O, Škofjeloški hribi!
Res so bolj Polhograjski dolomiti, a midva sva nekako bolj povezana s Škofjo loko. Že včasih, od mojih mladih let, nato pa sva skupaj s Heleno blodila po njih v parih trekingih. Kljub blodenju in blodnjam so se nama prav luštno vpeli v spomin.
Pa tudi malo jih ni bilo. O, ne, kar precej! 2010, 2011, 2012, 2012 Helena in 2013.
Kar pomeni, da že zelo dolgo nisva bila v teh krajih! Za poznozimsko ali zgodnjespomladansko potepanje so ti hribčki vsekakor nadvse priročni. In prekrasni v prebujanju pomladi!
Konec februarja 2017 sva tako precej zgodaj vstala - vsaj zame - se odpeljala direkt v Škofjo loko in parkirala čisto spodaj, takoj za mostom. Je to že Puštal?
V dolini ni bilo skoraj nič snega, tako da o snegu spet nisva prav veliko razmišljala. Po pravilu: če ga spodaj ni, ga pa tudi zgoraj ne bo. No, sem in tja (velikokrat) se glede tega zelo motiva. K sreči teh neumnosti ne počneva v visokogorju. V predgorju pa vedno. Le zakaj?!
Namenila sva se naredit krog v obratni smeri urinega kazalca, čez Sv. Andreja in Sv. Ožbolta prek daljnega Tošča in čez Osolnik nazaj. Nekaj km sva že imela v nogah od prejšnjih izletov in vedela sva, da bo sicer dolga, a bova že zmogla.
Skratka, dan je že v Puštalu obetal!
Proti Sv. Andreju sva se malo lovila, karte seveda še nimajo vrisane nove obvoznice, zato je šlo okoli tunela malce bolj previdno, da ja ne zgrešiva kake markacije. Sicer pa sva tu enkrat že hodila.
Sneg se je začel takoj, ko sva se dvignila za 7,5 m. A sneg? Kakšen sneg? Oba sva spet v nizkih čevljih, brez gamaš. Jasno.
Potem pa so naju razgledi hitro prevzeli. Blegošeeeeeeeeek!
Pri Sv. Andreju je bilo še nekaj kopnega. Potem pa je kopnega kmalu zmanjkalo.
Do Sv. Ožbolta je snežna odeja kar rasla. A se nisva veliko sekirala.
Dan je bil prekrasen, pravzaprav povsem pomladen. Kljub snegu se ti zdi, da že vse cveti, da snega sploh več ni. Da je toplo in prekrasno!
Sv. Ožbolt, veliko ljudi je tule že uživalo razglede. Ni čudno.
Tudi jaz sem meril vsepovsod. In potem šele doma vidim kočo na Ratitovcu. Opa. Aja, pa Triglav.
Pa Lubnik bi lahko dosegel z roko, ne? Aja, pa Stol.
Ampak Tošč je s tam še presneto daleč zgledal. Pa sva kar pogumno zakoračila naprej, se prepustila poznavanju terena in se spustila po nekih davno že obiskanih kolovozih, ki so v teh letih prerasli v ceste in kmalu sva bila že pri Sv. Jederti. Tu sem tudi že počival.
Pri vzponu na Tošč nama je nagajalo sonce. V tisti v sonce položeni hrib je že super žgalo.
Čeprav to še vedno ne pomeni, da bi jaz dal kaj dol. Rokavice ali pa kapo. O, ne! Za vsak slučaj je treba vse gor pustit.
Do Govejka se nama je potem, ker te poti pa nisva prav nič poznala, vleklo in vleklo. Vmes moraš še enkrat kar precej gor, na Igale. Na koncu sva prišla še v plazovito območje, kjer sva skoraj skakala med plazovi. Ok, plazovčki. No, ok, skoraj.
Je pa čisto res, da se je nekdo igral s časovnicami, povsod je pisalo drugače. Enkrat si za napisanih 10 min potreboval dobre pol ure, včasih pa je bilo povsem obratno. Vse kaže, da imajo škofjeločani več markacistov... Ali pa je razlika med škofjeločani in medvodčani? Hm...
Naju je pa oskrbnik počastil še z miškami od pusta. Lepo.
Pa še luštno toplo je bilo v bajti.
Proti Osolniku je šlo ok, sva pa vedela, da naju gor do cerkvice najbrž čaka še precej dober vzpon. Se ga spomnimo z nekega od trekingov, ko smo z druge strani kar direkt čez trave gor hiteli. Ah, tista mladost!
Telefonske govorilnice me v teh letih presenetijo, priznam. A to sploh še dela? Kje pa kartico kupiš? V Ljubljani? Heh. A je bila tule včasih kaka gostilna? Vse je tako zgledalo, spomnim se pa ne več.
No, pa s te strani ni bilo hujšega vzpona. Kakih 150 višincev, za naju mala malca. Ja, seveda.
Cerkvica pa je Sv. Mohor. Na Osolniku. Ok, pa tudi prav.
Je pa zato spust boljši. In še poln snega je bil!
Potem je pa snega kmalu zmanjkalo, midva pa sva občudovala igre narave.
In vedno bolj nama je po pomladi dišalo. Vedno bolj!
Pot pa se je na koncu vlekla, kot se pač vse poti vlečejo proti koncu. Pa hribčki gor in dol, k sreči je bil zadnji hribček tisti hribček, kjer sva si zaprmej rekla, da pa v hrib ne greva več! Puštala tako že dolgo nisva bila tako vesela!
Krog je bil super, sicer kar slabih 27 km, slabih 2k višincev in dobrih osem ur in pol, ampak se je splačalo, bilo je prelepo!
Razmišljam, da je zdajle ravno pravi čas spet za kaj takega. Mogoče malo počakava, da kak kilometer še dobiva v noge in da bo malce manj snega.
Da se počasi pomlad vrne v deželo.
Vpiši se