Opoldan se je tudi pri nas naredil prav lep, sončen dan. Zato me je zvabil ven, na lahkotni tek, ki bi me malo sprostil, da bi še zadnji dan počitnic lahko užival.
Japajade!
Res je, da rad jamram, ampak tole je pa preveč... Zdržal sem namreč natanko dva kilometrčka, potem so mi odpadle noge in sem se moral, hočeš nočeš, ustaviti.
Nato je šlo samo še slabše, uspeval sem tečt po 300-400m, ostalo sem pa hodil.
Le na koncu mi je uspelo skup spacat zadnji kilometer.
Upam, da na poljih ni bilo nobenega, ker sem tulil in seveda govoril precej grde besede.
Na koncu je čisto malo manjkalo, da bi zadegal vse tekaške stvari v kanto za smeti. Čisto malo.
Ne vem, res ne vem, zakaj moram toliko trpet ob tem teku? Čemu? Kar naprej imam težave, le konci so kolikor toliko ok. Ampak zakaj moram toliko vlagat v to? Ma, še ene parkrat se mi to zgodi, pa ne vem, če bom še zdržal. Je*emti tek u tri krasne. Saj sem le tri dni počival, čemu zdaj take bolečine, tak presnet muskelfiber? Tudi zadnje dni se nisem kaj dosti matral, nekaj malega smo hodili, a nič pretresljivega... ČEMU???
Sem mislil v torek na k-rožnik malo pogledat. In kako naj grem? Hodit, madona? Nekaj je bit v zen skupini, nekaj drugega pa se ne privleči do cilja.
Mah, kl*nc, nič mi ni jasno in to me JEZI kot strela.
7.049m, 53:44, 159/83%, 759kCal, 7:37/km. Skupaj s hojo. Grrrrrrrrrrrr.
Jutri in pojutrišnjem še probam in če bo spet cela štala, naj gre vse u pm. Tako. Dost mam.