Tisto, kar smo si prejšnji dan zaželeli, se je k sreči uresničilo.
Jep, dan se je presneto lepo začel!
Za prvi dan smo se namenili pogledat Tre Cime. V tistem malem odrezku iz Planinskega vestnika je bila opisana pot, dostop smo si ogledali še po netu in tako smo bili pripravljeni. Edino tega, koliko bo stala cesta do parkirišča pod goro nismo vedeli. No, smo pa vedeli, da nikakor ne bo poceni...
A že na poti do Lago Misurina so se nam odpirali pogledi. Ah.
Če že pri nas doma vsak dan vzdihujem, ko vidim KSA, kaj šele tukaj! Od vzdihovanja so me imeli že vsi dovolj...
Pa slikaš malo v eno smer in malo v drugo smer in se nikakor ne moreš odločiti, kje je lepše.
Tre Cime so že v ozadju
in tudi parkirišče je že kar polno, kolikor smo videli na povečanem posnetku.
Na privat cesto do parkirišča Tre Cime di Lavaredo smo tako zavili 1.8. ob natanko 8:27. Rampa, kartice, avtomatika, nič ne moreš špilat balkanca, v stilu: grem samo do prvega ovinka, takoj se vračam. Ne gre.
Cena: lepih 24€/dan. Sitnica.
Je pa vsaj lepa cesta, mestoma malce strma, a zjutraj še precej prazna. Avtodomov pa gor že kar nekaj. Razgledi pa... eh (vzdih).
Pa prav na vse strani. Da smo spet vrteli glave in pritiskali sprožilce.
Rifugio Auronzo, 2320m, je res v lepem ambientu. Ampak najbrž je tako z vsako kočo v takem okolje, kajneda?
S seboj smo imeli gojzarje, za vsak slučaj, a se je že od daleč videlo, da bo tole precej sprehajalna zadeva. Vsaj tisto, kar smo se mi danes namenili narediti. Brez plezanja, ferat in podobnega. Sem hotel prvič le sprejemat, pogledat kako in kaj, brez nepotrebne sekirancije. Za ferate bo že še čas. Enkrat.
Potem smo se počasi odpravili, med vsemi tisoči turistov. Pa se spet slikali in slikali.
Gledali plezalce v stenah, ki jih je bilo le malce manj, kot nas na širokih poteh.
In že je bila tu naslednja koča, ki so posejane res na gosto - Rifugio Lavaredo, 2344m.
Vse je zgledalo precej samotno - čeprav je bilo povsod ogromno ljudi, je koča kazala znake osamljenosti. Nič posedanja pred kočo, nobenega glasu iz koče. Še stranišče je bilo na rampo in na 50c.
So imeli pa supe tablo pred kočo, ki nam je vsaj malo razložila zadeve!
Poti je namreč na voljo kolikor češ. Pa koč tudi. Pa takih in drugačnih ferat. In... ja, pa se prvič znajdi. Kako velik krog pa sploh hočemo narest?
Bolj naokrog ali malo manj naokrog?
Na koncu smo sklenili, da se bomo odločali sproti, ko bomo videli kam gre pot za grebenom. Gremo direkt pod stenami ali naokrog še do koče?
Srečaš pa tudi kakšen avto sem in tja. Jaz bi vsekakor šel raje peš.
Je pa bližnjih in daljnih ferat že tule naokrog kar nekaj. Je super gledat v steno in povsod videti kakšne male pike.
Večina je polno opremljena, včasih pa se najde tudi takšni, ki nimajo niti čelade. No, pa k sreči se kakšni tudi obrnejo, tudi to smo videli, ko smo opazovali do kam neki se bodo turisti upali.
Skozi vsako luknjo gre pot, se ni za bat, da kaj ne bi bilo prehojeno. Tale gre na Monte Paterno/Paternkofel, 2744m.
Potem pa se nam že pokaže Rifugio A. Locatelli oz. Dreizinnenhutte, odvisno ali si bolj naklonjen italijanom ali nemcem.
Na vsakem kuclju je seveda polno ljudi - Sasso di Sesto, 2539m.
Je pa res, da tule kraljujejo predvsem Tre Cime. Vsekakor.
Mala Cima, 2857m, Velika Cima, 2999m, Zahodna Cima 2973m. Seveda imajo tudi tirolska imena Drei Zinnen.
Locatelli se nam izmika, zgleda bližje, kot je potem v resnici. A ga vseeno kmalu ujamemo, 2438m. Z njim upravljajo iz Padove. Hm, zanimivo, daleč je Padova...
Tudi jezerca so prekrasna, z dovolj časa in veselja do kompozicije tule najbrž ratujejo svetovne fotografije!
Pri tej koči je mnogo več ljudi, naročajo pa ne prav veliko. Večina pije kavo, midva se pa ne dava, bova pa dala tistih pet evrov za pivo, si bova že privoščila!
Izkaže se, da v Dolomitih pivo ni drago v hribih, temveč povsod. Prav nič več ne stane kot v dolini. Kako to, ne vem, ko pa smo navajeni, da je pri nas v hribih vse dražje vsaj večkrat.
Sedimo na terasi in občudujemo Tre Cime, ki jih počasi zajemajo oblaki. Kar sedimo in sedimo.
Res ni čudno, da so povsod količine ljudi. Povsod!
Helikopter se kar naprej fijaka gor in dol, upamo, da ni kaj hujšega. Najbrž tule ni tako kot pri nas, ko helikopter večinoma res leti po hribih le v primeru nesreč.
Smo pa zadovoljni, precej zadovoljni. Predvsem meni se to kar fino vidi...
Ogledujemo si še različne dostope iz doline, ki so vsi po vrsti lepo urejeni, čeprav najprej zgleda kot da pot kar ponikne v dolino.
Pri planini Langalm, 2283m, ki je tudi odprta za turiste, se ponovno ustavimo, tokrat raziskujemo osrednjo steno Velike Cime. Dva plezalca, en kar naprej hodi dol in gor po vrvi, drugi pa ves čas nekaj motovili direktno pod previsom. Postavljata bivak, tovorita robo gor?
Seveda gre vse počasi, po petnajstih minutah žemarjenja enega od plezalcev, nas mine potrpljenje.
Tu spodaj so spet jezerca in tudi ti bi lahko uspela kakšna svetovna fotka. Z odsevom in podobno.
Pa raje slikam drugo jezerce, za katerega se izkaže, da ima preko sebe do skale napet trak. Za vadbo plezalcev torej...
Še kakšno staro oznako se najde, če le gledaš pod noge!
Še pogledi v daljavo
in smo na zahodnem robu, na Col Forcellina, 2232m.
Tu nas začnejo poditi že druge vrste turisti
nato pa na razstavi možicev
postavimo tudi svojega. Moramo. Jasno.
Avtov je ob naši vrnitvi že mnogo, mnogo več,
meglice pa se počasi spuščajo, popoldan je napovedano poslabšanje.
A sonček se še vedno drži. Do hotela pa je še dolga pot. Bomo že še kaj videli vmes, ni res?
Lep krog smo naredili, lep! Ne preveč dolg, tak, turističen, slabih 10km, 460 višincev, 4h.
Za turiste kar ok.
Ampak mi še ne gremo v hotel!
Vpiši se