Ja, še dobra polovica okoli Dugega nas je čakala.
Pa smo najprej pogledal še eno fejst plažo, a vsaj nama ni bila toliko fejst, ker je bilo ljudi več kot preveč. Mogoče je fejst marca.
Nato pa smo bli... no, kaj? Kapitani, a ne?! Ja, še posebej jaz.
Je pa Telašćica seveda nadvse lep naravni park.
Skale, stene, kar nekaj časa smo se vozili ob njih. Malce raziskovali, a ne preveč, nas je vseeno čas kar dobro priganjal.
Potem pa smo smuknili tam vmes med enim nacionalnim parkom in drugim, se nekaj časa počasi vozili, ker je bilo pod dva metra globine, se malo ustavljali, a se na koncu prebili na drugo stran. K sreči ima Dejan vse to v malem prstu, jaz tudi približno nisem vedel, kje smo. Na morju pač nisem doma.
Je pa za Pašmanom na eni strani že svetila luna,
na drugi strani pa se je poslavljalo sonce.
Mi pa smo prišli v zavetje mandrača že kar v temi. K sreči je polna luna dobro sijala. Torej nam je uspelo, sicer le za las, presneto dolga je bila! Okoli Dugega pa res ne more bit kratka, ne?
Naslednji dan sva pustila Tamaučka pri prijateljih in krenila naprej, da teh par dni užijeva sama. Kar dobro se je tole poklopilo, res!
Seveda pa nobena stvar ni tako enostavna, svet se mora vsaj za silo uravnat. Kar pomeni, da sva pravzaprav preletala polovico Pašmana in cel Ugljan in nisva našla nič pametnega. Nič! O, saj so bili kampi, a vsi majhni, natlačeni, polni. Prepolni. Na koncu sva malicala na neki klopci sredi Mulin čisto na koncu Ugljana in razmišljala, da greva domov.
Japajade. En kofe, pa se nama je nivo morale vsaj malce dvignil.
Vsaj toliko, da sva se zmenila, da greva dol z otoka, greva na celino, v okolico Zadra kaj poiskat!
A midva ne bi bila midva, če ne bi... točno to:
spet sva imela čast za prvo mesto in spet sva lahko parkirala zastonj! Tale Pašman/Ugljan naju ima pa res rad! Juhu!
Kaj bi se človek sekiral? Tisto uro in pol sva porabila za kopanje na prav lepi plaži in za mrzlo pivce. Oboje se je prav super prileglo!
Pa še vrsto na trajektu sva lahko izbrala! Ha, kdaj ti to uspe, a?!
Potem sva pa malo krožila po Zadru. In okoli Zadra. In še malo sem. Pa tja. Pa sem in tja. Pa sva našla celo tisti apartma izpred (petih!) let, a je bil - presneto! - zaseden. Potem sva imela pa dovolj in sva šla na pivo nekam, kjer so imeli internet, da sva lahko brskala po bookingu. Pa tudi tu ni šlo vse prav, saj so nama zagotovili, da imajo net, pa so imeli plačljivega. Se je Helena kar precej razburjala, jaz pa sem seveda gledal po moško v tla in mrmral, da sva si itak sama kriva. No, malo sva že bila, malo bi jih pa tudi lahko nakuril. Jim ne bi nič škodilo.
Kakorkoli že, skoraj sva že pobrala šila in kopita, ta dan že drugič, ko sva le našla nekaj, kar bi bilo tudi za naju kolikor toliko ok. El Mirador se je slišalo precej kul, sva kar direkt rezervirala in se odpravila tja. Precej blizu centra.
Potem sva pa iskala hotel gor in dol in sem in tja, pa ga ni bilo nikjer. Dokler nisva na nekem vogalu le opazila tablice El Mirador in telefonsko številko. A? Pa sva le poklicala, kaj pa sva hotela in že med pogovorom opazila, da nama na vso moč maha teta iz pekarne. A? še drugič! Pa sva kar pri njej dobila ključe - pejta vidva pogledat, pa bomo videli!
Izkazalo se je, da je El Mirador pravzaprav stanovanje v bloku, ki ima par sob. Takih odvetniških sob.
In skupno kuhinjo.
Neverjetno. Na to pa sploh nisva bila pripravljena!
Najprej sva kar hotela it, tole pa že ni hotel, a sva se potem le usedla in malo razmislila: "kaj pa midva sploh potrebujeva?" No, šlo je malo levo, malo desno, a sobica je bila prav super in če si se fino nagnil čez balkon, si lahko videl celo morje! Jeeeej!
Prav veliko slabosti pravzaprav nisva našla, skupni prostori so bili kvečjemu prednost. Sploh pa bližina starega mesta. In brezplačno parkirišče.
Seveda, ostala sva, teta v pekarni je bila čist vesela. Neka sorodnica od lastnika. Le kot opomba - ko sva bila midva tam, je bilo nastanitvi ime le "El Mirador", navajan je bil kot hotel, zdaj pa je "El Mirador Rooms".
Vsekakor zanimivo, tega res nisva pričakovala, a sva se k sreči sprijaznila. Ker nama je bilo potem res fino tistih par dni.
Do mosta sva imela tri minute, od vsega najhuje pa je bilo priti mimo vseh pekarn, ne da bi se zataknil. Ali pa nazaj grede, ko pa sva se vedno zataknila v bifeju pod sobo na "enem" mrzlem.
Kaj sva naredila prvo? Ja, seveda, v hrib sva splezala, na zvonik!
Da si od zgoraj ogledava. Se noben od naju ni več spomnil ali je že kdaj bil tule gor. Skoraj sigurno sva že morala bit, kdo pa še ni bil, ne?
Na hribčku sva se pritoževala, kakšno svinjarijo vsi pustijo in nihče ne pospravi, a sva hitro vzela nazaj - le prezgodnja sva bila. Natakarji so ob desetih dopoldan šele začenjali živet. Počasna je turistična, ne pa midva.
Zmotiva le take. Ta trdne.
Pa morske orgle, pa planete pa... no, zdaj približno veva, da so tole svetniki, ampak utripanja lučk pa še vedno ne štekava. Mislim pa, da nisva edina.
Ogledala sva si še tekmo, kdo ve katere lige, morda tudi prve.
In čakala na tisti, najboljši, največji, naj, naj, naj zahod.
Skupaj z nama so pa čakali še ostali tisoči. Naprej, do orgel nisva niti poskušala prit, ni imelo smisla.
K sreči sem dovolj visok, da sem - daleč prek polovice - vsaj toneče sonce ujel brez kake pleše zraven. Tule pa gre direkt v morje, pri vseh otokih je to že težko najti.
Ja, lahko bi se zapeljala čez, pa sva raje spet šla čez most. Vsa pa vsaj zvedela, kaj so to Zadarski barkajoli.
Večerja v skupnih prostorih je bila super. V sosednji sobi sta bila še dva čeha, a to sva vedela bolj po stvareh v hladilniku, kot po hrupu. Prav lepo smo se vedno zgrešili, vse kaže, da sta imela tisti pravi, turistični časovnik.
Glede turističnega časovnika sva v Zadru sploh spoznala kar nekaj resnic, ki so se nama razkrile šele po parih dneh, prej sva le debelo gledala in se več ali manj čudila. V Zadru je namreč vse lepo urejeno, organizirano. Nekaj hotelov je v starem delu mesta, ostali so pa na kupu precej daleč stran, na obali. Niso posejani enakomerno po mestu, ampak imaš lepo hotelski predel samih hotelov. Pa imaš predel samih bank. Pa predel samih pekarn. Pa predel... itd. skratka. Več ali manj je vse zbrano na istih koncih.
Druga stvar pa so časovniki gostinskih objektov, ki se super prilagajajo turističnemu časovniku. Naprimer, do 11h povsod dobiš kavo, vsi gostinski objekti so bar, caffe in podobno. Po 11h se pa kar naenkrat skrivnostno preobrnejo in do 15h so povsod le še lunch zadeve. Da bi v takem (prej) baru dobil po 11h kavo, je nemogoče. Samo kosilo, prosim! No, po 15h se zadeva spremeni in do 19h vsi ponujajo samo in edino pizze. Nema više kosila, pizza ali pa nič! Od 19h naprej pa samo še cocktails partiji. In res, prav poiskala sva par gostinskih objektov, ki so se kot kameleoni točno ob urah spreminjali iz ene oblike v drugo. Tako nikoli nisi pravzaprav vedel ali si tu že bil ali se je le zamenjala preobleka.
Zaradi tega časovnika sva imela nemalo težav, večinoma sva bila prezgodnja. Prekmalu na kavo, prekmalu na pivo, zvečer pa prekmalu spat. Nikakor nisva padla v vseobsegajoči preklemani turistični časovnik.
Zato pa sva lahko bila namreč naslednji dan točno ob sedmih (zjutraj!) že na Zadarski rivi, da sva se lahko na miru skopala. Le midva in par še globoko zehajočih sprehajalcev psov. Turistov: 0. No, edino, če je bil v kakšnem grmovju še kak včerajšnji...
Ampak morje je bilo pa super! Ob osmih, ko sva se vračala skozi mesto, sva pa že srečala par ljudi. Par.
In tako se te zadeve ponavadi končajo. Ko se usedeš v avto, pogledaš naokrog in... pomahaš in odpelješ. No, prej pa še vrneš ključe teti v pekarno. In ti napiše en velik list, kao za račun, čeprav seveda nikjer ni nobene fiskalne zadeve. Zgleda pa kot račun, kaj pa turisti vedo! Pa sva bila tiho, zadeva je bila super, soba in prostori čisti, ljudje se trudijo in to nekaj velja. Kaj bi jim zameril davčni odtegljaj...
Od Zadra je potem avtocesta precej dolgočasna, le pred domačimi kraji se je treba spet odločit. Greva čez Zagreb, trpet čez Metliko, se vozakat čez Črnomelj al kako?
Pa sva tokrat celo izbrala trpljenje čez Metliko. Kdo ve, zakaj. Najbrž zato, ker tu pa res nisva bila že sto let ali pa celo več. Nisva pa zdržala celotne poti, v Težki vodi sva se ustavila na pizzi (jasno!) v hudi sopari in se po pospravljenih tanajvečjih (jasno!) komaj spravila naprej.
A do doma se nama je morala že toliko dvignila, da sva že začela razmišljat ali je doma sploh kaj za jest?
O, ja, je bilo!
Takole nekako je šlo tokrat, naše morje v letu 2016.
Večkrat po malem, enkrat na dolgo? Vedno ostaja isto vprašanje. In kolikor odgovorov na to sva že dala! Pa nikoli z nobenim odgovorom zadovoljna! Vedno je treba probat ponovno.
Zakaj pa ne?!
Vpiši se