Vsako leto oktobra si privoščimo en mali izlet.
Letos pa se je vse malce zamaknilo v november. S čimer ni nič narobe, smo vsaj dobro izkoristili počitnice.
Vreme je bilo lepše od lepega, takega tudi naročiti ne bi mogli. Zato smo nadvse zadovoljni!
Nas pa pozna jesen vedno vleče na primorske konce, malo zaradi toplote, veliko zaradi neverjetnih barv. Vsega smo imeli letos spet v izobilju. Zadnji dan pa še malo dela na prijetnem sončku.
Začeli smo v četrtek dopoldan in se odpeljali proti gorenjski, malo pa se moramo ozreti tudi za hribi. Že v okolici Radovljice so nas pričakali, čisto na sveže zasneženi.
Pot nas je peljala naprej, v Italijo, mimo Trbiža do Rajbeljskega jezera. Če ne bi tam naredili postanka za malico, bi bil že greh...
Otroka sta sicer zmetala pol plaže v jezero, a sekirali se nismo kaj preveč.
V hribih je bilo malce hladneje, a vseeno prav prijetno.
Skok čez Predel nas je nagradil s prekrasnim razgledom na Mangrt in Jalovec, oba odeta v snežno belo odejo. Kontrasti teh dni so bili res prav neverjetni. Fotografije še zdaleč ne morejo pričarat vseh različic polnih jesenskih barv.
Ustavili smo se še v Logu pod Mangrtom in v dan spomina na mrtve prižgali še našo svečko.
Naslednja postojanka je bilo raziskovanje trdnjave Kluže in njene okolice. Slikanje z mojim znanjem pretežko, kontrasti so preveliki.
Predor je otroka navdušil, v vsak kot smo morali pomoliti nos, obrniti vsak kamen.
Ko pa sta hotela splezat direkt na vrh po temle:
je bilo pa dovolj šale. Slika za spomin in marš v avto!
Kamor leze Flori, hoče seveda tudi Leander... Potem pa prepričaj enega ali drugega, ha!
V Bovcu se nismo kaj veliko ustavljali, žičnica tudi ne obratuje, razgledi pa seveda spet fantastični.
Smo jo kar hitro mahnili proti Boki, nekje je treba kaj energije porabit, se malo sprehodit, drugače nam bodo v avtu še noge odpadle.
Vode ni prav veliko, a šumenje se vseeno sliši kar daleč. In smo jo mahnili kar po strugi, sigurno veliko bolj zanimivo plezanje čez balvane, kot karkoli drugega.
Čeprav kar malo nevarno, tamauček je pač še majhen, kakšne skale so presneto velike zanj. Flori pa navdušena do skrajnosti, smo jo komaj spravili iz soteske nazaj.
Jasno je, da sem moral poslikat prav vsak hrib, ki se je kazal tam naokoli. Vsi obsijani v kontrastih, neverjetno. Slik na kupe, le kaj bom z njimi? Najprej Rombon:
potem pa še Krn izza vogala:
Hitro se je večerilo, v Kanalu je bila že poštena tema. Smo hoteli tam nekje spat, a nam ni bilo usojeno, hotel je bil namreč poln do zadnjega kotička. Tako nam je spet ostala le Nova Gorica oz. Solkan, kjer smo odšli kar v Hotel Sabotin, ki je bil pa zadnjič poln. No, zdaj nam je uspelo tam spat. Smo pa uspeli nabrati še toliko energije, da smo šli zvečer malo gledat svečke na Solkansko pokopališče. Ki ima mimogrede prekrasno lego, pogled na osvetljeni želežniški most je enkraten!
Zjutraj pa seveda čimprej naprej. Spet v Italijo. V Gorici sva se spomnila na najboljše bombone na svetu, ki jih prodajajo tam nekje v industrijski coni. Sva jih iskala že dve leti, a nikoli našla. Pa sva rekla, hajd, gremo pogledat, mogoče nam pa tokrat uspe!
In glej, začuda! Seveda smo trgovino našli! Po dveh letih iskanja je naš trud poplačan!
Japajade... FERIE... Jebela cesta. Zaprto za dopust, bi napisali naši na oni strani meje...
No, pa vsaj vemo, kje to je! Pa drugič.
Ker je bilo morje blizu, smo morali tudi preverit, ali je še slano. Tamaučka sta se prepričala, prepričala sta pa se tudi, da je že kar precej mrzlo. Tako so odšle nekatere ideje o kopanju in podobno. Hvala bogu.
Potem smo jo pa mahnili čez, na cesto proti Sočergi, v tri doline, ki smo si jih podrobno ogledali. V Hrastovljah je prekrasna cerkev in tabor:
nad samo Sočergo pa kraški rob, poln zanimivosti!
Le na koncu nas je malo z(a)motilo tole:
Pa pridi zdaj s štiriletnikom tukaj čez... Cincali in mencali smo kar nekaj časa, a umik ne bi bil prav nič lažji. Zato se je tamauček spremenil v opico, se mi obesil spredaj okrog vratu in sva šla.
En kup adrenalina sva porabila oba s Heleno, to moramo priznat. Ni bila najbolj pametna ideja... Tudi hoja po robu kraškega roba je zanimiva s stališča starša. Kar naprej se namreč dereš... Huh.
Do teme smo potem še raziskovali prelepo pokrajino, se sprehajali in uživali. Na koncu pa se spravili spat k mojim staršem v okolico Sežane.
Ker naslednji dan je bil bolj deloven, skrajni čas, da se oberejo kakiji.
Končno pa je v celi družini toliko pridnih rok, in meni ni več potrebno plezat po vseh teh drevesih. Jih imam že iz mladosti kar dovolj... Pa še ene dvajset kil sem težji, kako naj plezam... Saj bi vse polomil.
Na koncu pa le še skok do doma.
Najlepše pri vsem tem pa je tale trenutek, da je jutri NEDELJA... Juhu, juhu, juhu... Si kar ne morem predstavljat, da bi moral že jutri v službo... Malo pa se moram odpočit od vseh teh lepot! Še dolgo jih bomo premlevali v glavi...
Vpiši se