Res je, že doma sem pravil, da se bova pa danes namatrala.
Nekam daleč me je vleklo, konec septembra je bil končno malo lepši vikend, dajva midva čimveč obrest!
Pa sva.
Da je treba trenirat, sem veselo zagotavljal in jo potem podil po celi dolini Korošice. Kot tista "ta prava" sva seveda parkirala kar pri gondoli. Bova šparala okolje. Boš videla, v tej dolinici je tak prekrasen mir, nikjer nikogar, sama mir in tišina!
Ko se enkrat zapodiš po cesti, potem kar gre. Šiba.
Potem je pa vedno lepše, jesen že kaže svoje barve, jaz sem pa seveda ves nadušen!
Do prve travice, tam nekje ob lovski koči, sva kar hitro. Ali se pa meni samo zdi. Meni je tale dolina res pri srcu, sicer sem pa to najbrž že povedal parkrat, ne?
Na Planini Koren naju presenetijo krave. Ni to malce pozno? Seveda se takrat, konec septembra, ne zavedava, da bo še lep, prelep oktober in da krave že vedo... Njim se ni nič mudilo dol.
Potem pa zavijeva proti Planini Korošica, greva malo poplezat, kakšen klin prijet!
Tule gor potem kar malo uživava. Dva prideta še naokrog, a se kar skrijeta za vogal. Zgleda vsi težimo k samoti in miru.
Moji plani so sicer veliki, a niti sam ne vem, ali nama bo uspelo. Lahko bi naredila cel krog, lahko pa greva tudi tukajle nazaj dol. Meni je načeloma vseeno, sem zadovoljen že s tem, da sem tule gor.
Vreme sicer ni najlepše, vmes celo malo zapiha, a le za par minut, meglice se podijo, še kar toplo je. Še konje srečava, pomešane med krave, mali prijazni žrebiček pa je prav domač in bi se kar božal in božal. To se pa res ne zgodi dostikrat...
Vseeno se odločiva - pojdiva še naprej, proti Vrhu Korena. Še k sreči, da se malo spoznava in da prideva s prave strani. Upam, da ne bo kdo v megli verjel tejle tabli. Res bi bilo lepo od PD Komenda, da bi tole napako popravili... (Dve tabli, tista v levo in tista v desno sta enaki in kažeta proti Kompoteli in Mokrici. Ena gor, druga dol. Zanimivo, kajne?)
Vršace oblivajo oblaki, kakšnega velikega super razgleda ni, a vseeno je presneto lepo.
Midva pa jo stopava kar naprej, če sva že tukaj, greva pa še čez Ježa nazaj! Čaka naju oster greben!
Glej, glej, ovce pa gredo domov!
Je pa tudi v Ježu ena od Škrbin, ki pa tule ni tako zelo zahtevna, kot tista pod Kalškim grebenom
in sva že pri jezercu na Zvohu, preštejeva milijon pupkov in je že treba razmislit, kam pa zdaj naprej?
Pa razmišljava in razmišljava ali se nama da čez Kriško in potem tam dol ali jo čva... Hja. Pa še malo razmišljava. In še malo, lep dan je, pa se nama nič ne mudi, razmišljanje pa potem kar prav pride.
Ah, si rečeva, jo odkuriva dol, tamle levo dol na robu pa se ob začudenih pogledih pod žico zavihtiva direkt navzdol in jo mahneva po nemarkirani poti počez nazaj, spet skoraj do planine Koren.
Do izhodišča je potem še dolga, še posebej cesta se vleče kot kakšna čreva, a to vse spada pod trening. Kar lep izlet je bil to se na koncu zaveva, morda sva pa le malce pretiravala. No, ali pa tudi nisva, saj nama je šlo čist ok.
Mi pa Helena nič več ne verjame o tihi, samotni dolini Korošice. Srečala sva namreč vse, kar se je srečat dalo: mašine, delavce, popotnike, kolesarje, motoriste, zaljubljence... vse, vse se je ta dan potikalo po teh samotnih krajih. Ki tako tudi malo niso bili več samotni. Bomo videli, kako bo naslednjič, takele gneče pa tudi ne gre prenašat...
Sva pa kljub temu v dnevu našla svoj del samotnih poti in se dodobra naužila tistega, kar sva pravzaprav prišla iskat.
Vpiši se