Prvonovemberski široko-družinski izlet, ki počasi postaja celo tradicionalen. Lani smo bili v dolini Glinščice, letos smo se odločili za Trstelj in Veliko Cerje.
Tudi letos nam je nadvse služilo vreme, upam, da bo tako tudi v prihodnjih letih. Drugače bo tale tradicija šla po gobe...
Nabralo se nas je kar petnajst! Nekaj jih je šlo po cesti z vozičkom, drugi pa smo zakorakali proti vrhu Trstelja iz Lipe, kot se pač spodobi.
Meni je uspelo še na hitro škljocnit en selfi, preden so se vsi razkropili naokrog. Z DSRLjem to niti ni tako enostavno, je pa zato faca vedno nekaj posebnega ko ciljaš fokus. Eh.
Zadnjega oktobra smo seveda pričakovali množino rdečega ruja. Nismo bili razočarani, a v začetku nas je pričakalo še vedno le zelenilo!
Nato pa se je počasi začelo. Rdečilo je bilo povsod in fotoaparati so samo še škljocali.
Do koče smo bilo en, dva, tri, po mojem se še zadihali nismo. Do vrha pa je potem še tistih deset minut. Dan je bil prekrasen, a razgledi niso bili najbolj dobri. Vse je bilo v meglicah, a smo bili vseeno nadvse zadovoljni! Triglav je pač Triglav, tudi, če je malce zamegljen.
Še pogled na drugo stran, morje. Ta dežela je res presneto majhna.
Ruja pa kolikor češ!
Pa še malo več!
Malce je pihalo in nas prestavljajo, a nič hujšega. Tamaučka sem pa vseeno moral sem in tja malo nalomit. Da se ve, kdo je večji in močnejši. Zaenkrat.
Pri koči na Trstelju nas je bilo vsaj petdeset. Vsi mi, pa še ogromna skupina italijanov na biciklih in še nekaj ostalih. Gneča, kot je tam okrog še nisem videl. Je bil pa res lep dan!
Nato pa sva pa celo familijo spravila še nekam. Gledat tisti veliki stolp, ki se ga vidi na obronkih hribovja z avtoceste za Gorico. Ko sem vedno gledal tja gor in se čudil, kaj neki tak stolp počne tam.
No, evo, ko smo že bili blizu in ker grem stavit, da drugi tudi niso vedeli, kaj to je! Na tabli piše precej dvoumno in še najbolj se nam je zdelo, da piše, da so italijani plačali za spomenik, da smo odcepili del ozemlja od njih. V podrobnosti se nismo spuščali, birokratske table so pač birokratske. Večinoma z njih zveš kaj povsem drugega...
Še v začetku smo bili vsi nekako v dvomih. Kaj, hudirja, je to?
A meter po meter nam je bilo bolj jasno!
Veliko Cerje, pomnik braniteljem slovenske zemlje.
Impozantno. Ampak na praznik zaprto. Zakaj neki že? Postavimo spomenik, potem pa nimamo z njim kaj počet. Hecno. Ljudi pa kar nekaj tam naokrog, eni z avti, drugi peš, tretji s kolesi. A vse zaprto. Hja.
Smo pa zato bolj uživali v razgledih in poimenovali vsak hrib, ki smo ga videli. Upam, da celo prav, nato pa
smo le naredili eno skupinsko! Juhej!
Sicer ni povsem Plečnikova kljuka, je pa nekaj podobnega, kajne?
Prav veliko podatkov o Pomniku na spletu ni najti. Vsaj ne enostavno.
Ruj nas je tudi tu še vedno razveseljeval
malo pa smo se igrali tudi s tem lahnim vetričem - burjo.
Ker pa smo opazili še neke table in smerokaze v bližini, ni bilo druge, kot da gremo pogledat še Borojevićev prestol, ki je v okviru Poti miru. Za jamo Pečinko seveda takrat še nismo vedeli.
Borojevićev prestol. Za vse utrujene!
Pravzaprav spomenik in kažipot! Jah, če si že tam v bližini, se tudi tole vsekakor splača pogledat.
Še malo povandrat po ruju
potem pa naprej na Kras žurat, tako kot vsako leto, ko se družina zbere.
In tako kot vedno, je tudi tokrat dan legel k počitku mnogo prej kot mi. Ki smo morali zapet še vse dolgo tleče napeve v sebi...
Naslednji dan sicer ni več takega navdušenja kot prejšnji večer, a vseeno si dobrote Krasa še vedno zaslužijo globok priklon!
Pa na drugo leto! Kam pa takrat?
Vpiši se