Prav na zadnjega oktobra je bilo, cel dan sva bila s PD Domžale na izletu, zvečer naju je pa čakal še žur!

Ampak to ne žur tukajle nekje okrog, blizu, o, ne! Za ta žur sva se morala kar dobro potruditi, predvsem orientacijsko.

Tema je bila že okoli šeste popoldan, midva pa sva bila takrat komaj doma z izleta. Še preoblečt, zamenjat par stvari, dat v avto kaj za spat in hop, gremo nekam v hribe!

Nekam v Smrekovško pogorje, nekam, kamor sem si vedno želel, vedno so me zanimale tiste ceste: kam neki peljejo, kaj? In, evo, kaj boljšega za spoznat - pejt se po njih vozit. Sredi noči! Včasih je res dobro pazit, kaj si želiš, oziroma, če si že želiš, bodi bolj natančen, morda pa celo kdo posluša!

V Ljubnem sva se prvič izgubila - no, težko je reči izgubila, narobe sva zavila in sva morala nazaj - nato pa nama je šlo vedno bolje! Parkrat sva se ustavila, hotela klicat, a lej ga zlomka, signala seveda ni. Torej si prepuščen samemu sebi - greš, dokler pač gre. In šlo je precej, precej daleč.

Dvakrat sva obupala in že skoraj obrnila, a sva nato v naslednjih desetih sekundah prišla do križišča z baloni! Uau, kakšna strateška postavljenost! Sredi host, sredi ničesar! A baloni so nama rešili glavo in veliko poti, vožnje.

Prišla sva pa le! Sredi megle, sredi teme, direkt do koče! Juhuhuu!

Žur je bil zanimiv, v majhni precej ogreti kočici smo se gnetli in vsakič, ko si vstal izza mize, se ti je od vročine peči skuhalo v glavi. Zato smo se držali raje čimbolj pri tleh... Kako smo spali, raje ne povem, a jutro nas ni pričakalo najbolj naspanih. Prevroče, prevroče! Helena je vmes celo raje izbrala avto za spanje, kar pa je bilo pa spet vse nekaj drugega... 

Neprespana in zmačkana sva naslednji dan vseeno hotela nekam zavit. Nekam gor, saj smo direkt pod grebenom, kjer sva že hodila, prav blizu mora to bit! In če sva takrat spustila Veliki Travnik (malo zaradi kljubovalnosti, malo zaradi lenobe sem zapisal takrat), zakaj ga ne bi tokrat le obiskala?!

V jutranjih meglicah, prisotnih v najinih glavah in tudi nekje na najini višini.

Prebijala sva se naprej po cesti, po povsem neznanih terenih, se spraševala ali cesta sploh pripelje kam ali pa jo bo ravnokar konec? Kako sva sploh kaj našla včeraj, v polni temi? Še vedno nama ni bilo jasno.

Opa, opa, opa! Par tabel je šlo že mimo, nekaj nama jih ni bilo všeč, tale je bila pa čisto prava!

Čeprav bi bilo bolje, da ne bi bila. Blata na tone.

Krivec pa za vogalom.

Odvažal je vse, kar je mojster malo višje nažagal. Žago sva seveda slišala, on pa naju ni, zato sva bila bolj previdna, pot sva v tisti količini blata že povsem izgubila, do gozdarja sva se pa prebila kar povprek, tako da sva do njega prišla v varnem kotu in ob pravem času - ko ni več žagal. Kakšno smo rekli, nekaj o zapuščenih poteh in o tem, da bo počakal par minut, preden bo spet kaj podrl. 

Zato sva jo urezala kar direktno navzgor, čimdlje stran od podirajočih se dreves!

Malo skozi smrekice,

malo direkt v strmino,

naravnost pred bika! K sreči ga v novembru ni več.

Je bil pa travnik. O, ja. No, tu sva že bila, pri koči z najhitrejšim kuhalnikom se tokrat nisva ustavila. Pivo nama po naporni noči ni nič kaj dišalo!

Je pa počasi jemalo meglice...

In jih na koncu povsem pobralo...

In ko sva takrat rekla, da imava izlet tule gor že splaniran... ufff, si nisva mislila, da bo toliko časa trajalo in da bo prišel ob takem času. Sploh ne!

Presenetljivo manj znano dejstvo pa je, da ko pokukaš takole iz megle, zmačkanost kar naenkrat izgine, se odplazi neznano kam!

Velja tako za moške kot za ženske. Poskusite kdaj, res dobrohotno vpliva na um in telo!

Na koncu sva jo mahnila navzdol kar počez (pri tem pa sva seveda našla tudi pot, ki sva jo na poti navzgor izgubila!), da ne bi spet motila žage, a ker sta v sozvočju naokoli peli kar naenkrat dve žagi, sva jo morala urezat nekje vmes. In nama je uspelo. 

Le blatu se vseeno nisva mogla izognit, o, to pa nama ni uspelo!

Je pa bilo po osvežitvi sončka z vrha precej manj blatno v najinih glavah in naju vse to sploh ni motilo več... Kakšna sprememba od jutra!

Smrekovške ceste sva dala torej v dobri meri čez. Želja izpolnjena, čeprav sem takrat najbrž mislil, da jih bom dal čez peš. Je pa bilo z avtom prav tako zanimivo, saj nisi vedel ali bo za ovinkom cesta še ali je ne bo več...

Še v dolino sva se morala prebit nekje prek Primoža nad Ljubnim, kjer nisva imela niti približnega pojma, kje sploh sva. A včasih imajo tisti, ki si jim ne ljubi pogledat na karto, srečo. Srečo sva imela še z Mozirjem, kjer se je naproti odrešenika najine lakote hoferja, narisala še avtopralnica in avto je bil na koncu tak, kot da smrekovških cest sploh nikoli nisva dala čez.

In res... bolj, ko sva premišljevala, bolj se je tole zdelo precej nenavadna dogodivščina, še vedno zavita napol v temo in meglo. Nenavadna so ta pota, včasih bi se lahko sekirala, jezila, skakala, bentila, iskala ko nora... tokrat pa je šlo vse kot je treba. 

Tema in megla je torej le stanje okolja, ne pa duha, kajne?

V naslovu je malce pretiravanja, ne pa preveč. Plan je bil namreč skoraj natanko takšen: priti od Mozirja do Kamnika.

Čez hribe, jasno!

Tamauček je imel namreč od 21.6. do 24.6. šolski tabor v Beli Krajini, kar pomeni, da na morje še nismo mogli in edino, kar nama je preostalo, so bili hribi. Ene tri, štiri dni bova imela pa dovolj, da prideva do Kamnika, ne?

Ker pa se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, sva tudi midva vse skupaj malo prikrojila. Nekaj zaradi samih poti, nekaj - več - pa zaradi presnetega vremena.

A načrt je bil lep in pravzaprav tudi povsem izvedljiv. Jasno pa je, da se na tak pohod vedno odpraviš s kar nekaj podvariantami in spremembami trase. Za vsak slučaj. Če te naprimer ujame nevihta na grebenu, sredi ničesar, kaj boš? Nisva avanturista, ki bi si polnila adrenalinske zaloge, le pohodnika sva. Tam gori je lepo, luštno, tam gori sva zadovoljna in srečna. Nevihta naprimer pa ni prav nič lepa stvar in po mojem je stvar razuma, da imaš vedno še plan B,C, D in še kaj na voljo.

K sreči je na poti polno planinskih koč, treba je bilo zbrat in pregledat časovnice, nekje malo prilagodit, nekje malo špekulirat. Najtežje pri vsem je, da vnaprej nimam prav nobenega pojma, kako nama bo šlo. Bova hitra? Počasna? Se nama bo dalo ali se bova vlekla? Nič ni določenega. Kje bova torej spala, do kam bova sploh prišla? Glede na junijski čas se vsaj ni bilo bati prevelike zasedenosti, gneče, rezervacije niso potrebne. Tako sva si sestavila en takle listek, plan z vsemi potrebnimi podatki:

Je pa Mozirje res malo zavajajoče, sva kar takoj skrajšala in naju je Tadeja odpeljala do Žekovca. Mar bi po cestah hodila? Bova začela z gondolo. No, pod gondolo...

Tako smo zjutraj - še dobro, da so šli zgodaj zjutraj, ponavadi gredo take odprave sredi dneva - oddali Tamaučka na avtobus, s Tadejo pa smo jo mahnili direkt do Mozirja.

Tako smo bili že ob pol devetih pri postaji gondole, hoteli smo še na kavo, a nikjer ni bilo nikogar, bife zaprt, vse prazno, izumrto. 21.6. pa res ni turistov, nedelje so pa itak zaspane, komu se da okrog hodit, delat in podobno. 

Ni nam ostalo drugega, kot še slika in pomah en drugemu v slovo in sva šla!

Skozi Zagradiško pušo, karkoli že to pomeni.

Oba otovorjena ko mule, s polno vode. Ker v tistem času še nisva vedela, da bova pravzaprav kar naprej hodila po vodni poti... Vsaj letos je bilo tako, vode povsod polno, kolikor jo hočeš!

Pol litrska flaška bi zadostovala, midva pa vsak po tri litre+ vode na hrbtu. Eh, pa še rok si ti ni treba zmočit, za vse je poskrbljeno:

S tistimi velikimi nahrbtniki sva šla seveda počasi. Najbolj seveda zato, ker sva počasna, drugo pa zato, ker se ni nama nič mudilo, kot vedno. Je bilo treba sem in tja počivat.

Dobri dve uri kasneje sva jo že mahala mimo Mozirske koče, ustavljala se nisva, preveč ljudi.

Sva raje pomalicala pod smreko pri cerkvici. Nato pa veselo naprej, po že znanih poteh s trekinga.  V Ledenico sva na hitro vrgla uč in se zapodila naprej.

Pa spet mala pavza z razgledom najinega pogorja, ki ga bova morala prečit v celoti. Če bo vse po sreči, bova že popoldan tam nekje za obzorjem. No, skoraj...

Dom na Smrekovcu je res blizu. Travnik pa tako vabljiiiiiv!

Ni šlo drugače, sva morala ležat v travi! O, zadovoljstva!

Dokler je bil sonček, je bilo super, ko pa se je pooblačilo, je bilo pa hitro hladno. Sva zato morala zavit na čaj, na najbolj znan smrekovški čaj! Velika kahla pa še res dober je!

Tu smo parkrat že bili, enkrat celo še, ko smo bili mladi! Juhej!

Čez vrh Smrekovca se zato ne potrudiva, jo mahneva kar naprej proti najinemu cilju. Nekako računava, da bova danes prišla do Koče na Loki. Če seveda ne bo kaj narobe, se nama morda ne bo dalo, bova pre-počasna, bo dež ali pa kaj drugega, nikoli ne veš.

Mimo lovske koče, kjer se je nekdo potrudil zbijat moralo in napisal Raduha: 4h. Ja, seveda. Če tečeš, potem najbrž res - za vse tiste, ki delajo K 24.

Ampak midva imava v nahrbtnikih toliko robe, ko za na morje, vode pa še za ves Bližnji vzhod in Saharo skupaj. 

Kljub temu, da vsake sto metrov bruha izpod vsakega kamna. Res, letos pa tale voda res ni problem. Se bojim, kako bo kdaj drugič, ko bova še šla v te kraje, ko bova prepričana, da je vode polno na voljo, je pa takrat morda ne bo... Hecno zna bit.

Greben je, to sva že vedela, prekrasen. Volk - ta znana poležana trava

Arnik kolikor češ

ter seveda borovnice, na žalost komaj malo zelene. Se pa nama zdi, da jih je letos malo. Ali se pa jih ne vidi, vse majhne, zelene.

Krnes ostane za nama in Komen je hitro tu. Pa spet trave s prelepimi razgledi! Čas je za počitek, jasno!

Kapelica pod Komnom/Kamnom - nihče se ne more odločit - je nepredušno zaprta, pokljukala pa res nisva. Ima pa super lokacijo, to pa ji je treba priznat! V ozadju pa že kuka špica Ojstrice!

Vreme ni najboljše, a dežuje ne, vsaj pri nama ne. Se pa vsake toliko časa povsem stemni in takrat prav dobro zahladi. Nekje vmes se Heleni celo skoraj zanohta, tak hlad se prikrade čez greben. K sreči je v naslednjih parih minutah spet toplo. Zdi se povsem aprilsko vreme, ne pa neka junijska vročina.

Odcep za bolnico Celje nama je jasen, nimava pa pojma, kako daleč je. Greva? 

Na živce mi gredo take table, kjer ne piše, koliko časa je do cilja. Kako naj vem, kje je zdaj ta bolnica? Pet minut, uro, tri?

Enako se nama je zgodilo z naslednjim odcepom, dvajset metrov za tem:

razkurjen že od prejšnjega odcepa, sem tule še bolj bentil. Grem lahko gor na stolp, pa mi ne bo treba nazaj dol po isti poti, bom šel lahko naprej na Travnik? Ja? Ne? Pol ure? Uro? Petnajst minut?

Je to res tako težko? Preveč? Ali pa smo razvajeni pohodniki, ki bi radi vse na pladnju? Eh.

Seveda bi lahko pogledal na karto kako in kaj, a se mi ni dalo. Preprosto se mi ni dalo, dve podobni ne dovolj informativni tabli sta me toliko razkurili, da sva bolnico in stolp kar lepo spustila. Malo iz kljubovalnosti, malo iz lenobe.

Vedno si je treba kaj pustit za naslednjič, kam pa pridemo, če bova že takoj vse oblezla. Tako si pa bo Travnik prislužil še en obisk. Če je bil to namen postavljalcev tabel, jim je povsem uspel!

K sreči je bila vsaj celotna pot dobro markirana, SPP zgleda pred kratkim. Sva se pa bolj zamislila nad naslednjim znakom in upala, da je nekdo bolj jezen na tiste, ki se vozijo, ne pa na pohodnike. 

Kljub vsem oviram na poti se nisva dala zmest in kmalu sva bila na težko pričakovanem Travniku. No, pod Travnikom. še vedno se nama gor na vrh ni dalo it! Bova šla drugič, je že splanirano.

Ura je bila ravno štiri, midva pa sva si zaželela vsaj en čaj. Kar je potem trajalo najmanj pol ure. Še sam sem šel celo dvakrat pogledat, kaj se dogaja, trikrat sva že skoraj odšla. Mlad fant, ki je ta presneti čaj kuhal, pa se je zgovarjal, da je voda zelo mrzla in da veliko rabi, da zavre. Hmmmmm.

No, tu je vsekakor bolje naročit karkoli mrzlega. Kuhalnik imajo res zeeeeelo počasen.

A tudi to prepreko sva uspešno prebrodila, se s čajčkom malce pogrela (no, bolj z rumom) in se odpravila, še vedno čisto pri močeh, nič veliko zmatrana, naprej, novim dogodivščinam naproti!