah.

Ali pa si preprosto Triglavski Kolibri!

Druge stvari so v hribih kar drage, pivo je po 4€, čaj po 1,80€, 30-40€ gre mimogrede, čeprav si gorenjc. Pa še 52€ za spanje in se nabere, ane?

V sobi smo bili le mi štirje, lepa hvala oskrbnikom!

Ko sva midva že trdno spala, sta ta mlada še malce raziskovala. 

Pa nisem povsem siguren, kdo je najbolje zgledal zjutraj. Jaz vsekakor ne.

Jutranja svetloba je bila povsem nezemeljska. Kozorogov ni motilo.

Najbolj zgodnji nismo bili, nismo niti hoteli. Najpomembnejše vprašanje je namreč, kako izbrati pravilen čas za vzpon na vrh. Jih gre več na vrh prej ali kasneje? So bolj zgodnji, bolj zaspani, kdaj torej it? Vsem se seveda ne bo dalo izognit, ampak kako izkoristit jutranjo luknjo, da se ne bomo na grebenu borili za prostor? Ob vseh ljudeh ob takem vikendu je to povsem realno pričakovanje.

Pa smo šli nekje ob pol sedmih od Staničeve. Preko Rži, kjer je zdaj zadaj speljana lepa pot in ne tako, kot včasih, ko smo še sredi avgusta prečili trda in nevarna snežišča na drugi strani.

Do Kredarice, kjer je bilo že - jasno - ogromno ljudi. Malo smo še posedeli, spili kavo

in prisostvovali oskrbovanju koče. Moram priznat, da so ti piloti nori, vso tisto robo pod helikopterjem je zapeljal direkt med poslopji na dvorišče. Pravzaprav mu niti ne bi bilo treba tako manevrirat pa se je kar igral. Posebnost pri tem pa so pohodniki - sploh se noben ne sekira - tiste plinske bombe ti visijo nad glavo - ti pa nič. Vse se gunca sem in tja - ljudje pa nič. Stojijo zraven in buljijo, pa bi lahko vsak piš vetra koga s sabo vzel. Ah.

Skratka, pohodniki pred Kredarico so zgledali dosti slabše kot pohodniki pred Staničevo kočo. Po mojem so imeli in doživeli večerni žur z dovolj tekočine. Izkušnja spanja na Kredarici je bila tako popolna.

Mi pa smo njihovo jutranjo otopelost izkoristili in se zapodili proti vrhu! Mimo ledenika. Ledenika. Hja, ledenika.

Potem pa kar direkt v steno! Opremljeni in pripravljeni na pretikanje. Le da ne bo preveč ljudi, gor in dol, potem lahko hitro postaneš živčen!

Greben smo uspešno prejahali - no, moja stara mama je še govorila, da je morala prav res prejahati greben, iz česar se je seveda moj oče deseletja norca delal in govoril, da je drama queen. Ko me je peljal prvič na Triglav, pa je bilo to pred štiridesetimi leti, že ni bilo treba nič jahat, ta visoki klini in zajla za držat je bila že takrat. 

Ljudi k sreči ni bilo prav veliko, seveda so bili, pred nami, za nami. res smo bili v neki luknji, še srečevanj ni bilo prav veliko, večina nas je hodila gor.

A vseeno sem razmišljal, da smo mogoče šli res pol ure prepozno. Zaradi presnetih meglic in razgledov.

Pa ni bilo povsem jasno - smo prepozni ali prezgodnji?

Na vrhu smo pa le!

Ampak to je šele polovica poti, skrbet me bo nehalo, ko bomo dol. Tule sem še dobro nohte grizel, so kar dobre strmine. Sicer je res vse lepo zavarovano, vsako leto malo bolj, a pot vseeno ni od muh. Vsaj zame ne! Zato sem vse kar malo priganjal, čeprav bi nekateri prav radi ostali dlje časa na vrhu. Da bi se mogoče meglice razkadile.

Ja, pa je treba še dol prit! 1900 višincev spusta bomo še dobili v noge!

Naprej na Triglav - pa še dol!

V prejšnjem zapisu nisem priznal, da sva se že na začetku poti, še pri avtu, s Heleno malce prepirala. Šlo je za to, ali vzameva samovarovalne komplete ali ne.

Jasno je, da sem našel petsto izgovorov, zakaj jih sploh ne potrebujeva. Ko pogledam zdaj nazaj, seveda vem, da sem kakršnokoli "plezanje" že v naprej miniral. 

Helena pa se seveda ni hotela z mano prepirat, pa sva vzela samo čeladi. 

A da ne bo kdo pomislil, da je pri naju vedno tako. O, ne, večinoma jaz popustim! (Hej, tole je moj blog, lahko rečem kar čem!)

Ta mali jutranji prepirček, oziroma bolj izmenjava mnenj, je pomembna za nadaljevanje zgodbe. Od prejšnjič smo namreč ostali pri poti na Cmir.

Ali it do Cmira, ali ne? Hm, hm, hm. Bomo probal? Pa dajmo!

Človek mora dobro pogledat, da vidi tamle našpikano steno in zajlo nad klini. Spodaj je pa kar precej lufta, ni prav nedolžno, ni pa tudi nič hujšega (trdim zdaj, v varnem zavetju pisarne).

Kakorkoli že, probal sem. Prišel sem do tretjega klina, kjer mi je rit že fino opletala nad prepadom, potem pa... jah, ni šlo naprej. Noga je stopila kar lepo nazaj - madonca, ko bi le imela samovarovalni komplet! 

Malce ironije, kajne?

Kdor zna minirat stvari, pač zna. To delaš že dolgo vnaprej, včasih tudi ne da bi se zavedal. Jej, jej, jej. No, ja.

Zato sva zavila nazaj in šla lepo na Visoko Vrbanovo špico. Se mi je pa tukaj čisto lepo risal nasmešek. Ja, takele hribčke imam rad! Juhu! Še vedno je bilo namreč prekrasno, da ne bo pomote!

Na Spodnjo Vrbanovo špico seveda niti ne smem pomislit, tam so same skobe in več lufta kot v vseh KSA skupaj... zato sva jo le od daleč gledala. Mogoče enkrat... ko bom velik, naprimer.

Še daleč dol v dolino se je videlo, direkt k Gogalovim, kraju, kjer sem preživljal večino poletij moje mladosti! Lipa se prav lepo vidi!

Spoznala sva še Teo, s katero smo se že večkrat videli na Veliki planini, a šele zdaj spoznali. Celo začeli smo skupaj dol v Kotu, a je ona zavila čez Vrbanove špice. Mora včasih človek v druge kraje, da spozna ljudi iz lastnega okoliša? 

Sicer pa imam z bivanji v kočah vedno dobre izkušnje. Vsaj nekaj podobnih reči veže vse, ki tam prespijo, zato je večinoma vse zelo domače. Spim pa itak dobro, tako da...

Ja, naslednji dan spet nisva bila prezgodnja. Sonček je že bil naokrog! Ravno prav za kakšno lepo fotko!

Potem pa sva pomahala Staničevi koči, Visoki Vrbanovi špici in se zapodila proti Rjavini!

Kar po grebenski poti, še za to nisem dobro verjel, ali bom sploh prišel gor. Po plezalni ni bilo za mislit, še tukajle ne vem prav dobro, kaj mi je bilo, da sem se strinjal s tole strmino...

Malo me je zamotila družina kozorogov, ki je spet lepo ležerno postopala naokrog

potem sem pa kar šel. Sem pa kmalu začel klet in se spraševat, če je tole res samo "zahtevna zavarovana pot"? Tale označevanja so včasih res...

Res pa je, da prav hudo ni bilo, saj pravzaprav čisto uživam in mi je strašansko lepo. A vseeno sva prišla le do predvrha.

tu je še bil prisoten nasmešek, sam ga nisem hotel brisat, torej tistega kamina naprej nisem šel niti pogledat.

Seveda mi je zdaj kar malo žal, čisto lahko bi malo stisnil zobe in bi splezal še tja gor... Morda pa je tako tudi prav, kdo bi vedel? Sicer pa nisva osvajalca, morda je čisto super, da imava še za naslednjič nekaj!

Pozdrav Triglavu in vsem Julijcem, ki so ta dan tako lepo kazali svoje bolj ali manj kipeče špičaste podobe! Vse se je videlo, vse!

Pa lepo počasi nazaj. Skozi nek kaminček, kjer se zdi, da bi bila pot okrog povsem enostavna, a je nekdo prav užival v nadelavanju...

in spet tisti spust po strmem, ki mi je dal vetra, a mi je bil vseeno kar všeč! Zajle me ne motijo, pri globini pa ne ostanem ravnodušen. A dokler je za prijet, je kar super. Rit nazaj pa gremo!

Potem pa sva z Dovških vratc pičila kar počez dol na pot v Krmo. Konec strmin in plezarije pa je narisal še večji nasmešek! Kaj bi šele bilo, če bi bila čisto na vrhu, ej!

Sledilo je počasno sprehajanje, malice, razgledovanja in uživancija dneva.

Vedela sva, da se približujeva magistrali in da bo kmalu konec najine samote. Do sedaj sva namreč na poteh srečala <10 ljudi, neverjetno. Ob Staničevi koči so se seveda kar naprej menjavali, a v Kotu, proti Cmiru, na Vrbanovi špici, Rjavini, podih Zg. Krme - pod deset! Tako blizu, a pravzaprav tako daleč, samota v samem osrčju, kdo je rekel, da se ne da, a?

Realno življenje je nato pri koči v Zg. Krmi planilo nad naju v polnem sijaju - akcija družine na Triglav. Na polno, torej, več kot 60 njih. Uffa.

Spust v Krmo je eden najbolj dolgočasnih. Res ne vem, kako se ljudje odločijo, da gredo tule gor. Po mojem se vleče še trikrat bolj. Ah, enkrat moram prav probat, za trenirat psiho.  

Ampak prišla sva v Krmo, avto pa je ostal v Kotu. Ha! Ha?

Enkrat dolgo nazaj sem sklenil, da se zaradi tega ne bom prav nič sekiral. Bom pač malo več kilometrov naredil, to pa res ne bi smel bit problem. Veliko lepše je, da se ti ni treba vračati po isti poti, veliko lepše! 

Spil sem en cuker (kokakolo), pustil Heleno na klopci dremuckat, sam pa jo v gojzarjih mahnil tečt proti Radovni in Kotu. Vsega skupaj sem potem tekel kakih pet kilometrov, ostalo pa me je zategnil prijazni planinec s Kredarice, ki sem ga poštopal. V tisti klanec na koncu Radovne mi torej ni bilo treba lest, juhuhu! In tudi Pr Psnak mi niso dišali pod nos...

Navzgor v Kot seveda nisem tekel, gre malce navzgor, moja pljuča pa hitro začno protestirat. Sem pa pač hitro hodil. Kakšne velike zmatranosti pa ni bilo videti, za kar sem bil kar vesel. Kot da ne bi bil v hribih!

Še sliko, kje sva prejšnji dan hodila navzgor sem naredil - danes se je vsaj kaj videlo (celo Ladja štrli ven!) 

in se odpeljal v Krmo po Heleno, ki se še pošteno ni mogla naspat.

Teo, ki je šla dol čez Rjavino v Kot in šla nato v Krmo z avtom, sva zgrešila za slabe tri minute. Hecno, pri vsem tem dogajanju čez dan...

Na poti proti domu sem potem dolgo razmišljal, kako ti lahko le par dni, neobvezno potepanje, prgrišče pogledov in kipečih vrhov vriva - za letos skrajno bogokletno - misel: "ja, saj tole letošnje poletje je pa super!"

Za en sam pogled v višinah, v gorah... bi človek naredil - kaj vse? Kaj pa za cel "vikend" takih pogledov?!

Kje je tisto pravo osrčje Julijcev, je najbrž težje določiti, vsak bi imel kakšne svoje ideje, a naj bo za tokratne potrebe dovolj, če je to nekje v okolici Triglava.

Ker tja nekam sva šla midva konec avgusta. Četrtek, petek pred zadnjim vikendom. Ko so vremenoslovci napovedovali lepo vreme, horde ljudi pa so samo čakale na vikend, da se zapodijo v koče in poti v okolico Triglava.

Nama pa seveda nikakor ni hoditi tam, kjer v istem času hodi še stotnija, zato sva jo mahnila kar sredi tedna in to po poteh, ki večinoma ne privlačijo trum. 

O, ja, uspelo nama je. In to super uspelo!

A pojdimo po vrsti.

V četrtek zjutraj je vse skupaj zgledalo precej bogo. Že v Krtini je bilo vse oblačno, zato se nisva prav veliko trudila z zgodnjim odhodom. Prav počasi sva jo odpeljala do izhodišča pri Lengarjevem rovtu v dolini Kot. Kot je najmanj obiskana dolina od vseh Triglavskih dolin, a meni še vedno najlepša. Morda pa ima prav odsotnost ljudi kaj opraviti s tem, kaj?

No, v Kotu ne, da je bilo slabo vreme, celo deževalo je!

Nekaj časa sva čakala in nato obupala. Bova pač - spet! - morala verjeti vremenarjem, sva si rekla in jo mahnila direktno v mokro sivino dneva.

Pravzaprav je bilo vse slabše, ni se videlo gor, ni se videlo dol. Curilo je sem in curilo je tja, z vsake travce se je usul liter vode.

"Kam, hudiča, pa rineva?" sva se pridušala.

Nečemu pa le nisem mogel ubežat - po dolgih letih (25+) sem se spet znašel na kraju zločina, na kraju, kjer sem najbrž preživljal največjo bedarijo mojega življenja, ki sem jo skuhal v hribih. Naj samo pokažem, ker sem se še spomnil, so pa drevesa kar malce večja:

Kaj več o tem pa ne bom povedal, bedarija je bila res velika. Le upam lahko, da sem v vseh teh letih kaj napredoval in se mi kaj takega ne more več zgodit, ponovit.

Skratka, vode je bilo na litre, hektolitre. Še macesni so jo zadrževali, kot da je ni že tako ali tako preveč! Je pa to dalo nekatere prav lepe prizore, to pa je res!

In kakorkoli nekateri pravijo, da se Debeli kameni vidi že od spodaj... ja, seveda, od spodaj, ja... skoraj se moraš zaletet vanj!

Še dobro, da ima moj nahrbtnik kanarčka, da mi Helena lahko sledi!

Hodila sva lepo po poti, nič se ni videlo, pojma nisva imela kje sva, kam greva, kako visoko sva, koliko je še... kar hodila sva, se sem in tja ustavila, kaj popila, pojedla, a kakšnega navdušenja ni bilo.

Potem pa tam nekje vmes... kar naenkrat... je to mogoče? Je to res? Kaj?! Je to sploh mogoče!

So to hribi? Je to sonce? Je to jasno nebo?

O, ja, je! Juhuuuuuuuuuhuhu! Seveda sva takoj naredila malco in občudovala vse okoli sebe!

Ko se počasi začnejo luščit vrhovi iz megle, meni kar glavo med ramena tišči, se mi zdi, da se bo ravnokar vse zrušilo name. Z desne se nadte nagibajo Vrbanove špice, z leve k višku kipi Rjavina, ti pa v tistem ozkem Kotu, ves stisnjen... in samo slutiš, kaj bo. A ko se meglice razkadijo... o, to pa ni lepšega! 

Sva kar nekaj časa sedela.

In tudi Peklu je v takem lepem vremenu nekdo z imenom naredil prav veliko krivico!

Mimo odcepa za Vrbanove špice, mimo odcepa za Rjavino

gledava dol v dolino in se nama kar na široko smeje

in naju počasi nese proti Staničevi koči.

Spet sva v načinu počasnega uživanja, odklopljanja od dolinskega načina življenja, zato se začne vse bolj počasi odvijati. Nikamor se ne mudi, nič ni za osvojit, nič ni za naredit, nič ni za skrbet, nič za uredit. Kamor prideva, prideva. Če nama gre, greva. Če nama ne gre, ne greva. Čisto tako, enostavno.

Pred kočo le par ljudi, vse je še frej. A ne več v petek, takrat pa je že vse rezervirano. Huh, kako pametna odločitev, torej!

Sediva, gledava, uživava, a se čudiva. Čemu?

Le kaj smo naredili iz tega ubogega Triglava? Sicer pa sva nekoč tudi sama prispevala k tej norostim, ko sva peljala ŠD Krte gor, zato se zdaj nimava kaj pritoževat... Tako pač je že dolgo časa in najbrž kmalu ne bo sprememb.

Še k sreči, da tako blizu magistral obstaja tudi popolna samota. 

V drugo smer naprimer. Proti Cmiru.

Tam lahko za snežiščem celo kaj vidiš in misliš, hej, saj bo takoj zginil, hitro slikaj!

Pa se Zlatorog ne pusti motit in cel čas, ko si midva dajeva z nadplezavanjem malega snežišča, naju sploh ne pogleda, celo čisto blizu pride.

Šele potem, ko mu skoraj skočim na roge in mu moram prav reči: "šu, šu", se le umakne tistih deset metrov gor v skale, da greva lahko mimo. In naju pri tem prav čukasto gleda, da kar malo pospešiva korak mimo njega.

Madonca, tile Zlatorogi!

Za Begunjskim vrhom se usedeva in spet uživava. Načrtujeva naslednji korak. Greva do Cmira?

Pa naju najprej zmotijo ljudje, ki iščejo in tudi najdejo neoznačeno pot v dolino Za Cmirom in naprej dol v Vrata - tole bo treba enkrat probat! -, potka je čisto dobro shojena in vidna.

Potem pa še mene malce zmotijo prepadi in prepadi in prepadi in še enkrat prepadi. Vrata so kar prec takoj tukajle spodaj, hej!

In tista presneta Škrlatica direkt iz njih kipi gor v nebo! Kako si upa? Kako si sploh kdo upa tja gor? Saj je vse kar naravnost pokonc!? Prelepo, prekrasno, a tako... tako... grozno! Kako neki sem sploh kdaj prišel do Bivaka IV?

Skratka... pravijo, da moraš gledat dol v globino, da te je manj strah. No, to sem počel že velikokrat in to še vedno počnem. In tudi zdaj sem, direkt dol v Vrata, precej daleč, nekih 1300 višinskih metrov, pljuval bi lahko na Tominškovo pot. Ampak po pravici povedano - prav nič bolje mi ni pri srcu. Prav nič. 

Ugotavljam, da mi samo zato, ker smo v Julijcih, ki jih nisem prav dobro navajen, strah poskoči približno še za enkrat. In če je že v KSA težko, je tukajle... huh, še mnogo težje? 

A zgodba se seveda razplete, kot se pač vedno vsaka zgodba. Probat bom pa le šel, kajne? A o tem, kako je šlo končat, pa naslednjič...